Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 942/2013 ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki. V odpovedi je navedeno, da je skupščina tožene stranke zaradi prenizkih prihodkov meseca julija sprejela sklep o prenehanju in izvedbi prostovoljne likvidacije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi morala tožena stranka glede na število delavcev ob pričetku likvidacijskega postopka in glede na to, da je ocenila, da bo v zadnjem tromesečju prenehala potreba po več kot 20 delavcih, uporabiti določbe o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov in izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Ker tožena stranka tega ni storila, je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti odpovedi.
Tožena stranka je namreč že ob sprejetju sklepa o likvidaciji vedela, da bo postalo nepotrebno delo vseh 69 delavcev. Odpovedi iz poslovnega razloga zaradi uvedene likvidacije je pričela pošiljati konec meseca avgusta, ko je odpoved poslala osmim delavcem, nato pa še v septembru, oktobru in novembru, skupaj 27 delavcem. Sodišče je ugotovilo, da bi tožena stranka morala upoštevati določbe ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev, saj je obveznost izdelave programa razreševanja presežnih delavcev obstajala (96. člen ZDR).
ZDR v členih 103. - 107. ureja odpovedi v primeru stečaja, sodne likvidacije ali prisilne poravnave. Nadalje v 1. odstavku 108. člena določa ravnanje v drugih primerih uvedbe postopkov za prenehanje delodajalca, kamor skladno s 404. členom ZGD-1 štejemo tudi prostovoljno likvidacijo, kar pomeni, da delodajalca zavezujejo vse določbe ZDR o odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov, tudi poglavje o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov.
Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS (opr. št. VIII Ips 78/2006), ko je utemeljenost tožbenega zahtevka glede nezakonitosti odpovedi ugotovilo na podlagi navedb, da je šlo za odpoved večjemu številu delavcev v postopku redne likvidacije družbe, pri čemer delodajalec pri podaji odpovedi ni spoštoval programa razreševanja presežnih delavcev. Prav tako zatrjevanje tožene stranke, da je število odpuščenih delavcev presegalo zakonski prag le za enega delavca, ni pravno sprejemljiva. Sodišče je ugotovilo, da likvidacijski načrt ne ureja vprašanj, ki jih je potrebno urediti s programom razreševanja presežnih delavcev, ter da ni sprejet po postopku, po katerem je potrebno sprejeti program razreševanja presežnih delavcev.
Sodišče je kot neutemeljeno spoznalo tudi pritožbeno navedbo, da vsa vprašanja, ki se sicer urejajo v programu razreševanja presežnih delavcev, ureja likvidacijski načrt. Po pregledu le-tega je namreč ugotovilo, da v predloženem likvidacijskem načrtu teh določb ni. Prav tako je kot neutemeljene spoznalo pritožbene navedbe, da odločitev sodišča v zvezi z denarnimi zneski (nadomestilo plač s prispevki in davki) posega v postopek redne likvidacije tožene stranke, kjer je slednja tožniku te zneske že priznala. Prijava terjatve v postopku redne likvidacije in njeno priznanje s strani likvidacijskega upravitelja namreč ne vpliva na pravico delavca, da v sodnem postopku zahteva plačilo zapadlih terjatev. Vrhovno sodišče je tako s sodbo uresničilo tožnikovo pravico zahtevati izplačilo dolgovanih zneskov.
Pripravila: mag. Jasmina Cigrovski
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.