Sodišče je zavrnilo tožbo, v kateri navajajo, da je Islandija kršila obveznosti iz direktive 94/19, ker varčevalcem ni zagotovila plačila minimalne odškodnine v predpisanem roku. Sodišče je presodilo, da direktiva ne predvideva garancije države za plačila varčevalcem v primeru tako obsežne sistemske krize, kot so jo doživeli v Islandiji.
Leta 2006 je islandska banka Landsbanki odprla podružnico v Združenem kraljestvu, ki je nudila spletni varčevalni račun Icesave. Leta 2008 je podružnico s podobnim varčevalnim računom odprla še na Nizozemskem. Po direktivi so bili depoziti iz računov v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem zavarovani prek islandskega jamstvenega sklada vlagateljev in investitorjev v minimalni višini 1.700.000 islandskih kron na vlagatelja. Islandska banka se je leta 2008 pridružila še dodatni varčevalno-jamstveni shemi na Nizozemskem z minimalno garancijo v višini 40.000 EUR (kasneje se je povečala na 100.000 EUR) in v Združenem kraljestvu v maksimalni višini 50.000 GBP na varčevalca. Po propadu Landsbanki oktobra 2008 je bila varčevalcem plačana odškodnina prek jamstvenih skladov v Združenem kraljestvu v celotni višini in na Nizozemskem v višini 100.000 EUR na varčevalca. Združeno kraljestvo vse od plačila garancij skuša dobiti poplačilo le teh od Islandije.
Sodišče je v sodbi poudarilo, da je namen direktive uravnotežiti svobodo ustanavljanja, svobodo nudenja storitev v bančnem sektorju, stabilnost bančnega sistema in zaščito varčevalcev. Direktiva nalaga EEA (European Economic Area; evropski gospodarski prostor) državam obveznost vzpostaviti vsaj en sistem zajamčenih vlog, ki so priznane na njihovem ozemlju in zagotoviti, da kreditne institucije spoštujejo obveznosti, ki izhajajo iz članstva v sistemu. Direktiva ne nudi obsežne ureditve, temveč le zahteva, da države zagotovijo usklajeno minimalno zaščito depozitov (vsaj 20.000 EUR), pri tem pa imajo državni organi precejšnjo mero diskrecije, kako urediti jamčevalne sheme. Prav tako iz direktive izhaja, da je njen namen obravnavati propade individualnih bank in ne sistemske krize. Sodišče še navaja, da sicer države imajo določene nadzorne naloge za zagotavljanje pravilnega delovanja sistema zajamčenih vlog, medtem ko zagotovitev plačila celotnih vlog v katerihkoli okoliščinah ni predvidena. Iz preambule direktive jasno izhaja, da financiranje zajamčenih vlog pade na kreditne institucije in ne države EEA. 24. recital pa izrecno izključuje pretirano prehajanje financiranja iz kreditnih institucij na države zaradi bančnih polomij.
Poudariti je treba, da je bila objavljena prenovljena direktiva o zajamčenih vlogah, po kateri bi bil lahko rezultat drugačen. Sodbe sodišča EFTA veljajo le za EFTA države in ECJ ni vezano na te odločitve. Trenutno v EU prevladuje želja po večjem skupnem urejanju v bančnem sektorju, kar bi lahko vplivalo na bodoče ureditve glede sistemov zajamčenih vlog.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
