Nujni dedič lahko uveljavlja ničnost sklenjene pogodbe zaradi fiktivnosti, da je bila pogodba sklenjena zato, da bi se ga izločilo iz dedovanja in da je v resnici šlo za prikrito darilo. Ničnost pogodbe lahko nujni dedič utemeljuje tudi z nedopustno podlago zaradi nemoralnega nagiba obeh pogodbenikov po četrtem odstavku 39. člena OZ oz. po 52. členu ZOR.
V obravnavani zadevi II Ips 1239/2008 sta pokojnica in njena hči (toženka) sklenili izročilno pogodbo, s katero je pokojnica toženki prepustila v last zemljišče in hišo na dveh parcelah, toženka pa se je zavezala, da ji bo v zameno nudila dosmrtno služnostno pravico stanovanja z nemoteno uporabo obeh nepremičnin, celotno skrb za primer bolezni, onemoglosti ali invalidnosti, da bo v primeru prostovoljne nastanitve v domu za ostarele doplačala morebitno razliko med pokojničino pokojnino in plačilom oskrbe in da bo poskrbela za pogreb, postavitev nagrobnika in vzdrževanje groba.
Ob sklenitvi pogodbe veljavni Zakon o dedovanju (ZD) je v prvem odstavku 110. člena določal, da se v primeru, če se kakšen dedič ni strinjal z izročitvijo in razdelitvijo, štejejo tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. To premoženje se vrača tudi v primeru prikrajšanja nujnega deleža, vendar le v primeru, če prejemnik premoženja z izročilno pogodbo ne prevzame nobene obveznosti. V primeru, da mora prejemnik zato nuditi določene dajatve ali storitve, gre po vsebini za pogodbo o preužitku, torej pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljavca.
Tožnika, vnuka pokojnice, sta v zapuščinski obravnavi zatrjevala, da je šlo pri sklenitvi sporne pogodbe za darilno pogodbo in zahtevala svoja nujna deleža iz darila, zato sta bila napotena na pravdo. Pred sodiščem prve stopnje sta tožnika zahtevala odločitev, da je toženka zaradi prikrajšanja njunih nujnih dednih deležev dolžna vrniti v zapuščino za vsakega od njiju po določen delež parcel z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine za prepis teh solastninskih deležev na ime pokojnice. Sodišče je tožbenemu zahtevku v delu ugodilo, sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo, pritožbi tožnikov pa ugodilo le glede odločitve o stroških.
Toženka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, v kateri je zatrjevala nesklepčnost zahtevka in zastaranje po 41. členu ZD, po katerem je za vrnitev daril v zapuščino veljal triletni zastaralni rok. Tožbeni zahtevek za vrnitev darila naj bi bil postavljen šele po sedmih letih, prej neustrezno postavljen zahtevek pa po njenem mnenju ni pretrgal zastaranja. Zaradi napačne uporabe pravila o prostem preudarku naj bi bilo napačno odgovorjeno na bistveno vprašanje, in sicer ali je bila izročilna pogodba odplačna ali darilna. Po njenem bi moralo sodišče upoštevati le namen strank ob sklenitvi pogodbe, ta pa je izhajal iz razmerja v vrednosti izročene nepremičnine in vrednosti prevzetih obveznosti. Menila je, da bi bila ugotovitev o darilnem namenu mogoča le ob očitnem nesorazmerju v vrednosti dajatev ob sklenitvi pogodbe.
Revizijsko sodišče je v zadevi ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava in odločilo, da je revizija utemeljena. Prvostopenjsko sodišče je kljub ugotovitvi, da obseg prevzetih obveznosti ob sklenitvi pogodbe ni bil znan, po prostem preudarku ocenjevalo kolikšna je bila vrednost prevzetih obveznosti, drugostopenjsko sodišče pa se je strinjalo, da je takšen pristop pravilen. Vendar bi bilo potrebno ob ugotovitvi, da ob sklenitvi pogodbe obseg prevzetih obveznosti ni bil znan in da je bil resnični namen zagotovitev skrbi za primer bolezni in onemoglosti, zavrniti tožbeni zahtevek. Za presojo resničnega namena strank je pomembno, ali je bila ocena določljiva ob sklenitvi pogodbe in če je bila določljiva, ali je šlo že ob sklenitvi pogodbe za očitno nesorazmerje med pridobljeno koristjo in prevzeto obveznostjo. Vrhovno sodišče RS je že večkrat odločilo, da le odsotnost aleatornosti ni razlog za ničnost pogodbe, obračunski pristop pa ne pride v poštev in pogodbe ni mogoče presojati po načelu enake vrednosti dajatev (15. člen ZOR oz. 8. člen OZ).
Ker korist oziroma breme pogodbenih strank v trenutku sklenitve pogodbe o preužitku nista določljiva, gre za aleatorno pogodbo. Pri takih pogodbah je namreč tveganje del pogodbene podlage (več v članku Ničnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju in pogodbe o preužitku). Stranki ne moreta vedeti, kolikšne bodo medsebojne obveznosti, zato je pravno napačen pristop, da se po smrti preživljanca opravi obračun in se morebitna presegajoča vrednost obravnava kot darilo. Vrhovno sodišče RS je tudi v zadevah II Ips 192/2007 in II Ips 558/2007 poudarilo, da v primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunavanje ne.
Pripravila: Vanja Novak
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
