Nekoč me je neki kolega vprašal, koliko zaslužim s pojavljanjem na televiziji. (Kjer poredkoma sodelujem s strokovnimi komentarji kake evropske teme.) Mislim, da se nisem odzval tako, kot me je sprva mikalo – no, pa ugani! – ampak sem mu takoj razkril, da prav nič. Kako, se je na glas začudil, kam pa potem gre ves denar od prispevkov za RTV? Morda me je tudi on nekoliko šparal in zato ni na glas postavil očitnejšega vprašanja: Zakaj, za vraga, pa potem to počneš?
Vsake toliko delam inventuro svojega porabljenega časa in v takih nespametnih trenutkih bi si isto vprašanje pogosto lahko zastavil tudi sam, še posebno, če bi čas oziroma svoje početje oziroma razumel zgolj kot investicijo, ki naj se povrne po finančni plati.
Zakaj denimo raziskovalci različnih disciplin porabljamo čas za pisanje znanstvenih razprav, ki jih nato skoraj brez izjeme objavljamo, recenziramo in urejamo brezplačno? Vprašanje je še bolj na mestu ob absurdno visoki cenovni politiki založnikov teh revij – v enem takem sramotilnem seznamu na strani Cornellove knjižnice denimo izvemo, da je letna naročnina na eno samo revijo, Journal of Applied Polymer Science, celih 16.157 ameriških dolarjev ali slabih 12.500 evrov, za kar bi lahko denimo vsem učencem povprečne slovenske osnovne šole kupili njihov lastni mali osebni računalnik. (Za pedantne bralce: če bi kupovali le Raspberry Pi, bi bilo denarja dovolj za dve povprečni šoli – če dodamo še USB diske, tipkovnice in miške, pa lahko lepo opremimo eno.)
Podobna vprašanja veljajo za udejstvovanje na različnih znanstvenih srečanjih, obštudijsko sodelovanje s študenti onkraj rednega predmetnika, gostujoča predavanja, pa tudi delo na kakem narodno pomembnem projektu, ki se namesto na bančni račun plačujejo z dobrim občutkom opravljene domovinske dolžnosti. Spomnim se gospe s SAZU, ki je ob snovanju nekega novega terminološkega projekta ob informaciji, da denarja za njegovo izvajanje žal ne bo na voljo, a da pobudniki računajo na dobro voljo udeležencev, iskreno zavzdihnila, zakaj da se takšna dobra volja vedno zdi tako samoumevna, ko gre za skrb za slovenski jezik, ne pa denimo tedaj, ko gre za skrb za kakšen (pokvarjen) slovenski pralni stroj. No ja, ni rekla ravno tako, sem jo pa nekako tako razumel.
Še zlasti, če niste iz akademskih voda, ste do sedaj nemara že vsaj trikrat pomislili, da je tudi pisec te kolumne očitno le še en razvajeni akademik, ki bi rad prejemal raziskovalsko rento, ne da bi zanjo moral karkoli narediti. Plača visokošolskega učitelja menda ja pokriva tudi take redne in spremljajoče dejavnosti raziskovanja. To deloma drži, deloma pa zaželena podoba učitelja vendarle krepko presega tisto, kar se finančno nagrajuje in od česar naj bi bila eksistenčno odvisna njegova kariera. Povedano drugače: tako kot pri mnogih drugih poklicih si tudi kot učitelj lahko bolj ali manj marljiv, bolj ali manj angažiran s študenti, bolj ali manj vesten pri spremljanju in soustvarjanju razvoja stroke, pri čemer ta dodatni vložek pogosto ne prinese nobene finančne nagrade ali se pozna po poklicni plati.
S tem pa smo se končno prikopali do poante te kolumne, ki je splošnejša in velja za marsikateri poklic, za marsikatero družbeno vlogo. Pomeni dilemo med prostovoljnostjo in koristoljubjem, med dobrodelnostjo in zaslužkarstvom, sedaj morda že kar med idealizmom in cinizmom. Nobeno kosilo ni zastonj, pravijo Američani,* vse je treba plačati oziroma si zaslužiti, in ta miselnost nas je prevzela do te mere, da poštenjaki izpadejo naivci in dobrodelneži bedaki, pa najsi gre za profesorje, odvetnike, politike, obrtnike ali navadne delavce. Pa si to res želimo?
(*Danes bi se podobna misel lahko navezovala na one embalaže prehrambnih ali kozmetičnih izdelkov, na katerih je četrtina embalaže obarvana in na njej piše »25 % gratis!«. Že večkrat me je imelo, da bi šel s takim izdelkom do blagajne in prodajalki dejal, da bom iz trgovine vzel samo teh 25 %.)
Sredi Beverly Hillsa pristopim k avtomobilu, ki se je ustavil ob robu ceste, in poskušam razumeti, zakaj me voznica skuša plačati, da bi njeno pismo odnesel v poslovalnico hitre pošte. (Bilo je kar nekaj let pred terorističnimi napadi in posledično histerijo, tako da nisem imel nobenega razloga za sum, da gre za kaj nerodnega ali protipravnega.)
»Kje pa je ta poslovalnica FedEx?« sem jo vprašal.
»Takoj za vami,« je odvrnila. »Brez skrbi, vse je že plačano, pismo je samo še treba oddati.«
Obrnem se in res – na drugi strani petmetrskega pločnika stoji zaželena poslovalnica. Pet metrov od avta. Pogledam levo in desno, si ogledam široko cesto in prav nič ne razumem, zakaj voznica preprosto ne more stopiti iz avta, narediti deset korakov in sama oddati pisma. Razlog je lahko le eden – gospa ne želi stopiti iz avta in teh privarčevanih deset korakov (krat dva!) je zanjo vrednih pet dolarjev.
Gledam v bankovec, ki mi ga ponuja z roko, in bijem notranji boj med dvema možnima odzivoma na njeno vprašanje. Prvim, da prevlada moja slovanska galantnost in da se ji z veseljem ponudim v pomoč, a seveda brez kakršnegakoli nepotrebnega plačila za uslugo. In drugim, da prevlada moja raziskovalna žilica, ki si je mislila: če je ta gospa pripravljena plačati pet dolarjev, da ji ni treba stopiti iz avta, ali bi jih dala tudi dvajset?
Izberem lahko le enega.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
