Celo Italijanska škofovska konferenca je po navodilih papeža pripravila smernice o obnašanju duhovnikov in škofov v primerih spolnih zlorab otrok. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje ali Cerkev zlorabe prijavlja ali ostajajo predmet obravnav znotraj zidov večjih in manjših cerkva. Ali gre torej za odkrit boj duhovščine zoper pedofilijo ali le navajanje, da se je nekaj zgodilo in premaknilo, da se torej zlorab ne prikriva?
Kmet nikakor ni mogel najti svoje sekire. Posumil je, da mu jo je vzel sosedov sin. Zato ga je začel opazovati. Fant je hodil natančno tako, kot hodi tat sekire. Na obrazu je imel izraz tatu sekire. Besede, ki jih je izgovarjal, so bile lahko samo besede tatu sekire. Njegovo vedenje in vsi gibi so izdajali človeka, ki je izmaknil sekiro.
Nato pa je kmet našel svojo sekiro, ko je prelagal kup lesa.
Ko je naslednji dan znova opazoval sosedovega sina, ta s svojim načinom hoje, z gibi ali vedenjem ni niti najmanj spominjal na tatu.
Kitajska pripoved iz knjige Modrosti srca
Podobno se je dogajalo z nami, ko smo v soboto 27. oktobra spremljali uprizoritev Dvoma, režiserja Alena Jelena. Pred nami se je odvila že tolikokrat videna in slišana zgodba nekoga, ki kot kaže zlorablja otroka, a otrok, zlasti pa njegova mati, molčita.
Nekdo nekaj opazi, a menimo, da vidi preveč. Ob njem so ljudje, ki verjamejo storilcu, ta pa pred nas postavi zgodbo, ki bi ji lahko celo nasedli. Je edini, ki otroku pomaga, saj je ta nemočen, droben, v tem primeru celo žrtev rasne diskriminacije, njegova nemočna mati pa opozarja na brutalnega očeta, ki ga pretepa in na to, da se bo vse kmalu končalo, naj se ne razkrije, ker bi mu to, torej otroku, lahko še bolj škodilo. Domnevni storilec je duhovnik, za katerega smo glede na trditev sestre Alojzije celo prepričani, da je pred tem zapustil nekaj cerkva, zaradi podobnih zgodb, a se tudi sedaj spretno izmakne z odhodom v drugo cerkev, kjer mu bodo spet zaupani mladi. Ko izvemo, da si je predstojnica katoliške šole vse, torej obtožbe na njegov račun, izmislila, smo šokirani, a hkrati nas je z načinom obrambe prepričal, da se je to res dogajalo, le dokazov ni bilo. Zakaj bi sicer odšel?
Ves čas nas preveva dvom ali se res nekaj dogaja s temnopoltim otrokom ali je to fantazma ženske, ki vidi preveč.
Spominjam se procesa zoper duhovnika izpred let, ko so me iz neke župnije, čeprav o spisu niti malo nisem odločala, saj je bila njegova avtorica kolegica, prosili in rotili naj prekinem postopek, ker mu farani zaupajo, ker tega zagotovo ni storil, ker je najboljši duhovnik, ker ne zlorablja otrok. Zanj bi dali »roko v ogenj«, čeprav je človek za prav nikogar ne more več dati.
Oče Brendan Flynn v drami se nekaj časa obnaša kot tat sekire, saj nas njegovo vedenje in gibi navajajo k temu, da je resnično zlorabljal otroka, njegova obramba pa nas tu in tam prekine v mislih obtoževanja, saj skuša biti nadvse prepričljiv. Otrok, ki ga je izbral za žrtev, ima kot razkrije mati, celo sam homoseksualna nagnjenja, zaradi česar se znajdemo v še večji zagati. In vendar moramo takoj izstopiti iz dvomov, da je to takim otrokom dopuščeno, saj naj bi sami »rinili v nesrečo«. Otrok ni odraslo bitje, ne odgovarja za svoja dejanja, pač pa mora to storiti odrasla oseba. Otrok torej ni odrasel človek v miniaturi, kot je bilo že marsikdaj rečeno in zapisano, pač pa je otrok v vseh pogledih in mora na odraslost še počakati. Prav njegovi starši in najbližji; duhovniki, učitelji in zdravniki, tisti, ki jim je zaupan v vzgojo, varstvo in oskrbo, lahko to njegovo otroštvo neusmiljeno prekinjajo in ga prezgodaj pospremijo na pot odraslosti, ki mu ne pripada.
Pred nas bi bil lahko postavljen tudi učitelj. Prepričana sem, da ta ne bi imel nadrejenega, ki bi ga tako močno ščitil, kot je bilo prikazano v drami. Zlorabe so namreč v Cerkvi leta ščitili prav duhovnikom nadrejeni dušni pastirji, vse do škofov in celo papeža, saj se je Cerkev ob hudih razkritjih sicer skušala sramovati in oprati krivde, a hkrati zatrditi, da ne odgovarja za ravnanja podrejenih, zlasti ne finančno, saj so ti s svojim premoženjem povsem samostojni. Pa je to res? Ali ga sploh imajo, ko vstopijo v Cerkev in kaj se z njim dogaja? Večjih obtožb je bila doslej deležna irska katoliška Cerkev, saj je bila pretežna večina duhovnikov in škofov, ki so jih obtožili spolnih napadov na otroke, prav irskega porekla. Dejstvo je, da so storilci izbirali ne le otroke kot šibka bitja nasploh, pač pa med njimi zlasti tiste, ki niso imeli staršev ali so bili ti zanje neprimerni. Otroci so bili predhodno žrtve zanemarjanja, surovega ravnanja staršev, zaradi česar jih ni bilo težko zvabiti v past navideznega prijateljstva in »pomoči«. Taki otroci se namreč odraslim, tudi zaradi njihovega položaja in dejstva, da jim nihče ne bi verjel, če bi o tem govorili, niso znali in zmogli upreti. Tudi, če so kasneje o tem komu pripovedovali, ni bilo upanja na uspeh pregona. Pri mnogih otrocih se je občutek krivde, ki je prihajal iz njihovih domov, kjer so bili ponavadi krivi prav vsega, le še stopnjeval. A, ujeti so bili v strašansko past, iz katere se niso znali izviti.
Mnoge žrtve, ki so mi o teh dogodkih pripovedovale v minulih letih, so bile že odrasle, z razsutimi družinami ali brez njih, žrtve novih ravnanj na njihovo škodo, torej večne žrtve. Včasih so spregovorile celo, ko so storilci teh nagnusnih dejanj umrli. Pa ne le duhovniki, tudi njihovi očetje, očimi, strici, matere, skratka ljudje, ki so jim uničili otroštvo in odraslost.
A, čas odkritja prvih škandalov s tega področja v Cerkvi sega skoraj desetletje nazaj. Ko je šlo za dogajanja v Bostonski nadškofiji, saj so tja prispeli mnogi irski duhovniki. Raziskovalni novinar Joe Rigert, ki se je obširno ukvarjal z vprašanjem spolnih zlorab v Cerkvi, je namreč zapisal, da je bilo kar 6.000 ameriških duhovnikov, večina je prišla v ZDA prav z Irske, obtoženih spolnega zlorabljanja kar 14.000 otrok in najstnikov, Cerkev pa je zanje plačala že 2 milijardi dolarjev odškodnin. Približno 3.000 žrtev je zahtevalo več kot 350 milijonov dolarjev odškodnin.
Tudi slovenska katoliška cerkev za zlorabe ni bila nikoli imuna, saj se je odkrilo nekaj primerov in posledično steklo nekaj kazenskih postopkov. A, še vedno ostaja močno odprto vprašanje o dolžnosti prijave zlorab v Cerkvi s strani cerkvenih dostojanstvenikov. Zagotovo gre tudi za »pogajanja« med žrtvami in storilci oziroma institucijo, zaradi česar lahko ostajajo primeri za kazenske postopke skriti. Glede na pojasnilo dr. Sajeta – cerkvenega tiskovnega predstavnika, se morajo škofje posvetiti tudi žrtvi in ne le storilcu zlorabe.
Potem, ko je zadnji papež Benedikt XVI. obsodil pedofilijo v Cerkvi, je bilo v Italiji obsojenih več deset duhovnikov. Odpirajo se tudi močna vprašanja o tem, kako je s celibatom in posledičnimi zlorabami, ali ta morda zanje ni kriv? Ko je Rigert raziskoval zlorabe irskih duhovnikov, je vzroke našel tudi v veliki revščini, ki je okoli leta 1950 vladala na Irskem, pa tudi izjemni moči Cerkve, ki je tam nadzorovala osnovne šole, zdravstvo, socialo.
Pomembno odkritje o posebnostih storilcev na strani duhovnikov je prispevala tudi knjiga Spolnost, duhovništvo in Cerkev, avtorja Lena Sperrya, ki je zlorabo v precejšnji meri povezal z narcisizmom, ki je prerasel v osebnostno motnjo, katere moto je potreba po občudovanju, s šibko empatijo in veliko manipulativnostjo.
V drami Dvom gotovo srečamo enega takih duhovnikov, ki zna izpostaviti svojo veličino in pomembnost, skuša biti občudovan, igra šarmerja, ki nemudoma pred farane stopi s pridigo, ki je odraz trenutnih dogajanj »na terenu«. Občutek moči nad ženskami mu zagotovo daje tudi nadrejeni, na katerega se vseskozi sklicuje, grozi z odpuščanjem predstojnice šole, ki prva spregovori o možni zlorabi in mu jo tudi očita. S svojim šarmom takoj pridobi mlado učiteljico, ki sprva dvomi, kasneje pa nič več in storilcu pritrjuje in verjame.
Drama nas pušča v veliki negotovosti, saj se sprehajamo od dejstva, da je oče Flynn kriv zlorabe in bi moral odgovarjati do dvoma, ki po načelu kazenskega prava »in dubio pro reo« vodi k oprostitvi. V tem primeru pa celo k temu, da nihče ne bo začel nobenega postopka. Glavni igralec spretno manipulira z mlado sestro Jakobino, da ta niti malo ob koncu več ne dvomi, da je vsega kriva predstojnica in ne duhovnik. V drami se jasno kaže tudi nadrejenost moških nad ženskami, tokrat v Cerkvi. Zavajajoča je predstavitev predstojnice, ki je nazadnjaška, brez otrok, vdova po padlem borcu in na videz nesimpatična osebnost. Diametralno nasprotje je svobodomiselni duhovnik, ki zna pripraviti pridigo tudi o obrekovanju, nadvse spretno jo popestri z blazino perja, ki jo je tisti, ki je ogovarjal, moral prerezati, perje je letelo vsevprek in nihče več ga ni mogel pobrati. Tako kot ne moreš prekiniti razširjenih laži.
Zgodba nedvomno postreže z velikim vprašanjem; prijaviti ali ne. In vendar je prijava zelo pomembna zaradi prekinitve zlorabe in dejstva, da smo se storilcu postavili na pot in ga vsaj za hip ustavili ter s tem rešili vsaj enega otroka.
A, po krutem spoznanju, da je storilec, tokrat duhovnik, prestavljen na boljše delovno mesto, kjer mu bodo spet zaupani otroci, ki jih ima očitno »zelo rad« ugotovimo, da smo le zamenjali staro žrtev za novo in mu odprli pot manipulacij.
In rešitev? Molk ni zlato. O tem je treba govoriti, pri čemer je vsaka preventiva boljša o kurative. Če se nič ne zgodi, ni posledic. Če storilec naleti na močnega otroka, ki ni sam in če je takih močnih otrok veliko in če imajo ti primerne starše, učitelje, zdravnike, vzgojitelje, potem je še nekaj možnosti, da se bo o zlorabah govorilo tako močno, da se bodo storilci bali odkritja, to pa bo garancija, da bo do teh dogodkov prihajalo v manjšem obsegu in bodo, vsaj upam, nekoč »izzveneli«.
Če pomislim na to, da sem na svojem pravosodnem izpitu, ko sem bila vprašana o tem za koliko zlorab sem že slišala, ne-vedoč, da se bom s tem področjem dela ukvarjala celo poklicno pot, leta 1980 rekla, da za dve, je to dovolj zgovoren podatek, da se o tem pred 30-mi leti ni govorilo. A, zlorabe so se dogajale tudi takrat, skrite očem javnosti, organom odkrivanja in pregona, pa tudi sojenja. Njihove žrtve živijo še danes, mnoge zlorabljajo druge ali ne vidijo zlorab lastnih ali tujih otrok.
Dramo Dvom si je vredno ogledati in ob njej posnemati, čeprav ne ravno najbolj simpatično figuro zgodbe – sestro Alojzijo, se otresti misli, ki nas morda prevevajo ob pogledu na simpatične, narcistične in manipulativne storilce zlorab, ki prežijo na marsikatero družino, predvsem pa ravnati drugače kot gospa Muller.
Potem bodo očetje, matere, strici, očimi in tujci ostali sami, brez potencialnih žrtev in ob tistih, ki bodo na njihova dejanja nenehno pozorni, da jih bodo lahko pravočasno odkrili.
Tudi, če bo sodišče v končni fazi ravnalo v dvomu, bo že sam postopek na storilce vplival tako, da dejanj ne bodo ponavljali. Vsaj upam.
Naj torej besede, »hudo me muči dvom« ostajajo le za razsodnike. Nam to ni potrebno biti.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
