(*Če ste ljubitelji pravne polemike, potem vam morda ni ušla nedavna razprava o(b) slovenskem prevodu Grocijevega dela Svobodno morje. Avtorja spremne besede je zmotila kritična recenzija dela (oziroma predvsem njegove spremne besede) in v odzivu nanjo je eden osrednjih očitkov letel na učenjakarski pristop, ki naj bi ga odražalo osemindevetdeset opomb, uporabljenih v recenziji, češ da gre za ideal accademiae, s katerim da želi avtor kazati svoje znanje, razkriva pa svoje nerazumevanje.
Nemara si boste vsi oddahnili, če vam povem, da se s to kolumno ne nameravam vmešavati v samo polemiko. Lahko bi denimo na dolgo resnobno razpredal, zakaj so opombe, še zlasti tiste s sklicevanjem na vire, iz katerih črpamo misli ali podatke, ne samo nujno potrebne, ampak tudi docela smiseln način, da bralcu razodenemo pot, ki smo jo o neki temi že prehodili, ter tisti del, ki ga na novo utira avtor – sicer se nam kaj lahko zgodi, da tavamo v krogu in se vedno znova pozabljivo razveselimo istih odkritij, ali pa se celo vedno znova spotikamo ob iste zablode. Lahko bi tudi dodal, da so v kritizirani recenziji uporabljene opombe vsebinsko docela smiselne in vsako spotikanje ob njih izpade zgolj kot ne preveč plodna užaljenost. Oboje sicer drži, a kje je v tem zabava?
Dajmo raje še kakšno reči čez opombe.
Takoj se lahko pohvalim, da naslov in uvodni stavek bolj kot ne držita. Vsekakor sta bližje resnici kot članek, objavljen v neki ameriški reviji, ki nosi naslov »Ta članek nima nobene sprotne opombe«. Takoj za temi besedami je sklic na prvo sprotno opombo, ki pravi: »Naslov tega članka je napačen.«
Prav tako mi ne morete očitati razsipnosti. V svoji skromnosti sem se zadovoljil z eno samo opombo! Vsekakor veliko bolje kot Arnold Jacobs, ki je četrt stoletja nazaj v neki ameriški reviji objavil članek o strašansko razburljivi temi z naslovom »Analiza razdelka 16 Zakona o trgu vrednostnih papirjev iz 1934« (An Analysis of Section 16 of the Securities Exchange Act of 1934): ta članek je vseboval 4824 opomb pod črto, kar je, če ste vešči matematike, 4823-krat več od moje kolumne, pri čemer slednja niti nima črte.
Ko smo že pri tem – kako smo sploh prišli do poimenovanja »sprotna opomba«? Zakaj ne »nožna opomba« ali morda kar »nogopomba«, kakor ta neljubi pojav opisujejo civilizirani narodi (footnote, Fußnote)? (O civiliziranosti Francozov (note de bas de page) smo si bili že dolgo na jasnem.) S takim poimenovanjem bi se nam namreč odprla cela vrsta novih možnosti za domiselne komentarje o kakovosti opomb kot takih – kot je Jack Balkin leta 1989 ugotavljal v članku s povsem nedomiselnim naslovom (The Footnote), je nogopomba marginalizirana že s poimenovanjem po nogi, »onem pritlehnem organu, ki svoje življenje preživlja blizu zemlje, med umazanijo«. Poleg tega bi si lahko privoščili tudi nekaj več liričnih prispodob – kot v naslovu prispevka Arnolda Kanterja pred tridesetimi leti z aluzijo na neko drugo besedno zvezo, ki ga je težko dobro prevesti (Putting Your Best Footnote Forward). Hmm. »Pokažite se v najboljši sprotni opombi«? Ni povsem isto.
Iz do sedaj zapisanega ste že razbrali dvoje. Prvič, da je cititis bolezen, za katero še posebno trpijo v ameriški pravni doktrini. To denimo ugotavlja tudi Joseph Weiler v predgovoru k svoji knjigi Ustava Evrope, kjer se opravičuje za vrsto opomb v enem od člankov, a sam z njimi tudi v nekaterih drugih ne skopari. (Poglejte si denimo opombo 72 v članku o Avtonomnosti pravnega reda Skupnosti – v slovenskem prevodu knjige obsega celo stran 405 in dve tretjini strani 406.) In drugič, da se problematiki stopalne opombe v ameriški pravni teoriji resno posvečajo.
Ste se, denimo, kadarkoli resno vprašali o vlogi opombe z zvezdico (asteriskom)? Če vas je ob tem spoznanju lastne nevednosti zmrazilo, brez skrbi: od leta 2005 vam rade volje na pomoč priskoči Charles Sullivan s člankom z naslovom »Podraziskana opomba z zvezdico« (The Under-Theorized Asterisk Footnote), v katerem uvodoma kritično ugotavlja: »Opomba z zvezdico, čeprav jo pravna stroka univerzalno uporablja, je bila s strani akademske sfere enako univerzalno spregledana kot gorišče raziskovalne pozornosti.« Ugotovitev je v bistvenih pogledih sijajna, nekaj bonus točk bi avtor lahko prejel le še tako, da bi »akademska sfera« (academy) zapisal kot accademia. Pravne revije univerze Georgetown očitno to ni zmotilo.
Res pa je, da stopalombe niso brez praktičnih učinkov. Nasprotno, nekatere so dosegle skorajda mitski položaj. Tako denimo opomba 4 v sodbi ameriškega Vrhovnega sodišča v zadevi United States v. Carolene Products Co. iz leta 1938 velja za najpomembnejšo opombo, če ne kar najpomembnejše besedilo nasploh v ameriškem ustavnem pravu – v sicer ne preveč usodno pomembni zadevi je Vrhovno sodišče ob odločanju o standardu sodne presoje v sorazmerno dolgi opombi zapisalo, da bi bila sodna presoja strožja v primeru varstva pravic »ločenih in oddvojenih manjšin«, ki niso v zadostni meri varovane v okviru političnega procesa. Na področju davčnega prava se pravna doktrina ni mogla izogniti opombi 37 sodbe v zadevi Crane v. Commissioner, ki je bila predmet vrste pravnih razprav z naslovi, s katerimi so avtorji napovedovali njen zaton, sedmino ali ponovno vstajenje. Vse to o eni mali opombi? Kakšna predrznost!
Da bo bolečina še večja, nam sem ter tja spodrsne tudi v Evropi. Če imate trdne živce, si lahko denimo ogledate besedilo Smernic za pripravo varnostnih listov Evropske agencije za kemikalije. Takoj na začetku, še pred kazalom, med popravki najdemo naslednje besedilo: »Sprotna opomba št. 25 na strani 31 je bila dopolnjena tako, da sedaj pod točko (b), (c) in (d) vključuje celoten seznam razredov ali kategorij nevarnosti, kot je že bilo navedeno pod točko (a).« Kako, prosim? Docela preveč dlakocepski bralec bo ob pregledu besedila opazil, da je opomba 25 navedena na strani 30, ne 31. A še bolj alarmantno je, da ta opomba vsebuje seznam, na katerem so »[r]azredi ali kategorije nevarnosti, ki ustrezajo seznamu (če niso bili v celoti izpisani v zgornjem besedilu)«. Če želiš izvedeti, katere so nevarnosti, o katerih govori besedilo, si moraš torej prebrati opombo! Vsak izkušen bralec pa dobro ve, da so opombe v besedilu zgolj zato, da jih, če že ne preziramo, vsaj prezremo.
Vsake toliko se kak pogumen zagovornik lepe besede opombam še skuša postaviti po robu. Leta 1985 je s člankom z naslovom »Zbogom, opombe« (Goodbye to Footnotes) to skušal storiti sodnik Abner Mikva, ki je zapisal, da se jim je v svojih sodbah »na mah« odločil povsem izogniti, pa čeprav je to bilo in je včasih še vedno »zelo boleče«. Mikva sicer v članku to reši tako, da citirana dela navaja kar v besedilu. To je sijajna praksa (zakaj bi bibliografske podatke navajal v opombah, če lahko z njimi popestriš tok besedila), pa čeprav jo je ducat let nazaj kritiziral Bryan Garner v članku z naslovom »Opomba za citiranje« (Citational Footnote), v katerem je tak pristop k pravnim besedilom ponazoril s primerom tovrstnega zapisa biografije, iz katerega za angliste navajam odlomek (z opravičilom, ker ga ne prevajam, a če poznate slovensko pravno stroko, potem veste, da marsikdo citate v opombah navaja v izvirniku – ta kolumna pa je ena sama opomba):
»Holmes was ready for the final charge. His intellectual powers intact (Interview by Felix Frankfurter with Harold Laski, 23 Mar. 1938, at 45, unpublished manuscript on file with the author), he organized his work efficiently so that little time was wasted (3 Holmes Diary at 275, Langdell Law Library Manuscript No. 123-44-337; Holmes letter to Isabel Curtain, 24 June 1923, Langdell Law Library Manuscript No. 123-44-599). He volunteered less often to relieve others of their caseloads (Holmes court memo, 24 July 1923, at 4, Library of Congress Rare Book Room Doc. No. 1923-AAC-Holmes-494), and he sometimes had to be reassured of his usefulness (Brandeis letter to Felix Frankfurter, 3 Mar. 1923, Brandeis Univ. Manuscript Collection Doc. No. 23-3-3-BF). His doctor gave him a clean bill of health (Mass. Archives Doc. No. 23-47899-32, at 1), told him his heart was "a good pump" (Holmes letter to Letitia Fontaine, 25 June 1923, at 2, Langdel Law Library Manuscript No. 123-44-651), and told him that very few men of Holmes's age were "as well off as he was" (id.) – to which Holmes drily replied that "most of them are dead" (Memo of Dr. Theobald Marmor, 26 June 1923, at 2, Morgan Library Collection, copy on file with the author).«
Kakorkoli že, tudi Mikva je kasneje nekoliko podlegel in njegov članek leto dni kasneje je že vseboval 75 opomb, pa čeprav je v uvodni »opombi z zvezdico« zapisal, da so to opombe »ob robu« in da vsebujejo zgolj citate virov ter niso bistvene za razumevanje besedila.
Česar, če sem čisto pošten, ne bi mogel reči za tole opombo.)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
