Tri je popularna številka in marsikaj se v svetu izraža v tem številu: do različnih triad za potrebe političnih sloganov (od simbolno močne »svoboda, enakost, bratstvo« do neposrečene trojice dialog, demokracija in debata) do konceptov troedinosti, v svetu znanosti (teza, antiteza, sinteza) in tistem umetnosti (up, obup, resignacija), a še posebno pogosto v obliki trikotnikov, od najbolj matematično čistih (npr. Pascalovega) do najbolj družbeno zapletenih (npr. ljubezenskih), vmes med tovrstnimi skrajnostmi pa še cel kup začaranih trikotnikov značilnosti ali dogajanj, ki se medsebojno zahtevajo in potrjujejo (kot za nekatere denimo trojica država, narod in ustava).
V ta polni peskovnik tovrstnih in podobnih trojic predlagam dodati še eno, ki se mi nekako zdi še posebej aktualna za »naš čas«. Saj ni ne vem kako izvirna, a jo skupaj lepim s svojimi izkušnjami in anekdotami.
Prvo oglišče tega začaranega trikotnika je nizka vera v strokovnost. Te bolezni smo se, se mi zdi, kar dobro nalezli. V pravu problem poznamo že dolgo, saj je o pravnih vprašanjih zelo lahko oblikovati svojo sodbo, argumenti za zaupanje stroki pa pogosto ne prepričajo – pretnja s pravno sankcijo v primeru napačnega razumevanja marsikdaj ni relevantna oziroma očitno ne zaleže. A pogosto se to dogaja tudi na drugih področjih: znanstveno strokovnost ogroža populistična všečnost, strokovno mnenje se spopada z laičnimi občutki in prepričanji. Marsikateri bolnik se ne drži navodil svojega zdravnika: seveda je za to lahko več različnih razlogov, a vsaj podlaga zanje je tudi lahkotnost, s katero je moč svojemu laičnemu občutku dati prednost pred oceno pristojnega strokovnjaka.
(Mimogrede, kot piše v zadnjepovezanem članku, angleška medicinska terminologija je zaradi pogostnosti takega ravnanja dala celo poseben pomen izrazu »noncompliance«. Sam bi ga prevedel preprosto kot »neupoštevanje«, a ko sem želel preveriti strokovni predlog in angleški izraz vpisal v spletni medicinski slovar, ga ta ni našel in namesto njega ponudil naslednji zadetek po abecedi: »non compos mentis – ki ni priseben, ni pri zdravi pameti«.)
Zakaj se to dogaja, zakaj stroka ne uživa tiste dobre plati avtoritete, o kateri je pred časom na teh straneh že pisal Miro Cerar? Razlogov je spet več, za ene so krivi sami strokovnjaki, za druge njihovi naslovniki – gotovo pa je nizka vera v strokovnost vsaj malo povezana tudi z drugima dvema ogliščema tega trikotnika.
Drugo oglišče je navidezna resničnost, kar je moje zbirno poimenovanje za celo paleto nečednosti, s katerimi ljudje prazno ali docela zlagano formo postavljajo pred vsebino. Ponarejene diplome, plagiirani ali docela siromašni magisteriji in doktorati, kreativno zaljšanje življenjepisov in kar je še podobnih prijemov, s katerimi se ustvarja videz neke navidezne strokovne podkovanosti ali odličnosti, ki pa ima ravno zato v razmerju do prvega oglišča tudi negativni »vpliv opazovalca«. Več ko je lažnih ali neprepričljivih zatrjevanj strokovne podkovanosti, nižja je vera v strokovnost kot tako, nižja ko je vera v pomen in veljavo stroke, lažje se zdi zatrjevanje neke navidezne resničnosti.
Obe ti značilnosti pa še »plemeniti« tretje oglišče tega trikotnika: kultura sprenevedanja. Kadar dobim pri plagiatu kakšnega študenta (kar se k sreči ne dogaja tako pogosto in se mi je pogosteje zgodilo v tujini kot doma), je pogosta prva reakcija zanikanje, in to kljub očitnemu dokaznemu gradivu izvirnika in prepisanega besedila. (»Saj besedilo ni isto!« je nekoč vzkliknil nek študent. »Res je,« sem moral priznati, »izvirnik je v angleščini, vi pa ste ga prevedli v slovenščino.«) V podobnem duhu je (ne)srečni Đorđe Perić ob prvem razkritju afere v nekem članku časnika Financ trdil, da pri pisanju svojega doktorata, pridobljenega na Univerzi v Kragujevcu, nikakor ni prepisoval iz nekega magisterija s taiste univerze, ampak da je podobnost med besedili pač posledica obravnavanja iste teme – spletni verziji članka pa sta bili priloženi elektronski različici obeh besedil in si je lahko vsakdo ogledal, kako sta si (z izjemno redkimi redaktorskimi popravki) ob primerjavi večjega števila strani iz obeh besedil enaki beseda za besedo, vrstica za vrstico, stran za stranjo… Kultura, ki omogoča (ali pač?), da predsednik parlamentarne stranke svojega poslanca brani z izjavami, da bi za kakršnokoli politično odgovornost že morali najprej zahtevati pravnomočno odločbo, po možnosti po izvedbi takih sodnih postopkov, ki zaradi formalnih razlogov niso (več) izvedljivi, in da med ponujenimi možnimi razlogi za tako reakcijo prednjačijo tisti, po katerih so si vsebino spet docela podredili formalni interesi.
Tako potem pridemo do sijajnega začaranega trikotnika povratnega vplivanja njegovih oglišč. Nizka vera v strokovnost in kultura sprenevedanja omogočata hlepenje po navidezni resničnosti, ravno tako kot navidezna resničnost in kultura sprenevedanja še dodatno nižata vero v strokovnost, to nižanje pa skupaj s porastom navidezne resničnosti še dodatno krepi kulturo sprenevedanja. Točke A, B in C tvorijo trikotnik, stranice med njimi pa so vse daljše.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
