Priznam, nekoliko banalni povod za pisanje te kolumne je bil nedavni obisk kinematografa. Morda ste si tudi sami v preteklih dneh ogledali film Kraljev govor, baje enega resnejših kandidatov za kako od letošnjih filmskih nagrad, v prvi vrsti za glavno moško vlogo Colina Firtha, ki se večji del filma kot princ spopada z govornimi težavami, ob koncu pa kot kralj z uspešno prebranim govorom prek radijskih valov nagovori svoje podanike ob vojni napovedi Nemčiji. Ugibam, da nisem z zapisanim nikomur razkril zagonetne skrivnosti, ki bi mu preprečila uživanje v solidnem filmu, saj jo bralcu razkrijeta že naslov in prva minuta filma. S tega pogleda vsebina filma ni pomembna, pomembna je pot, forma, oblika – ravno tako, kot pri kraljevem končnem govoru v bistvu ni pomembna vsebina govora, temveč to, ali ga bo kralj lahko prebral.
Konkretni govor tudi sicer ni med najslavnejšimi vojnimi ali siceršnjimi govori britanskih ali siceršnjih državnikov (v vojnih letih je v Veliki Britaniji z dušo dvigajočimi govori blestel Winston Churchill, denimo tistim, ki se ga sam spominjam z ene izmed plošč glasbene skupine Supertramp), a vsebina govora je v filmu na nek način privzeta nespremenljivka – to, ali in kako se bo dotaknil ljudi, je odvisno od tega, ali in kako ga bo kralj prebral.
Razmerje med vsebino in obliko je večno kočljiva tema in tudi v pravu ji pogosto ne ubežimo. Duncan Kennedy, eden vodilnih predstavnikov gibanja kritična teorija prava, je denimo že pred leti napisal odmevno razpravo z naslovom »Oblika in vsebina razsojanja v zasebnem pravu« (»Form and Substance in Private Law Adjudication«, 89 Harvard Law Review 1685 (1976)), v kateri je protislovno retoriko pravil in standardov v pogodbenem pravu povezoval z vsebinskim trenjem med altruizmom in individualizmom, pri nas pa je denimo nekaj let za njim o obliki in vsebini prava pisal Boštjan M. Zupančič (»Pašukanis in današnji čas: Oblika in vsebina prava«, 35(4-6) Pravnik 93 (1980)). Ko sem pred časom pisal o estetski vrednosti prava, sem naletel na razpravo Freda Roddella iz leta 1936 z naslovom »Zbogom pravnim revijam« (»Goodbye to Law Reviews«, 23 Virginia Law Review 38 (1936)), v kateri pravi: »S skoraj vsem pravnim pisanjem je narobe dvoje. Eno je njegov slog. Drugo je njegova vsebina. To, se mi zdi, ustrezno pokrije vse.«
Leta 1936 sta šla slog in vsebina z roko v roki. Danes je žal, se zdi, vse pogosteje v ospredju zgolj oblika ali, če želite, slog in videz. Ljubljansko Pravno fakulteto je v zadnjih ducat letih, za katere vem iz prve roke, obiskalo lepo število uglednih gostov, ki so na njej predavali v okviru Mednarodnega foruma. Za mnoge ne znam vnaprej napovedati, ali bodo imeli dobro predavanje – za skoraj vsakega pa lahko uganem, ali bo na njegovo predavanje prišlo veliko ali malo ljudi. Veleposlanik ZDA, nizozemski prestolonaslednik ali dalajlama? Ni problema, poslušalcev, pa tudi fotoaparatov ali kamer bo več kot dovolj. Ugledni profesor hetitskega prava ali (ker aktualnost področja niti ni tako relevantna) prava Evropske unije? Udeležba bo butična, kamer pa ne bo.
To je seveda še posebej zabavno zato, ker všečna oblika še zdaleč ni jamstvo dobre vsebine oziroma včasih z njo nima kaj dosti opraviti – ko zgoraj omenjeno butično občinstvo ne(pre)poznanega profesorja uživa v vsebinsko bogatih mislih samega predavatelja, medtem ko množica obiskovalcev veleposlanikovega predavanja posluša govor, ki ga je ta morda prvič prebral v avtomobilu na poti na fakulteto, napisal pa kak 25-letni pripravnik. Spomnim se nekega takega predavanja, kjer se mi je zdelo, da je uglednega predavatelja presenetila že lastna šala, s katero je imel začeti svoj (brani) govor.
Seveda za vsako pravilo obstajajo izjeme. Določeni politiki so aktivno soudeleženi pri pisanju svojih govorov, mnogi govori so znani zaradi svoje vsebine, ne tega, kako so bili povedani. (Včasih gre tudi za oboje – za tisti znani stavek iz govora v Berlinu leta 1963, »Ich bin ein Berliner«, pravijo, da naj bi se ga Kennedy spomnil sam, še vrsto let zatem pa se je zaradi uporabe člena »ein« vršila pikolovska razprava o tem, ali se je Kennedy z njim res oklical za simbolnega Berlinčana ali za posebno vrsto krofa.) Na drugi strani tudi vsebinsko poln govor ali predavanje ne pomeni vedno zgolj raztresenega, nepopularnega profesorja, pa tudi oblikovna nerodnost ne pomeni vedno vsebinske pogube. (Spomnim se uglednega britanskega odvetnika, ki je na sodišču med svojim nastopom vedno deloval nekoliko zmedeno oziroma nerodno, njegovi stanovski kolegi pa so mi povedali, da ga že skoraj sumijo, da to dela zanalašč – bolj ko so se sodniki s povzemanjem njegovih argumentov trudili, da bi ga docela razumeli, bolj so mu začeli pritrjevati.)
A pravilo ostaja – dobra vsebina praviloma potrebuje tudi všečno obliko. Vsebinsko zanimiva misel je koristna, slogovno udarna pa tudi uporabna – tudi na svojem strokovnem področju sem že nekajkrat slišal, kako naj bi k odmevnosti in ugledu Josepha Weilerja (starega znanca iz teh kolumn in dobrega prijatelja ljubljanske fakultete) prispevala tudi slogovna spretnost njegovih misli, zaradi katerih so ga drugi avtorji radi citirali in retorično posnemali.
Če se le da, tako svoje misli in ideje spravite v čim lepšo obliko, predvsem pa ne škodi, če ste vplivni ali slavni. A tudi če niste, imate ob zadostni meri skromnosti še vedno dve možnosti, da s svojimi besedami dosežete širšo občinstvo. Ena, ki so jo pogosteje prakticirali nekoč, danes pa je v hlastanju za formalno potrditvijo prejkone obratno, je ta, da svoje besede pripišete kakemu slavnemu, morda že pokojnemu avtorju – menda se je v zgodovini pojavljala cela vrsta spisov, pri katerih so njihovi anonimni avtorji trdili oziroma ustvarjali vtis, da jih je napisal Platon. Druga, nemara še enostavnejša, pa je ta, da se kot pripravnik zaposlite na kakšnem veleposlaništvu in začnete pisati govore za svojega šefa. V tem primeru vam lahko na srce položim le še ta nasvet, da ga pred vsakim govorom posebej opozorite na uvodno šalo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
