Gre za zadevo C-135/08 Rottmann, v kateri je Sodišče EU odločalo marca letos in ki je dobro orisala del sodobnih izzivov državljanstva: po eni strani vse večja mobilnost in večkulturnost posameznikov, ki še toliko bolj pride do izraza v okviru Evropske unije, po drugi vse večja občutljivost držav, ko se zavedo, da so bile pri postopkih pridobivanja državljanstva morda opeharjene.
(Mimogrede: kakšno je narodno poreklo Janka Rottmanna, mi ni znano. Po imenu sem ga v uvodu seveda omenil zato, ker bi znal biti tudi naše gore list; sem se pa ob tem spomnil, kako je Walter van Gerven, eden znamenitih generalnih pravobranilcev Sodišča EU, na nekem seminarju o zadevah pred Sodiščem (ki je bil morda osredotočen na vzpostavitve sodnih standardov varstva enakosti in temeljnih pravic) nenehno govoril s sklicevanjem na osebna imena vpletenih žensk: zadeva Defrenne proti Sabeni je postala Gabrielle, pri Hauer proti Land Rheinland Pfalz je govoril o Liselotte in tako naprej – nato je povedal, da so mnoge od vpletenih gospa na Sodišču tudi osebno spoznali, ko so prihajale nanj po svojo pravico, in z njimi očitno stkali celo poznanstva. Pri mojem uvodu in gospodu Rottmannu pa je šlo zgolj za hudomušnost.)
Pred dobrim letom je bila o tematiki državljanstva v organizaciji Sveta Evrope organizirana posebna delavnica na Dunaju, o čemer sem tedaj pisal tudi v IUS kolumni. V petek pa je v Strasbourgu v večjih okvirih z udeleženci iz večine članic Sveta Evrope in več mednarodnih organizacij potekala 4. konferenca Sveta Evrope o državljanstvu z naslovom, ki je tudi naslov te kolumne. Moja udeležba je bila plod nekakšnega »dopisnega članstva« v klubu tistih, ki se raziskovalno ukvarjajo s problematiko državljanstva: leta 1999 sem se še kot študent udeležil prve konference Sveta Evrope na temo, po lanskem sodelovanju na delavnici pa so me iz Strasbourga letos nekoliko nepričakovano povabili, če bi sodeloval kot moderator in poročevalec konference.
Konferenca se je ukvarjala z bolj ali manj pričakovano zmesjo starih problemov in njihovih novih razsežnosti. Ena od starih tegob in tradicionalnih poudarkov mednarodnih prizadevanj je apatridija: med prvimi mednarodnimi zavezami na področju državljanstva so bile ravno tiste o odpravljanju apatridije, a seveda vsaj na določeni ravni in v določenih kontekstih pomenijo tudi boj z mlini na veter. Na svetu naj bi bilo zgolj dokumentiranih približno 12 milijonov oseb brez državljanstva, od tega 640.000 v EU. Vprašanje statusa je seveda pomembno zato, ker so nanj vezane številne pravice, ki jih osebe brez državljanstva ne morejo uveljavljati – kar pa se navezuje na še eno staro vprašanje, v kolikšni meri je državljanstvo samo po sebi cilj, koliko pa (bolj ali manj nujno potrebno) sredstvo za dosego ustreznih življenjskih okoliščin. Spomnim se intervencije na prvi konferenci leta 1999, v kateri je eden od udeležencev poudarjal, da se včasih preveč ukvarjamo s »košaro«, premalo pa z »jajci«, ki so v tej košari – da je torej državljanstvo kot tako zgolj formalni status, medtem ko so ključne pravice in obveznosti, ki jih ta status prinaša. Povezano s tem je imel tradicionalni koncept državljanstva v praksi vedno tudi podobno težavo, da opredeli, ali naj bo podelitev državljanstva bolj eden od prvih korakov k polnopravni integraciji v politično skupnost gostujoče države ali bolj zadnji korak kot dokaz in posledica uspešnosti tovrstne integracije. Na najbolj abstraktni ravni se vsi ti tradicionalni pomisleki še vedno prevajajo v iskanje ustreznega ravnovesja med interesi posameznika in tistimi države, pa tudi v ločevanje med funkcionalnimi vidiki državljanstva – vertikalnega odnosa med posameznikom in državo – ter njegovimi nefunkcionalnimi vidiki – horizontalnega občutka (nacionalne) pripadnosti, ki naj bi preveval vse imetnike istega državljanstva.
Sodobne razsežnosti starih problemov vse bolj terjajo prevrednotenje tradicionalnih konceptov državljanstva. Vse večje in lažje migracije poudarjajo nujo, da se politika državljanstva (spet) bolj poveže z vprašanjem migracijske politike in da zakoni o državljanstvu morajo odigrati tudi del vloge pri upravljanju migracij. Po eni strani to pomeni tudi rahljanje starih in včasih nestvarnih pravil glede omejevanja možnosti večkratnega državljanstva ter nasploh večjo pozornost vprašanjem ekstrateritorialnega pridobivanja ali izgube državljanstva, s čimer se še enkrat več postavlja po robu ideji nedotakljive državne suverenosti. Po drugi strani pa takšna ohlapnejša nova stvarnost s seboj prinaša tudi dodatne možnosti za zlorabo državljanske zakonodaje, kar vse manj suverene države postavlja v nerodni položaj, v katerem preprosto želijo in morajo ukrepati.
Tovrstne zagate lepo orisuje tudi zadeva Rottmann iz uvoda. Sistem ureditve državljanstva je privedel do tega, da je avstrijski državljan pridobil nemško državljanstvo, posledično (v luči tradicionalnega pristopa k izogibanju dvojnega državljanstva) izgubil avstrijskega, nato pa (ker je nemškega pridobil z zvijačo) še nemškega in končal kot apatrid. Končna posledica je z vidika dolgotrajnih prizadevanj za odpravo apatridije povsem nezaželena – a postavlja občutljivo vprašanje, kaj bi bilo potemtakem pravilno postopanje. Bi morala Nemčija ohraniti Rottmannovo nemško državljanstvo? To bi pomenilo, da bi se zvijačno ravnanje v postopku pridobivanja državljanstva splačalo. Bi mu morala Avstrija vrniti avstrijskega? To bi bilo po eni strani smiselno, če bi hoteli odpraviti posledice zvijače, po drugi pa bi pomenilo, da tudi v primeru odpovedi državljanstva med posameznikom in njegovo »matično« državo v zraku obvisi nekakšno »senčno« državljanstvo, ki vsaj do neke mere spet posega v suverenost slednje.
Vsekakor gre za nelagodno vprašanje, ki bi se mu morda tudi Sodišče EU raje izognilo – vsekakor je bilo v svoji sodbi veliko bolj zadržano od generalnega pravobranilca, ki se je v svojih sklepnih predlogih aktivneje posvetil možnim vidikom prava EU pri takem vprašanju. Sodišče EU je odločilo, da pravo Unije ne nasprotuje odvzemu državljanstva države članice, ki ga je oseba pridobila z naturalizacijo in z zvijačo, če ta sklep o odvzemu upošteva načelo sorazmernosti, kar končno odločitev v veliki meri vrača nazaj v roke nacionalnega sodišča – nemško zvezno upravno sodišče pa je nedavno odločilo, da je bil odvzem državljanstva zakonit in da ni bilo potrebe po predhodni dodelitvi dodatnega časa, v katerem bi gospod Rottmann najprej skušal ponovno pridobiti avstrijsko državljanstvo. Ali mu je kombinacija starih konceptov in novih stvarnosti državljanstva pozobala drobtinice kruha, ki bi ga vodile nazaj do »domačega« državljanstva, pa bomo še videli, ko bodo o njegovi usodi odločale tudi avstrijske oblasti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
