Na nekem idiličnem hrvaškem otoku je izpostava sodišča s celine, vključno z zemljiškoknjižnim oddelkom. V njem delata dva referenta – Ivan in Slađana.1 Ivan se trudi, da bi bili postopki za stranke čim bolj učinkoviti in čim manj stresni. Slađana pa se drži črke zakona, ki je na Hrvaškem lahko precej svojevrstna.
Zakon za nerezidente zahteva, da v zemljiškoknjižnih postopkih postavijo pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Hrvaški. Če ga ne postavijo že ob oddaji vloge, se ta zavrže. Tudi če je vlagatelj rezident druge države članice EU. To za vikendaše v praksi pomeni, da brez pooblastitve odvetnika ne morejo niti spreminjati osebnih podatkov v zemljiški knjigi (ti pa so večkrat nepopolni, sploh za starejše objekte). Pooblastitev odvetnika stane tudi 100 evrov ali več. V vložišču zemljiškoknjižnega oddelka ti tega nihče ne pove, ker ne dajejo pravnih nasvetov. Tam dobiš obrazec, ga izpolniš in plačaš takso. Če tvojo vlogo rešuje Slađana, dobiš na slovenski naslov »rješenje«, da se vloga zaradi nepostavitve pooblaščenca v Republiki Hrvaški »odbija«. To pomeni – ponovi vajo, tokrat z dodatnimi stroški. Lahko pa imaš srečo. Lahko bo o tvoji vlogi odločal Ivan. V tem primeru dobiš na slovenski naslov sklep o spremembi podatkov v zemljiški knjigi, in zadeva je rešena.
Ob povedanem sem se zamislila, kako lahko formalnosti vplivajo na stranke v sodnem sistemu. Zakonska določba, ki celo za preproste nepravdne postopke zahteva postavitev pooblaščenca v državi oddaje vloge, je toga. Ni razloga, da se sklep o vpisu spremembe podatkov ne bi mogel poslati na naslov stranke s prebivališčem v tujini, če v zvezi s taisto nepremičnino vsa komunikacija z uradnimi organi (kataster, davki, itd.) poteka po tem naslovu. Sistem ni življenjski. Za takšne sisteme pa je značilno, da se ob njih razvijejo mehkejše alternative.
Zgodovinsko me je ta primer spomnil na razvoj common law in courts of equity v Angliji. Kralj Henrik II. je v sredini 12. stoletja ustanovil kraljeva sodišča, ki so sodila po pravu, skupnem za vso Anglijo. Kraljeva sodišča so bila učinkovita, saj so uporabljala enotno pravo, imela najbolj izpopolnjen sodni postopek ter razpolagala z učinkovitimi sredstvi za privedbo toženca in izvršbo sodbe. Pri svojem odločanju pa so se osredotočila predvsem na postopek, ki je imel prednost pred pravicami in dolžnostmi strank (remedies precede rights). Bila so strogo vezana na precedense. Kralj pa z ustanovitvijo kraljevih sodišč ni izgubil oblasti najvišjega sodnika. Zato so se podložniki lahko obrnili na kraljevi svet (King's Council) s prošnjo po pravični razsodbi, kadar niso imeli na voljo pravnega sredstva v common law. Svet je imel glavno izvršilno oblast v kraljestvu, pomemben član sveta pa je bil kraljev glavni tajnik, kancler (Lord Chancellor). Ker je kraljevi svet imel veliko dela z drugimi zadevami, je obravnavanje prošenj v pravnih zadevah prepustil kanclerju in njegovemu uradu (Chancery). Tako je Chancery pridobil posebno jurisdikcijo equity, ki se je razvila izven sistema common law kot njegov komplementarni del. Postopek pred sodišči Chancery je bil preprost in hiter.
K učinkovitejšemu postopku lahko prispevajo tudi ustavna sodišča. Slovensko ustavno sodišče vsako leto izda vrsto odločb, s katerimi razveljavi odločitve rednih sodišč, ki gredo v smeri pretiranega formalizma. Običajno gre za ugotovitev očitne napačnosti oziroma samovoljnosti sodniške odločitve, ki pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Za lansko leto lahko omenim npr. odločbe v zadevah Up-879/20, Up-877/18 in Up-507/18. Po drugi strani pa je dostop do ustavnega sodišča omejen s procesnimi zahtevami, ki se strankam lahko zdijo pretirane. Spomnimo se jeze vlagatelja pobud zoper ukrepe glede covida-19, ker je bila njegova vloga zavržena zaradi odsotnosti lastnoročnega podpisa.2 Marsikomu bi se zdelo preveč formalno tudi zavrženje pobude za oceno ustavnosti določb Zakona o kazenskem postopku, ker vlagatelj ni navedel številke Uradnega lista, v katerem je bil zakon objavljen (sklep U-I-391/22, Up-1440/22). Pobuda je posebno pravno sredstvo stranke, s katero lahko izpodbija splošno veljavne akte. Da takšno pravno sredstvo stranke obstaja, ni samoumevno. Po drugi strani ustavno sodišče ne zavrže pomanjkljivih ustavnih pritožb, temveč pritožnike pozove k dopolnitvi (55. člen ZUstS). Če bi stranka vložila formalno nepopolno pobudo hkrati z ustavno pritožbo in bi ustavno sodišče ocenilo, da so njene vsebinske navedbe o neustavnosti splošnega akta utemeljene, bi začelo postopek presoje splošnega akta po koneksiteti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).
Sklenemo lahko, da v sodnem sistemu obstajajo tri možnosti: (1) da odločevalec pretirano toge zakonske določbe ne uporabi, (2) da se vzpostavi vzporeden sodni sistem, v katerem je na drug način mogoče doseči vsebinsko odločitev, in (3) da ustavno sodišče v opisanem primeru ugotovi neustavnost zakonskih določb oziroma razlag zakona. Prva rešitev sicer koristi stranki konkretnega spora, a z vidika pravne varnosti in predvidljivosti sodnega odločanja ni primerna. Druga rešitev predstavlja tveganje za stranke, saj lahko k neuspehu vodi napačna izbira postopka. Tretja pot se zdi najboljša, tudi z vidika predstavljenega primera. Ivan je vlogo rešil na mestu, življenjsko. Pri Slađani se vloga vsebinsko ni rešila. Problem pa bi se lahko vnaprej rešil za vse, če bi referenta vložila zahtevo za presojo ustavnosti zakonske določbe, ki predvideva zavrženje vloge zaradi nepostavitve pooblaščenca v Republiki Hrvaški.3
Opombe:
1 Zaradi varstva osebnih podatkov so imena spremenjena.
2 A. Teršek, Moja etična dolžnost je, da tudi v takem primeru stopim v bran sodnicam in sodnikom, objavljeno na /medijsko-sredisce/kolumne/278177.
3 Če je tak postopek na Hrvaškem mogoč.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
