Čeprav sta nacionalno pravo in pravo Evropske unije (v nadaljevanju: pravo EU) formalno ločena pravna vira, lahko nacionalno pravo v pravu EU igra pomembno vlogo. Nacionalno pravo je lahko za pravo EU relevantno kot neformalni pravni vir oziroma kot iztočnica za interpretacijo pravnega pojma v pravu EU, kot formalni pravni vir v primerih, ko mora Sodišče EU razsoditi na podlagi nacionalnega prava, ter celo kot dejansko vprašanje.
Pojmi v pravu EU in njihova razlaga so načeloma avtonomni, kar pomeni, da jih je treba razlagati neodvisno od razlage v nacionalnem pravu. Kljub temu pa avtonomni pojmi v pravu EU mnogokrat nimajo konkretnih definicij. V tovrstnih primerih Sodišče EU velikokrat uporabi primerjalnopravno analizo definicij konkretnega pojma v različnih nacionalnih pravnih redih in nato izoblikuje opredelitev pojma v pravu EU. Tako je na primer Sodišče EU v zadevi Reed1 s tovrstno primerjalnopravno analizo definiralo pojem »soprog« (točka 16 sodbe), v primeru D in Švedska proti Svetu2 pa je napolnilo pojem »zakonska zveza« (točke 29 do 39 sodbe). Prednost tovrstnega pristopa je, da imajo definicije pojmov prava EU korenine v nacionalnem pravu in se s tem približujejo nacionalnim pravnim tradicijam.
Nacionalno pravo je lahko v pravu EU tudi formalni pravni vir. Pravni vir je lahko na primer, ko pogodba, ki jo sklenejo evropske institucije, na Sodišče EU prenaša pristojnost za odločanje in hkrati določa tudi uporabo nacionalnega prava v primeru spora. Evropska unija namreč v okviru javnih naročil pogosto sklepa pogodbe z nacionalnimi izvajalci. V tovrstne pogodbe je nemalokrat v skladu s členom 272 > Pogodbe o delovanju EU vključena arbitražna klavzula, ki za primere potencialnih pravnih sporov določa pristojnost Sodišča EU, pogodbe pa pogosto vključujejo tudi določila o pravu, ki naj se v primeru spora uporablja za presojo pravnih razmerij med strankami. Tako je na primer v zadevi Ludwig-Bölkow-Systemtechnik3 Splošno sodišče EU vprašanje upravičenosti uporabe pogodbene kazni presodilo na podlagi belgijskega nacionalnega prava.
Nacionalno pravo pa je lahko formalni pravni vir tudi takrat, ko pravo EU izrecno odkazuje na nacionalno pravo, kot v primeru četrtega odstavka 8. člena Uredbe o blagovni znamki Evropske unije.4 Navedeni člen določa, da lahko imetnik neregistrirane blagovne znamke ugovarja registraciji poznejše znamke, če je znamko uporabljal v gospodarskem prometu, ki presega lokalne meje, in če je skladno s pravom EU ali pravom države članice pridobil pravico do znamke ali pravico do prepovedi uporabe poznejše blagovne znamke. Tako je na primer Splošno sodišče EU v zadevi Bacardi5 odločilo, da mora ob upoštevanju načela učinkovitega sodnega varstva preveriti vsebino, pogoje uporabe in obseg pravila nacionalnega prava (v zadevnem primeru češkega prava), relevantnega za odločitev v konkretni zadevi (točka 81 sodbe). V takih primerih je taka obravnava nacionalnega prava pravno vprašanje. Posledično sta Sodišče EU in Splošno sodišče EU vezani na razlago nacionalnega prava, ki so jo razvila nacionalna sodišča.
Nacionalno pravo je lahko v sporih pred Splošnim sodiščem EU in Sodiščem EU obravnavano tudi kot dejansko vprašanje. Tako je v zadevah s področja državnih pomoči nacionalno pravo nemalokrat podlaga za ugotovitev selektivnosti ali drugih elementov državnih pomoči. V zadevi Fiat6 je Splošno sodišče EU na primer odločilo, da mora Komisija pri presoji selektivnosti ukrepa državne pomoči ugotoviti, kakšna je običajna ureditev, ki se uporablja v zadevni državi članici (točka 334 sodbe). Nacionalna davčna ureditev je bila torej dejansko vprašanje. Kljub presoji Splošnega sodišča EU v omenjeni zadevi pa je treba razlikovati med nacionalnim pravom, ki je dejansko vprašanje, in pravno kvalifikacijo tega nacionalnega prava. Tako je Sodišče EU v pritožbenem postopku v zadevi Fiat7 poudarilo, da je pravna kvalifikacija selektivne prednosti pravno, in ne dejansko vprašanje, saj se pravna kvalifikacija opravi na podlagi prava EU (točka 85 sodbe).
Vprašanje opredelitve nacionalnega prava v pravu EU kot pravno ali dejansko vprašanje v praksi pogosto še ni dokončno razdelano. Je pa to vprašanje na evropskih sodiščih pomembno, saj se v primeru kvalifikacije vprašanja kot pravnega vprašanja uporablja načelo iura novit curia, v primeru kvalifikacije kot dejansko vprašanje pa se uporabljajo klasična procesna pravila o razdelitvi dokaznega bremena. Ta kvalifikacija je pomembna zlasti v pritožbenem postopku proti sodbam Sodišča EU. Slednje lahko v primeru presoje nacionalnega prava kot dejanskega vprašanja namreč preveri le, ali je bil pomen tega prava izkrivljen. Če pa gre za pravno vprašanje, je lahko presoja Sodišča EU v pritožbenem postopku bolj poglobljena in omogoča presojo pravnih napak. Nikakor pa ne smemo pozabiti, da ima nacionalno pravo veliko daljšo pravno tradicijo kot pravo EU in lahko v določenih vidikih bistveno dopolnjuje pravo EU.
1 Sodba z dne 17. aprila 1986, Kraljevina Nizozemska proti Ann Florence Reed, C-59/85.
2 Sodba z dne 31. maja 2001, D in Kraljevina Švedska proti Svetu, C-122/99 P in C-125/99 P.
3 Sodba z dne 19. februarja 2016, Ludwig-Bölkow-Systemtechnik GmbH proti Evropski komisiji, T-53/14.
4 Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije, UL EU, L 154, 16. junij 2017.
5 Sodba z dne 24. oktobra 2018, Bacardi Co. Ltd proti Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino, T-435/12.
6 Sodba z dne 24. septembra 2019, Veliko vojvodstvo Luksemburg in Fiat Chrysler Finance Europe proti Evropski komisiji, T-755/15 in T-759/15.
7 Sodba z dne 8. novembra 2022, Fiat Chrysler Finance Europe in Irska proti Evropski komisiji, C-885/19 P in C-898/19 P.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
