Argumenti v smer izločitve parlamenta iz postopka volitev ali natančneje imenovanja sodnikov so jasni – in pravzaprav nimajo protiargumentov: depolitizacija postopka. S tem se z otipljivo večino strinjajo celo politiki sami. V delu stroke pa se že nekaj let pojavlja argument, da bi bilo smiselno obdržati imenovanje sodnikov v Državnem zboru. Sicer bi to bila res evropska posebnost, vendar naj naša demokracija še ne bi bila tako zrela, da bi ubrali ta korak, ki je značilen za stare demokracije, pri katerih je neodvisnost sodstva visoko čislana vrednota. Na takšen način bi Državni zbor – v imenju ljudstva in javnosti – obdržal vsaj nekaj nadzora nad tovrstnim postopkom, češ da je Sodni svet tako ali tako podaljšek sodne veje oblasti oziroma ga ta nadzoruje v smislu, da sodna veja oblasti tako dejansko sama imenuje sodnike – v smeri nekakšne perpetuacije justitokracije.
Sam se s tovrstnim gledanjem ne strinjam ravno zaradi lastne izkušnje večletnega delovanja v Sodnem svetu. Kot eden od zunanjih članov Sodnega sveta, predstavnikov demokratične javnosti, sicer v petčlanski manjšini, nisem nikoli občutil, da imajo sodniki člani pravzaprav (šestčlansko) večino v tem telesu. Pa tudi če bi to poskušali uveljaviti pri kakšni odločitvi v svojo korist, velja (osemčlanska) dvotretjinska večina za vse pomembnejše odločitve.
Ob tem pa je predlog, da se poleg poskusnega mandata še okrepi Sodni svet s predsednikom Vrhovnega sodišča in pravosodnim ministrom, sam s seboj v nasprotju. Predsednik Vrhovnega sodišča v Sodnem svetu pomeni okrepitev sodne veje oblasti v svetu, obenem pa želimo uvesti poskusni mandat ravno zato, ker Sodnemu svetu kot podaljšku sodne veje oblasti recimo ne zaupamo. Vpeljava ministra za pravosodje v Sodni svet, ki pomeni politizacijo Sodnega sveta, pa nasprotuje sami ideji umaknitve parlamenta iz postopka.
Se pa strinjam, da bi bilo morda treba narediti še kaj več za transparentno delovanje Sodnega sveta oziroma za javno prepoznavnost te institucije v smeri njenega večjega javnega zaupanja. Eden od problemov maloštevilčnosti naše politične skupnosti je tudi, da so ljudje, ki se gibljejo v krogih sodstva, Sodnega sveta in tudi po državnih organih, ki imajo neke pristojnosti v tej zvezi, vsaj navidezno precej povezani. Tu gre ne le za bivše sošolce in sošolke s pravnih fakultet ter (bivše) kolege na delovnem mestu, temveč tudi pogosto za sedanje in bivše zakonske ter drugačne partnerje v intimnih skupnostih. Videz neodvisnosti in objektivnosti pri odločanju je v takšnem primeru še posebej pomemben in bi ga bilo morda treba še bolj poudariti, da javnost nima vtisa, češ »saj so vsi povezani«. V tej zvezi se v tem okolju notranja neodvisnost morda zdi še večji problem kot zunanja. Vsaj kar zadeva Sodni svet, bi neki dodatni manjši korak gotovo lahko kaj prispeval k še bolj okrepljenemu videzu neodvisnosti te institucije, na primer sprejetje etičnega kodeksa za članice in člane Sodnega sveta. Za to sem si prizadeval že pred kar nekaj časa in še vedno menim, da je dobra rešitev, ki jo poznajo tudi nekateri sodni sveti starejših demokracij.
Čemu naj bi bil namenjen poskusni mandat sodnikov? Verjetno je izraz nezaupanja v »usodni« izbor Sodnega sveta, potem ko bi odpadla javna »kontrola« s strani parlamenta. Delo na takšen način imenovanega sodnika bi v poskusnem obdobju javnost še dodatno spremljala in ga ob slabem delu v poskusni dobi ne bi potrdili v trajni mandat. V tej smeri se to zdi edini argument prednosti takšnega poskusnega mandata kot dodatna varovalka, če Sodnemu svetu pač ne zaupamo, da bo izbral najboljše kandidate, in bo pravzaprav dodatno delo v takšni funkciji pravzaprav opravičilo ali ne za poprejšnjo izbiro.
Toda takšna rešitev, ki bi seveda morala biti vpisana v Ustavo, prinaša cel kup težav, ki bi lahko precej ohromile delovanje nekaterih drugih ustavnih določb. Najprej je tu trajni sodniški mandat v povezavi z načelom neodvisnosti sodstva, ki bi ga takšna rešitev po eni strani gotovo izvotlila, po drugi strani pa bi »sodnik v čakalnici« bil dovzetnejši za razne pritiske – ne le glede zunanje, temveč predvsem tudi notranje neodvisnosti. Nadalje je tu težava z enakostjo pred zakonom ter enakim varstvom pravic, saj bi strankam sodili »pravi« (v trajnem mandatu) in »nepravi« (v poskusnem mandatu) sodniki. Kaj bi to pomenilo v povezavi s pravico do sodnega varstva, je še dodatno vprašanje.
V takšnem primeru je v ozadju torej cel kup težav, na katere bi bilo treba prej odgovoriti v celoviti javni razpravi, preden se odločimo za kakšen tovrstni eksperiment.
Če bi želeli dobiti še boljše kandidate, je po mojem mnenju potrebna drugačna pot. Morda dvigniti starost za vstop v sodniško funkcijo, pri čemer s tem dobimo več praktičnih (strokovnih in življenjskih) izkušenj kandidatov. Morda bi sodniško funkcijo lahko še bolj odprli drugim pravniškim poklicem, kot so odvetniki, tožilci in državni odvetniki.
Predvsem pa potrebujemo argumente, študije, analize, tuje prakse in vse, kar je za takšne »tektonske« spremembe prej treba storiti. Potrebna ustavodajalčeva politična volja kot pika na i mora biti le posledica vsega tega, ne pa (edini) vzrok za spremembo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
