Temeljno vodilo, kdaj naj se ta ukrep izreče, bi morala biti družbena koristnost, ki v konkretnih primerih prevlada nad kazenskopravno retribucijo. Več ko družba lahko pridobi od obsojenca, bolj utemeljeno bo, da se mu odobri delo v splošno korist - in obratno, nižja ko je posameznikova koristnost za družbo, manj smiselna je odobritev tega ukrepa. Tako ni sporno, da od obsojenega preprodajalca droge družba nima kaj dosti in je zapor povsem primerna kazen, že zato da se ljudi pred njim zavaruje in ga izolira od družbe. Vrhunski kirurg, ki tedensko rešuje življenja in je obsojen za jemanje podkupnine ali nezakonitih daril, pa bo za družbo bistveno bolj koristen v operacijski sobi kot v zaporni celici. Sprašujeva se, ali naša sodna praksa zares preverja pogoje družbene koristnosti posameznika, ko se odloča za izrek dela v splošno korist, ali je izrek ukrepa odraz svojeglave sodniške diskrecije. Prav tako pa tudi, ali je ta ukrep sploh smiselno zakonsko urejen.
Alternativno prestajanje kazni in ukrep dela v splošno korist
Deseto poglavje KZ-1, ki ureja temeljna vprašanja o kazenskih sankcijah, ne ureja samo izvrševanja, temveč tudi določa ustrezne kazenske sankcije. V poglavju je tako podrobno urejena zaporna kazen kot najstrožja sankcija, sledita pa ji dve prikriti obliki kaznovanja: denarna kazen in alternativne sankcije.
Alternativne sankcije označujemo z izrazom skupnostne sankcije, saj se te izvršujejo v skupnosti, storilca kaznivega dejanja pa ne izločimo iz družbe. Namen alternativnih sankcij je, da se ohranijo pozitivne vezi storilca s skupnostjo.2 Izrek alternativnih izvršitev kazni zapora pomeni udejanjanje ciljev sodobne kriminalitetne politike, ki si prizadeva za omejevanje represije, kadar ta ni potrebna.
Sodišče o dopustnosti in primernosti alternativnih sankcij odloča na predlog obdolženca šele po tem, ko prisojena zaporna ali denarna kazen preideta v fazo izvrševanja. To pomeni, da mora sodišče najprej izbrati zaporno kazen, s čimer presodi, da je kaznivo dejanje dovolj resno in kaznovanje s pogojno obsodbo ne zadostuje.3 Šele nato v posebnem postopku odloča o predlogu obdolženca za alternativno izvršitev prisojene kazni. Takšen sistem deluje zaviralno v smislu uporabe alternativnih sankcij in predstavlja nepotrebno zapletanje postopkov.4 Odločanje o alternativnih sankcijah na predlog obdolženca predstavlja tudi izrazit odklon od trendov v tujini, kjer o alternativnih sankcijah odloči sodišče, za njeno izvršitev pa se zahteva zgolj soglasje obsojenca.5 Ob že naštetih slabostih sedanje zakonske ureditve izrekanja alternativnih sankcij pa se srečamo s še dvema perečima problematikama.
Prvo poleno, ki obsojencu pade pod noge v postopku odločanja o alternativni izvršitvi kazni zapora, je, da o njegovem predlogu za alternativno sankcijo odloča isti sodnik, ki mu je že sodil na prvi stopnji na glavni obravnavi. Sodnik tako najprej ugotovi krivdo obdolženca in ga obsodi na zaporno kazen, nato pa v ločenem postopku isti sodnik odloča o alternativi kazni, ki jo je prisodil sam. Tako je psihološko okužen s tem, ko se je že izrekel za zaporno kazen, s katero je zasledoval retributivni cilj kazni, njegovo stališče pa je tako že vnaprej izoblikovano.
Druge ovire, na katere obsojenec naleti med odločanjem o alternativi, pa nastanejo kot posledica njegovih dejanj v postopku. Bolj ko bo obdolženec aktivno in vestno uveljavljal svoje pravice v obrambi in bolj ko bo njegova obramba usmerjena zoper delo sodnika samega (predlog za izločitev sodnika, napadalno napisane vloge, kasnejše pritožbe na sodnikovo odločitev), manjša je verjetnost, da bo ta sodnik odobril alternativno izvrševanje kazenske sankcije.
Za odpravo zgoraj navedenih problematik bi bilo smiselno, da bi sodišče ob ugotovitvi kaznivega dejanja, za katero je potrebna zaporna kazen, imelo možnost obdolžencu ponuditi alternativno izvršitev sankcije (in da torej to ne bi potekalo v okviru ločenega postopka na predlog obsojenca). Tako sodnik ne bi že vnaprej branil svoje prvotne odločitve, saj mu od nje ne bi bilo treba odstopiti, sodišče pa bi se izognilo položaju, kjer bi ugotovilo potrebo po hudi sankciji, kasneje pa bi na predlog obdolženca ugotovilo potrebo po milejši obliki izvršitve te kazni.6 Za izboljšanje postopka pa bi bilo za sedanjo zakonsko ureditev legitimneje, če bi v ločenem postopku o alternativnih sankcijah odločali sodniki, ki v konkretni zadevi niso sodili, saj ti niso že vnaprej psihološko okuženi s predhodno izrečeno sankcijo.
Med najbolj tipičnimi predstavniki skupnostnih/alternativnih sankcij je delo v splošno korist, ki je v sodobnih kazenskih sistemih korak k bolj humanemu kaznovanju.7 Storilec med prestajanjem kazni s svojim delom brez plačila pozitivno pripomore k družbi, njegova svoboda pa je omejena s pogoji in obveznostmi, ki mu jih naloži sodišče.
Formalni pogoji za izrek dela v splošno korist so kot alternativa zaporni kazni opredeljeni v osmem in devetem odstavku 86. člena KZ-1. Osmi odstavek določa, da je delo v splošno korist možno prisoditi, če je za kaznivo dejanje določena zaporna kazen do dveh let, pri tem pa izvzema kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. Določa, da pristojen organ upošteva obsojenčevo strokovno znanje, sposobnosti, prav tako pa tudi njegove nujne interese, kot so neodložljive družinske, izobraževalne ali poklicne obveznosti, če bi njihovo neupoštevanje povzročilo težko popravljivo ali nepopravljivo škodo. Deveti odstavek nadalje dopolnjuje osmega z upoštevanjem obsojenčevega vedenja v času odločanja in nevarnosti ponovitve dejanja na prostosti.
Zaradi dvomljive interpretacije navedenega člena in zasledovanja kazenske retribucije sodišča zavračajo predloge obsojencem, katerih delo bi družbi prineslo neprimerno več koristi kot njihovo prestajanje zaporne kazni. Poudariti velja, da alternativne izvršitve kazni zapora oz. konkretno delo v splošno korist ni odpust kazni storilcu ali posebna boniteta, ki mu jo sodišče omogoči iz usmiljenja, temveč polnopravna alternativa izvrševanja sankcije, pri čemer bi moralo biti ključno merilo za presojo odreditve tega ukrepa, ali je za družbo bolj koristen kot zaporna kazen...
Nadaljevanje članka za naročnike >> Kočivnik Maša, Šepec Miha, Delo v splošno korist - zakonita alternativa izvrševanja zaporne kazni ali svojeglava diskrecija sodišča?
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 29-30, 2022
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
