Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira, ampak ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o takšni škodi, ki nastaja ali grozi in dokaze zanjo. Zgolj navajanje ene stranke, da bo zaradi nekega dejanja (morebiti v prihodnje) nastala škoda, ne ustreza standardu težko nadomestljive škode in s tem izdaji začasne odredbe.
Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve in predlog za povrnitev stroškov postopka zavarovanja zavrnilo. Zoper tako odločtev se je pritožil upnik iz vseh pritožbenih razlogov.
Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo ter pritožbo s sklepom opr. št. I Cpg 87/2022 zavrnilo.
Višje sodišče je najprej ponovilo ugotovitev nižjega sodišča, da namen ureditvene začasne uredbe, za katero se je zavzemal upnik, ni v zavarovanju kasnejše izvršbe, ampak v preprečitvi ravnanj, zaradi katerih bi (kasnejše) sodno varstvo te terjatve ostalo brez pomena. Poudarilo je, da so takšne odredbe po stališču Ustavnega sodišča RS Up-275/97 in stališču sodne prakse dopustne le izjemoma.
Višje sodišče sicer pritrjuje pritožnici, da je verjetno izkazala obstoj nedenarne terjatve skladno s prvim odstavkom 272. člena > Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj za to zadostuje že verjeten obstoj terjatve. Standard verjetnosti je izpolnjen, če so razlogi, ki so v prid obstoju terjatve močnejši od tistih, ki njenemu obstoju nasprotujejo. In temu dokaznemu standardu je upnik zadostil. Prav tako je upnik verjetno izkazal pravico do uporabe 53 parkirnih mest, ki se nahajajo na parceli k.o. P. Temu je treba pritrditi, saj iz vsebine listin dejansko izhaja, da si je upnik z nakupom proizvodnih prostorov od družbe E. d.o.o., kot njen pravni naslednik, zagotovil upravičenje do uporabe navedenih parkirnih mest.
Ne glede na navedeno pa je višje sodišče pritrdilo presoji sodišča prve stopnje, da ni izpolnjena predpostavka za izdajo začasne odredbe iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Upnik zatrjuje, da se ji z nevarnostjo nadaljnjega obremenjevanja nepremičnine in parkirnih mest v korist tretjih oseb onemogoča oziroma se ji bo onemogočala uporaba parkirnih mest s strani njenih zaposlenih, kar bo imelo negativen vpliv na njeno poslovanje - nezmožnost uporabe parkirnih mest za upnika predstavlja nenadomestljivo škodo neznanih razsežnosti.
Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki ga zakon ne definira, ampak ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče. Da pa to lahko stori, mora imeti na voljo konkretne trditve o takšni škodi, ki nastaja ali grozi in dokaze zanjo. Upnik konkretnih trditev v tej smeri ni ponudil. Ni zatrjeval, niti ni predložil dokazov, da gre za škodo, ki jo je oziroma jo bo težko nadomestiti. Materialna škoda, ki podjetju (morebiti) nastaja oziroma bi mu (morebiti) nastala v prihodnje, ker vsi delavci v bližini sedeža podjetja ne morejo parkirati svojih vozil, ne ustreza standardu težko nadomestljive škode, ki opravičuje izdajo ureditvene začasne odredbe. Že zaradi tega začasne odredbe na tej podlagi ni mogoče izdati in že zaradi tega so vsi pritožbeni ugovori v zvezi s tem neutemeljeni.
Sodišče je nadalje poudarilo tudi, da upnik ni pojasnil, v kakšnem obsegu je dejansko sploh omejen pri uporabi parkirnih prostorov. Tako ni verjetno izkazal nevarnosti nadaljnjega obremenjevanja nepremičnine, sodišče pa zaradi pomanjkljivih dokazov ni moglo oziroma ni bilo dolžno opraviti konkretnejše presoje v smeri obstoja predpostavke za izdajo sklepa o zavarovanju iz tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ. Višje sodišče je zaključilo, da so vsi nasprotni pritožbeni ugovori tako neutemeljeni.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
