Upnik je vložil predlog za nasprotno izvršbo na podlagi izvršilnega naslova. V predlogu za izvršbo je upnik sicer navedel transakcijski račun (TRR), na katerega se mu naj nakaže izterjani znesek, vendar je sodišče prve stopnje že ob izdaji sklepa o izvršbi ugotovilo, da upnik le-tega nima odprtega. Zato je hkrati s sklepom o izvršbi upniku vročilo dopis, s katerim ga je pozvalo, naj sodišču sporoči številko TRR, na katero se naj plačilo opravi. Na ta dopis je upnik odgovoril ter navedel, da nima odprtega računa, zato se mu naj plačilo opravi preko pošte ali z deponiranjem sredstev na sodišču. Sodišče prve stopnje ga je nato z dopisom opozorilo, da v kolikor predlaga izpolnitev denarne obveznosti, mora po drugem odstavku 40. člena > Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) v predlogu za izvršbo navesti svoj TRR, na katerega naj se plačilo opravi, kar pomeni, pri čemer alternativne oblike izpolnitve ne pridejo v poštev, lahko pa upnik navede tudi račun druge osebe. Ker upnik TRR-ja ni sporočil, je sodišče s sklepom ustavilo postopek.
Zoper tako odločitev se je upnik pravočasno pritožil ter navedel, da je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ko mu ni omogočilo pritožbe, v nasprotju s 25. členom Ustave RS.
Višje sodišče je s sklepom opr. št. I Ip 662/2021 presojalo, ali obveznost upnika iz drugega odstavka 40. člena ZIZ, da v predlogu za izvršbo navede svoj TRR, na katerega se naj opravi plačilo dolžnikove denarne obveznosti, pomeni, da upnik brez odprtega TRR ne more sprožiti izvršilnega postopka oziroma ne more priti do poplačila oziroma ali je izvršbo mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov. Nadalje je višje sodišče presojalo, ali v primeru, da izvršbe ni mogoče opraviti na katerega od alternativnih načinov, takšna ureditev ZIZ predstavlja nesorazmeren poseg v upnikovo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS, ki bi zahtevala presojo s strani Ustavnega sodišča RS.
Pritožbeno sodišče je na začetku razložilo postopek izvršbe na denarna sredstva, ki jim ima dolžnik pri organizacijah plačilnega prometa. Skladno s 138. členom ZIZ sodišče s sklepom naloži organizaciji plačilnega prometa, naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku. Organizacija tako blokira sredstva za poplačilo dolžnikove obveznosti, ko pa postane sklep o izvršbi pravnomočen, pa ta sredstva prenakaže na upnikov TRR.
Nadalje višje sodišče pojasnjuje, da pri obveznosti upnika po navedbi TRR ne gre za nesorazmeren poseg v pravice upnika v smislu onemogočanja pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS. Ne drži pritožbena navedba, da upnik ne more odpreti računa, ker ni redno zaposlen. Zakon o plačilnih storitvah, storitvah izdajanja elektronskega denarja in plačilnih sistemih (ZPlaSSIED) v 181. členu določa pravico do dostopa do osnovnega plačilnega računa, do katerega imajo pravico vsi potrošniki, ki zakonito prebivajo v EU, vključno s potrošniki brez stalnega naslova in prosilci za azil. Sodišče je ob tem sicer potrdilo, da je odprtje TRR za upnika povezano z določenimi stroški, naj pa bi bili ti minimalni. V zvezi s stroški pa je višje sodišče upniku nadalje sporočilo, da je prav on pričel izvršilni postopek ter dodalo, da je sprožanje sodnih vedno povezano z določenimi stroški.
Pritožbeno sodišče je tako zaključilo, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
