V starogrški mitologiji je Apolon v ljubezenskem zanosu zasledoval nimfo Dafne, ki mu naposled ni mogla več ubežati, zato se je proseče obrnila na vrhovnega boga Zevsa. Ta jo je spremenil v lovorov grm, ki je odsihdob posvečen Apolonu, z lovorom so krasili njegove templje, njemu v čast so sadili lovorove nasade, svečenica Pitija je v delfskem svetišču žvečila liste te sredozemske aromatične zimzelene rastline. Lovor je znamenje zmage in ustvarjalne sile, vence iz lovora so nosili rimski cesarji in z njimi še dandanes slavimo športne zmagovalce in najboljše ustvarjalce.
Čeprav je Lovro različica imena Lovrenc, me spominja na lovor, zato sem si privoščil prejšnji odstavek, ker iz priimka Šturm, ki ga (je) ponosno nosi(l) naš profesor, nisem mogel izpeljati ničesar boljšega kot je (v nemščini) nevihta. Sicer pa tudi ta ni nujno nekaj slabega, če ni prehuda, tako zaradi dragocenega dežja kot metafore, recimo v zvezi z intenzivnim razmišljanjem in izmenjavo mnenj (brainstorming).
Ko se odprejo mogočne duri Inštituta za javno upravo
Bilo je v tistih časih, ko sem kot študent in nato novopečeni pravnik radostno trošil srebrnike najdražjega zaklada mladosti - hrepenenja, kot bi se morda izrazil nesmrtni Ivan Cankar. Ne vem, zakaj se mi je tako zelo mudilo v prvo službo, da sem vodstvo ljubljanske pravne fakultete zaprosil za predčasno opravljanje izpitov in v začetku junija 1986 z odliko opravil tudi trojček iz javne uprave, upravnega prava ter upravnega postopka in upravnega spora pri profesorjih Lovru Šturmu, Rupku Godcu in Rajku Pirnatu. Takrat se mi še ni sanjalo, da bomo čez nekaj let postali sodelavci, ko sem se po pripravništvu na Splošni plovbi v Portorožu in Kompasu v Ljubljani na prigovarjanje podjetnega profesorja in direktorja Gorazda Trpina zaposlil kot mladi raziskovalec na Inštitutu za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Iskreno povedano, to področje ni bila moja prva izbira, ker me je bolj mikalo mednarodno pravo, pravo morja in pomorsko pravo, toda na pristojnih katedrah bodisi ni bilo prostora zame ali pa so bila že zasedena vsa asistentska in raziskovalna mesta. Zato nisem imel druge izbire, če sem želel vstopiti v akademski svet, ki me je od nekdaj privlačil.
Na Inštitutu za javno upravo sem preživel dve prekrasni leti, dokler nisem kot štipendist kanadske vlade odpotoval v Montreal na magistrski in doktorski študij komparativnega prava. Kolega Trpin in Šturm sta mi dovolila, da nadaljujem s prvim magistrskim študijem mednarodnega pomorskega prava v Splitu in ga uspešno končam, pod pogojem, da se vpišem na magisterij iz upravnopravnih znanosti, na katerem so mi kolegi takoj priznali nekaj izpitov. Raziskoval sem področja, ki so vsaj malo šumela kot morje, denimo problematiko varstva okolja s posebnim poudarkom na vodah in javnem dobru, takisto pa sem doživel pedagoški krst, ko sem bodočim medicinskim sestram občasno predaval upravni postopek. Takšnega tima kot je deloval takrat na inštitutu in katedri si človek lahko le želi, saj smo delovali usklajeno, tovariško, prijazno, nasmejano in učinkovito. Poleg omenjenih učiteljev sta bila zaposlena še Janez Čebulj in Mitja Horvat (tedaj smo bili vsi trije še brez znanstvenih nazivov) ter administrativno osebje, ki je pokrivalo knjižnico, projektno dokumentacijo, tajništvo in računovodstvo: malce zadržana Vida Kočevar, materinska Marija Kovačevič in živahna Lidija Kržan.
Iz tega obdobja se je nabralo kar nekaj anekdot, med katerimi naj omenim pustolovsko potovanje z Lovrovo limuzino v prekrasni dalmatinski Dubrovnik na mednarodno konferenco o varstvu okolja (ECO III). Za volan smo poprijeli Rajko, Mitja in moja nesrečna malenkost, ki je šele nekaj mesecev poprej opravila vozniški izpit. Menda so se vsi tresli, ko sem s tipično začetniško zaletavostjo prehitro vozil po vijugasti jadranski magistrali in prehiteval pred nepreglednimi ovinki, nič kaj bolj spodbudno pa niso delovale Horvatove usnjene rokavice, ki si jih je nadel pred sleherno vozniško izmeno kot kak zagnan dirkač. Kdo ve, kaj je bolj skrbelo cenjenega profesorja Šturma, usoda njegovega vozila ali nas vseh, ki smo naposled vendarle nepoškodovano izvedli povratno potovanje. Vsekakor je bil navajen še na “težje” preizkušnje, kajti njegova hčerka je goreče fantazirala, da bo postala astronavtka, soproga pravnica Milica pa je bržkone že tedaj kazala silovite pisateljske in pesniške simptome.
Spominjam se še enega službenega romanja v London, ki bi ga lahko parafrazirano opisal kot Trije možje v Golfu, da o ženski niti ne govorimo, čeprav z nami, na njegovo srečo, ni bilo dr. Šturma (mi je pa naročil, naj mu iz petične veleblagovnice Harrods prinesem volnen brezrokavnik zelene ali bordojsko rdeče barve ter mi tudi vnaprej odštel dokaj točen in osupljivo visok znesek funtov). Na zadnjih sedežih sva potovala s Tonetom Tomažičem, pravnikom, inovatorjem, pisateljem in bodočim poslancem, izvoljenim na listi Demosa na prvih večstrankarskih volitvah, na sprednjih pa prihodnji minister za pravosodje Rajko s svojo prvo ženo. Zahvaljujoč njegovi vzdržljivosti, potrpežljivosti in zanesljivosti smo se po celodnevni vožnji vzdolž Evrope in nočni plovbi čez Rokavski preliv nastanili v domu pri Slovenski katoliški misiji, ki jo je vrsto let upravljal legendarni župnik Stanislav Cikanek. Ob večerih smo debatirali o zablodah razpadajoče komunistične Jugoslavije, religiji in ateizmu, 57. številki Nove revije, pisateljski ustavi in osamosvojitvi republike Slovenije. Prepevali in muzicirali smo v družbi Tomaža Domicelja, skupinice simpatičnih Tržačank in pisatelja Luja Šproharja, ki se je rad pohvalil, da je bil edini slepi potnik na trajektu iz Zeebruggea v Dover, in skupaj proslavljali moj skorajšnji odhod v deželo javorovega lista. Župnik mi je za slovo poleg kanadskega turističnega vodiča pomenljivo podaril tudi nekaj disidentskih knjig iz Argentine, ki so bile pri nas bržkone še na črnem seznamu, denimo Neminljiva Slovenija od Cirila Žebota in šokantno pričevanje Tomaža Kovača V rogu ležimo pobiti.
Vse bolj je dišalo po slovenski pomladi in po zaslugi zasl. prof. dr. Janeza Kranjca, h kateremu sem v istem nadstropju kot je bil inštitut večkrat prišel na živahen pomenek, sem med sprehodom na Rožnik spoznal legendarnega profesorja dr. Franceta Bučarja, strokovnjaka za javno upravo, ki so ga v začetku sedemdesetih let zaradi njegovih naprednih pogledov in znanstvene korajže dobesedno vrgli z univerze in pravne fakultete. Čez nekaj let, ko sem bil že v tujini, je profesor Bučar odigral izjemno pomembno vlogo pri nastanku samostojne slovenske države in dandanes velja za starosto slovenske politike in enega naših najvidnejših intelektualcev. Ko sem ga tistikrat vprašal, kaj mi svetuje, ali naj se preusmerim s pomorskega na upravno pravo in ostanem doma ali naj nadaljujem študij onkraj naših meja, mi je nepozabno odgovoril: “Dragi mladi kolega, poslušajte srce, zato spokajte kufre in pojdite ven, potem pa se z znanjem vrnite nazaj, kajneda!” Poslušal sem ga in še danes mi ni žal, čeprav je bilo težko.
Toda vrnimo se nazaj k profesorju Šturmu, ki je v marsičem pomembno zaznamoval mojo poklicno pot in nasploh način razmišljanja, za kar sem mu neskončno hvaležen. V nadaljevanju sem izpod mentalne preše izbrskal le nekaj lističev iz Lov(o)rovega venca najinega vzajemnega službovanja, ki mi še dandanes zelenijo dušo.
Uvod v računalništvo
Profesor Šturm nam je v četrtem letniku pravnega študija pionirsko predaval o kibernetiki, moderni interdisciplinarni znanstveni panogi, ki raziskuje podobnost med delovanjem mehanskih naprav in narave, preučuje in primerja komunikacijske in nadzorne mehanizme v živčnem sistemu živih bitij in zapletenih elektronskih strojev, denimo računalnikov. Beseda kibernetika izvira iz grškega samostalnika kybernetes - krmar, kar nazorno kaže na njeno upravljavsko funkcijo. Če želimo delovanje sistemov krmariti v želeno smer, potrebujemo upravljanje in komuniciranje. Kibernetika se je prvo uporabljala pri upravljanju velikih tehničnih sistemov in avtomatizaciji v industriji, prometu in energetiki, dandanes pa jo najdemo domala vsepovsod. Deli se na dve osnovni smeri: teoretsko kibernetiko, ki se ukvarja s teorijo sistemov in teorijo informacij, in aplikativno kibernetiko. Njeni bistveni elementi so sistemi s povratno zvezo, komunikacija, informacija in preverjanje.
To znanje mi je še kako koristilo pri razumevanju sistemske teorije organizacije in do neke (laične) mere tudi računalnikov. Ko sem prvič zakorakal v spoštljivo mračne prostore Inštituta za javno upravo na izteku levega hodnika v drugem nadstropju nekdanjega kranjskega deželnega dvorca na Kongresnem trgu, kjer je domovala pravna fakulteta, me je za dober dan presunil prizor velike tehnične škatle in nekaterih manjših, ki sem jih začuda pravilno identificiral kot računalnike, čeprav sem jih dotlej poznal le po branju, pripovedovanju in fotografijah. Dodeljen mi je bil namizni Partner, ki ga je Iskra Delta prvič predstavila leta 1983, zamišljen pa je bil kot mali poslovni oziroma razvojni sistem. Od vseh slovenskih računalnikov je bilo proizvedenih največ Partnerjev (nekaj tisoč), sprva v Kranju, pozneje v Ptuju. Izdelanih je bilo več modelov z enakimi značilnostmi, razlikovali so se po razširitvah. Starejša (moja) verzija je bila zmožna prikazovati le besedilo, novejši pa je bila dodana grafična plošča z ločljivostjo 1024×512 točk. Obe sta bili na voljo z enim ali dvema disketnima pogonoma ali z enim disketnim pogonom in trdim diskom (10 MB). Vsi Partnerji so imeli vsaj ena serijska vrata (RS-232-C), namenjena povezavi s tiskalnikom, miško ali tablico, mogoče pa je bilo namestiti še dvoja. Druge razširitve so vključevale priključek Centronics, mrežni priključek in televizijski izhod.
Večno bom spominsko vdan Partnerju, čeprav tvegam “jabolčno” ljubosumje, da mi je odlično služil pri pisanju magistrske naloge, ki sem jo lahko - za razliko od pisalnega stroja, na katerem je nastala diploma - po mili volji popravljal, črtal in dopolnjeval, le opombe pod črto je bilo mogoče razvrstiti zgolj na koncu besedila. Vsako jutro je bilo posebno doživetje, ko sem ga zagnal, saj je ropotal, šumel in celo dišal ali smrdel, preden je vzpostavil vse funkcije in se mi prepustil v uporabo. Preostali sodelavci so uporabljali modernejše domače računalnike znamke Atari ST, ki jih je gnal Motorolin procesor 68000 pri 8 MHz. Imeli so 512 ali več KB pomnilnika in 3,5’’ disketno enoto, podobni pa so bili drugim tedanjim računalnikom – Amigi in Macintoshu.
Logično mišljenje
Znanstveno je dognano, da človeški um tvori pet odstotkov zavestnega uma in 95 odstotkov podzavestnega, pri čemer je prvi povezan predvsem z logiko in sklepanjem, ki vplivata na našo voljo, vero, ustvarjalne sposobnosti in namere, drugi pa tvori nešteto pozitivnih in negativnih prepoznavanj, ki oblikujejo navade, vzorce vedenja, veščine, prepričanja in zaznave.
Ena največjih pomanjkljivosti sodobnega, predvsem zahodnjaškega izobraževanja je, da nas sili v “piflanje” ogromne količine podatkov, ne nauči pa nas raznovrstnih tehnik pomnjenja, kreativnega mišljenja in preseganja vpliva analitičnega uma za prehajanje v podzavest s pomočjo joge, meditacije in na preostale načine.
Lovro Šturm je (bil) tudi tu pohvalna izjema, vsaj kar se tiče razvijanja zavestnega uma s poudarkom na logičnem mišljenju. Podmladek inštituta je bodril, naj se izmojstrimo v šahu in najstarejši kraljevski družabni igri go, za ogrevanje pa nam je priporočal, da se poglobimo v razvedrilno matematiko in logiko s preučevanjem zlasti dveh knjig Raymonda Smullyana, ameriškega doktorja matematike, pianista, filozofa, univerzitetnega profesorja, računalnikarja, čarodeja in šahovskega problemista, in sicer svetovne uspešnice Poznate naslov te knjige? in Šahovskih skrivnosti Sherlocka Holmesa.
Skoraj dvajset let kasneje sem imel v Kopru priložnost spoznati legendarnega dr. Edwarda de Bona, malteškega zdravnika, psihologa, vodilnega svetovnega eksperta na področju kreativnega mišljenja in neposrednega poučevanja razmišljanja kot spretnosti, predavatelja na Oxfordu, Cambridgeu, Harvardu in drugod po planetu ter svetovalca mnogih vodilnih korporacij, čigar (približno) osemdeset knjig je bilo prevedenih v skoraj petdeset jezikov. Po njem so planet DE73 preimenovali v EdeBono, nominiran je bil za Nobelovo nagrado za ekonomijo in bojda tudi za mir ter je eden od ambasadorjev ustvarjalnosti in inovativnosti Evropske unije. Pravi, da še sam ne ve natančno, koliko častnih doktoratov ima, kar je tipična izjava v njegovem slogu, zato ni priljubljen v akademskih krogih, kjer mu zamerijo tudi to, da vedno citira le sam sebe.
De Bono je utemeljil svoje specialne metode, s pomočjo katerih uporabljamo možgane na drugačen način kot so nas naučili v klasičnih šolah. Izmislil si je izraz “lateralno mišljenje” kot nasprotje linearne logike (gre za način razmišljanja, ki išče rešitve neukrotljivih problemov z neortodoksnimi metodami, ki bi jih z logiko običajno prezrli), zagovarja pozitivno revolucijo v razmišljanju in paralelno mišljenje, izdelal je kognitivni program za poučevanje razmišljanja CoRT, še posebej pa je popularno njegovo mišljenjsko orodje “šestih klobukov,” ki ga uporabljajo vplivne korporacije, javna uprava, šolstvo in celo sodstvo. Osemkrat je obiskal tudi Slovenijo po zaslugi Nastje Mulej, magistrice komunikologije, ekonomistke in sociologinje, ki je edina slovenska trenerka de Bonovih metod razmišljanja z ustrezno licenco.
Prepričan sem, da bi se profesorja Šturm in de Bono sijajno razumela, če bi se poznala, če pa sta se morda vendarle srečala, toliko bolje, kajti tedaj obstaja upanje, da ju bodo vsaj malo posnemali učitelji v vseh sferah vzgoje in izobraževanja. Toda ker gre le za pičlih pet odstotkov uma, verjamem, da bomo morali bistveno več pozornosti namenjati tudi preostali (pod)zavesti, čemur se v zadnjih letih intenzivno posvečam pod okriljem Znanstvene in medicinske mreže ter Galilejeve komisije.
Sprechen Sie Deutch?
Ker nas večina zaposlenih na inštitutu iz tistega obdobja ni obvladala nemščine, je neumorni profesor Šturm s pomočjo zunanje učiteljice organiziral tečaj, ki smo se ga morali redno udeleževati in v prostem času pridno pisati domače naloge. Še posebej so nas zabavale pesmice v našem “drugem letniku”, kot denimo o previdnosti na cesti (Vorsicht auf der Straße) ali nazdravljanju novemu letu (Prosit Neujahr), pa tudi drugače smo se pogosto hihitali v nenačrtovani vlogi dokaj ubogljivih učencev.
Še danes imam doma popisani nemški vadnici za 5. in 6. razred osnovne šole, kateri sem tudi čez dobro desetletje - ko sem se po vrnitvi v domovino zaposlil v vodilni slovenski pozavarovalnici (Rückversicherungs- Gesellschaft) in pogosto potoval v Monakovo - tu in tam privlekel na plano za osvežitev osnovnega znanja, ki ni poniknilo v pozabo, čeravno ga žal nisem bistveno izboljšal.
Skrb za varstvo okolja
Med številnimi strokovnimi debatami z dr. Lovrom Šturmom bi želel omeniti tisto o “skrbi za okolje,” ki pomeni več kot zgolj varstvo, kar sem z njegovo spodbudo in podporo tudi poglobljeno pojasnil v magistrski nalogi. Idejo sem dobil v takratnem Zakonu o vodah iz leta 1981, ki je med naloge vodnih skupnosti uvrstil “skrb za varstvo kakovosti voda in vodnih zalog,” pa tudi na drugih mestih se je skliceval na skrb, na primer uporabniki vode in delavci vodnogospodarskih organizacij med drugim “skrbijo za varnost pred škodljivim delovanjem voda.” V duhu obligacijskega in upravnega prava sem skrb(nost) definiral kot “vsesplošno dejavnost človeka, usmerjeno k določenim ciljem, ohranitvi in izboljšanju nekega stanja, ki se pozitivno vrednoti po določenih družbenih kriterijih.”
Že sama zakonska dikcija je skrb postavila nad varstvo, zato naj bi skrb za varstvo kakovosti voda obsegala zlasti ukrepe preventivne narave in tudi kurativne (saniranje, reševanje) in represivne narave (predpisovanje in sankcioniranje kaznivih dejanj in prekrškov). Vsebino skrbi torej zagotavlja celota preventivnih, kurativnih in represivnih dejavnikov, pri čemer pravo okolja temelji zlasti na preventivi, ki mora imeti oporo v represiji, kajti pravne norme so po značaju represivne in po cilju preventivne. Sinteza vseh treh skupin dejavnikov pomeni novo kvaliteto, ki ni več zmes, marveč spojina, katere učinek naj bi se kazal tudi v izboljšanju kakovosti okolja.
Drznim si domnevati, da je moja teza s pomočjo profesorja Šturma navdahnila pisce Ustave Republike Slovenije, ki so v 72. členu opredelili pravico do zdravega življenjskega okolja, za katerega mora skrbeti država. Ne zadošča torej, da država - predvsem zakonodajna in izvršna oblast - samo varuje okolje s preventivo, kurativo in represijo, marveč mora zanj skrbeti, kar pomeni, da mora prav tako izboljševati njegovo kakovost. Hvalevredno je takšen koncept sprejela Evropska unija, ki je v tretjem odstavku 3. člena Pogodbe o Evropski uniji izrecno zapisala, da si inter alia prizadeva za trajnostni razvoj Evrope in “visoko raven varstva in izboljšanje kakovosti okolja,” kar je podrobneje razdelano v Pogodbi o delovanju Evropske unije (členi 191-193), o tem pa govori tudi poseben 37. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Želel bi poudariti, da je profesor Šturm tudi v praksi z lastnim zgledom dosledno skrbel za čisto okolje in med drugim redno prezračeval inštitutske sobane, kar bi morali pogosto početi v obdobju “koronske krize,” pa so na to opozarjali le posamezniki.
Verba movent, exempla trahunt – besede mičejo, zgledi vlečejo.
Od piratstva do morske meje
Čeravno sem na Inštitutu za javno upravo preživel le dve leti, sva s profesorjem Šturmom ohranila stik in večkrat sodelovala v različnih vlogah. Ko je bil minister za pravosodje v prvi vladi Janeza Janše (2004 - 2008), sem mu kot kolega pravnik, poslanec in podpredsednik državnega zbora neformalno predlagal, da naj v prenovljeni Kazenski zakonik pretopi tudi smernice za nacionalne zakonodaje glede pomorskih kaznivih dejanj, ki jih je pripravil nevladni Mednarodni pomorski odbor (CMI) in jih avgusta 2007 predložil Pravnemu odboru Mednarodne pomorske organizacije (IMO). Pohvalna posledica najinega dopisovanja je razvidna iz 374. člen aktualnega Kazenskega zakonika, ki v okviru petintridesetega poglavja o kaznivih dejanjih zoper mednarodno pravo inkriminira piratstvo.
Takisto sva tvorno sodelovala pri iskanju zadovoljivega, za našo državo ugodnega načina reševanja spora med Hrvaško in Slovenijo glede morske in kopenske meje in se ne glede na (domnevno) različne politične poglede uvrstila na tisto stran stroke in politike, ki je opozarjala na pasti preslabo izpogajanega sporazuma o arbitraži. Ta je bil na referendumu za las potrjen, preostanek sosedske sage pa naj presoja zgodovinska veda.
Slovo
Dragi in spoštovani Lovro, še pred nekaj tedni sva se živahno pomenkovala po telefonu in če bi te danes spet poklical v tem čarobnem adventnem času, bi ti zopet voščil zdravja, miru, ljubezni, družinskega zavetja, ustvarjalnosti in holistične sreče. Zdaj si v onstranstvu, kamor ti sporočam, da sem silno ponosen na najino prijateljevanje in sodelovanje na Inštitutu za javno upravo in daleč onkraj. Hudo mi je, da si moral že oditi, zato srčno sočustvujem s tvojo soprogo, hčerko in preostalo žalujočo družino.
Zopet je imel prav Seneka mlajši, ko je pred dvema tisočletjema modro ugotovil, da so manjvredne kovine na površju, najdragocenejše pa so tiste, katerih žila se globoko skriva in je vse polnejša, kolikor globlje koplješ:
Levium metallorum fructus in summo est; illa opulentissima sunt, quorum in alto latet vena assidue plenius responsura fodienti.
Tebi nikoli in nikdar ni bilo nič pregloboko in odslej tudi ne bo previsoko, saj si v brezmejnih večnih višavah …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
