Tožencu je bila tožba vročana po zaprošenem sodišču v Srbiji, in sicer na podlagi Zakona o ratifikaciji Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (BRSPP), ki v 12. členu določa, da se vročitev pisanj dokazuje skladno s predpisi o vročanju, ki veljajo na ozemlju zaprošene države. Ta med drugim določa, da mora pristojni organ v potrdilu o vročitvi navesti čas in kraj vročitve, ime in položaj osebe, ki so ji bila pisanja vročena, ter kako je bila vročitev opravljena oziroma razloge, zakaj vročitev ni bila opravljena. Če oseba, ki ji je treba vročiti posamezna pisanja, ni na naslovu, navedenem v zaprosilu, mora zaprošeni organ izvesti vse potrebne ukrepe skladno z notranjo zakonodajo za ugotovitev pravega naslova. Pogodba prav tako določa, da se odgovori na zaprosila s prilogami (zapisniki, sodne odločbe in drugo) pošiljajo v jeziku in pisavi zaprošene države s prepisom v latinico.
Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. II Ips 71/2021 ugotavljalo, ali sta nižji sodišči pravilno ugotovili, da so bili pogoji za nastop fikcije vročitve tožbe po srbskem pravu izpolnjeni. Toženec je v pritožbi trdil, da pravilna vročitev tožbe ni izkazana, ker je njegovo dejansko bivališče na drugem naslovu; ob vpogledu v spis so bile njegovemu pooblaščencu listine v tujem jeziku nerazumljive, zato ni imel možnosti podati ustreznih ugovorov; iz vročilnic ni razvidno, da bi bila izkazana bodisi dejanska bodisi (pravilna) nadomestna vročitev tožbe. Tožnica pa je v odgovoru na pritožbo ugovarjala, da slovensko sodišče ne more presojati pravilnosti vročitve v Srbiji ter se je naslonilo na posredovane dokaze: dostavljen je bil dokaz o vročitvi s pojasnilom, da so bila pisanja nabita na vrata toženčevega stanovanja in da je pristojno sodišče v Beogradu ugotovilo, da je bila tožba pravilno vročena.
Revizijsko sodišče je najprej pojasnilo, da sodišče prve stopnje ni bilo vezano na pojasnila pristojnega sodišča v Beogradu, da je bila vročitev tožbe v Srbiji opravljena pravilno. Če bi, bi to pomenilo prekomerno poseganje v toženčevo pravico do izvedbe dokaza iz 22. člena Ustave RS. Opozorilo je, da imajo javne listine, izdane s strani pristojnih organov v državi pogodbenici, pred organi druge države pogodbenice isto dokazno moč oziroma veljavnost kot domače javne listine (23. člen BRSPP). Je pa sodišče poudarilo, da je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).
Dodatno je revizijsko sodišče poudarilo, da nižji sodišči nista razpolagali z nedvoumnim dokazom o tem, da je bila vročitev tožbe pravilno opravljena oziroma da je imel toženec razumno možnost seznaniti se s sodnim pisanjem. Zaključek o pravilnosti vročitve sta oprli izključno na listine v srbskem jeziku, in sicer na dopise pristojnega sodišča v Beogradu ter vročilnico. Medtem ko so bili dopisi sestavljeni v latinici, je bila vročilnica v srbski cirilici. Iz uradnih zaznamkov sodišča prve stopnje v spisu je razbrati, da je prevode dopisov pristojnega sodišča v Beogradu opravil strokovni sodelavec sodišča. Vročilnica v srbski cirilici pa v slovenski jezik ni bila prevedena.
Sodišče druge stopnje je pritožbeno trditev, da vročilnica ne izkazuje pravilne vročitve in da so bile toženčevemu pooblaščencu v slovenski jezik neprevedene listine nerazumljive, zavrnilo z arbitrarno utemeljitvijo. Stališče, da je pravilnost opravljene vročitve po srbskem pravu izkazana, ker takšen zaključek izhaja iz uradnih zaznamkov strokovnega sodelavca sodišča prve stopnje in iz (v slovenski jezik) neprevedenih dopisov pristojnega sodišča v Beogradu, ni združljivo s pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Za uresničitev objektivnega in strokovnega sojenja, tako za stranko kot za javnost, sta bili nižji sodišči dolžni po uradni dolžnosti zagotoviti prevajanje dokaznih listin (vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu) v slovenski jezik. Ker tega nista storili, sta kršili toženčevo pravico do sodelovanja v postopku iz 22. člena Ustave.
Tudi Ustavno sodišče je v odločbi U-I-279/08 pojasnilo, da mora biti postopek vročanja tožbe izveden na način, da se zagotovi realno pričakovanje, da se bo naslovnik s pisanjem pravočasno seznanil in bo lahko pravico do izjave v postopku dejansko izkoristil. Čeprav lahko razlogi varstva pravice (nasprotne stranke) do sodnega varstva in pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja upravičijo razne oblike nadomestne vročitve in fikcije vročitve, so vse izjeme od zahteve po vročitvi pisanj neposredno naslovniku mogoče le ob predpostavki, da gre za vročanje na naslovu naslovnikovega dejanskega prebivališča (stanovanja), kar ni nujno isto kot formalno prijavljeno prebivališče. Tudi po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora biti vročitev fizični osebi opravljena na naslovu njenega dejanskega stanovanja. Na ta način se zagotavlja razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji namreč na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi (če do tega pride brez krivde naslovnika, bo načeloma možna vrnitev v prejšnje stanje), ko mu torej lahko očitamo nedobroverno ali nevestno ravnanje (ni poskrbel zato, da bi se s pisanjem dejansko seznanil, čeprav bi to lahko storil). Treba je torej razlikovati med dejanskim naslovom bivanja in formalno registriranim prebivališčem, prizadeti stranki pa mora biti dana možnost, da dokaže, da na naslovu, kjer se ji je vročala pošiljka, v tistem času ni stanovala oziroma da ob siceršnji potrebni skrbnosti ni imela realne možnosti, da se dejansko seznani s pisanjem. Če dejansko bivališče stranke ni znano, ji lahko sodišče na predlog tožeče stranke postavi začasnega zastopnika.
Teorija civilnega procesnega prava opozarja, da je treba pri ureditvi vročanja v tujino najti ustrezno ravnovesje med interesom tožnika, da se vročitev opravi hitro in da ne bo otežila ali celo onemogočila izvedbe postopka na eni strani, ter pravico toženca do kontradiktornega postopka na drugi strani. Fiktivne vročitve je mogoče dopustiti le v izjemnih primerih, ki jih je treba razlagati restriktivno na način, da se lahko uporabijo le, kadar tožnikove pravice do sodnega varstva ni mogoče zagotoviti brez omejitve toženčeve pravice do izjave v postopku. Če želi stranka naknadno dokazovati, da na naslovu, na katerem ji je bila opravljana vročitev, dejansko ni stanovala, mora podati dokaze, kje konkretno je v tistem času stanovala. Če je sama namerno vzpostavila vtis, da prebiva v določenem stanovanju, kjer dejansko ne živi, ali se je vročitvam izogibala, se pozneje ne more sklicevati na to, da ni prebivala na naslovu vročanja. Drugačna presoja ne bi bila združljiva z načelom dobre vere v postopku.
Vrhovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 379. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče bo v ponovnem sojenju moralo zagotoviti prevod vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu v slovenski jezik ter toženčevemu pooblaščencu omogočiti, da se do ugotovljenih dejstev izjavi oziroma da dokazno informacijo iz vročilnice in dopisov pristojnega sodišča v Beogradu izpodbija. Šele nato se bo lahko opredelilo do verodostojnosti toženčeve izpovedbe ter presodilo, ali se je vročitvam izogibal in ni uspel dokazati pritožbene trditve, da biva v Sloveniji na naslovu, kjer sprejema pošto. Ponovno bo moralo odločiti tudi o tožničinih dokaznih predlogih iz odgovora na pritožbo.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
