Napredka ne moremo ustaviti,
lahko pa ga naženemo,
da gre mimo nas.
Neznani avtor
Oni dan sem na postaji mestnega potniškega prometa v Zupančičevi jami zagledala starejšo gospo. Bila je v stiski in spraševala je, katera številka avtobusa je to. Ne ker morda ne bi videla in bi potrebovala očala, temveč ker je avtobus na postaji stal povsem brez oznak. Seveda mi je ta »praksa« znana, saj se številka in proga pogosto prikažeta šele, tik preden odpelje z začetne postaje. Toda ni bilo le to. Prav potrebovala je pogovor. Povedala je, da je odšla v Zdravstveni dom Ljubljana Šiška, a so ji tam rekli, da njene zdravnice ni več. Kam je šla, ni izvedela. Sedaj je pač tako, da kar »izginjajo«. Seveda jo je zanimalo, ali lahko dobi novo in kje. Neprijazna medicinska sestra (tudi take se žal najdejo), tako jo je gospa namreč ocenila, ji je dejala: »Ja, a mislite, da vam bom jaz iskala zdravnika? Pojdite v Medicinski center Ljubljana.«
Mnogo bolje se je izkazala tamkajšnja receptorka, saj ji je povedala vsaj, kako priti tja. Zato se je torej znašla v naši Jami. A to je bil šele začetek. Iskala je zdravstveni center, saj je varno »skrit« pod zemljo, spraševala mimoidoče, iskala dvigalo in v stavbi recepcijo. Center je izredno sodoben in lep, tu ni kaj dodati. Zasebni, le z nekaj koncesionarji. Gospe je končno uspelo najti recepcijo in celo dobiti ime zdravnika, ki bi jo lahko vzel. V rokah je stiskala listek s podatki. A spet je morala v Šiško, da bo povedala, komu naj pošljejo kartoteko. Ker z mestnim avtobusom ni neposredne povezave, bo morala prestopiti. Potem pa bo treba še enkrat, pravzaprav večkrat na pot prav v našo Jamo, kajti septembra je naročena na ortopedsko operacijo. Še prej pa potrebuje podpis izbranega zdravnika.
Dala mi je misliti. Ob vseh sodobnih sredstvih, telefonih in e-povezavah mora gospa pred operacijo opraviti toliko poti. Se jih ne bi dalo vsaj zmanjšati? Je ona kriva, da tam ni več njene osebne zdravnice? Morda bi ji predlagali, naj vzame taksi. Vendar običajno prav taki nimajo denarja zanj, sploh ker bi jo taksist moral vozil sem in tja ter čakati nanjo. Ja, vse se začne in konča pri denarju.
Spomnim se nenujnih reševalnih prevozov ljudi, ki po posegih, obsevanjih ipd. čakajo ure in ure, da se zberejo vsi, ki gredo v isto smer, in šele nato sledi prevoz domov. Utrujeni, bolni, lačni ... Tisti, ki imajo bližnje ali denar, pa lahko takoj odbrzijo. So tisti brez torej kar »drugorazredni«?
Lahko imaš svoj avto ali pa ga »vzameš« na cesti, si ga torej naročiš in izposodiš ter vrneš. Le znati moraš, kar pa ne gre brez tečaja. Kdo bi si nekoč mislil, da si bomo izposojali kolesa, celo skuterje in rolke. Ja, danes vse brzi po cestah in pločnikih mimo nas v vse smeri. Tudi na površinah za pešce si vseskozi v nevarnosti, da te kdo ali kaj povozi oziroma da sam padeš ali koga prevoziš.
Je pa po drugi strani pohvale vredno, da imajo bolnišnice in ambulante sedaj avtomate za sto in eno stvar, od hrane do pijače.
Vendar moraš biti tudi tu precej »pameten«, da jih obvladaš. Kako naj jih vsi starejši? In spet moraš imeti denar. Tudi za zasoljeno parkiranje v parkirnih hišah poleg bolnišnic. Ja, denar je »kralj« in ne domuje kar povsod.
Tu so še »hitre« lekarne, ki delajo 24 ur na dan in so kar v avtomatih na ulici, običajno ob pravi lekarni. Te seveda ne jemljejo receptov.
Seveda je dandanes povsem drugače tudi pri bančnih storitvah. »Klik« imaš kar doma, mobilna banka lahko »kliče« z ekrana. Slikaš in plačaš, prenašaš, vpogledaš in preveriš. Včasih smo ure preživeli v dolgih vrstah na bankah, s številkami čakajočih ali brez. Danes v banko stopiš prav redko, vse drugo opraviš kar sam, ni važna ura in ali je praznik.
V trgovinah in na blagajnah nenehno piska, saj te pametni telefon obvešča o tvojih ali pa celo ženinih oziroma moževih nakupih.
Zataji le, če ti ga ukradejo ali se sprazni.
Kličejo in pišejo, pa še slikice pošiljajo vsi, ki to želijo. V hipu vidiš bližnjega, ki se je izkrcal z letala, če je spreten, je posnel celo pristanek.
Se morda še spomnite časov, ko so na radiu objavljali grozljiva obvestila, ki so glasila: »Družina X, ki letuje nekje na južnem Jadranu, naj se takoj vrne domov. Ponavljamo: ...« Zgrozil si se, saj si vedel, da se je »doma« lahko zgodila le smrt.
In tako smo danes priča napredku, ki pa ni prav za vsakogar. V igri ni le denar, temveč tudi znanje in veščine sodobne komunikacije. Mladi vse to imajo. Tista »babica in dedek« pa bi se težko znašla. Sta namreč iz časov, ko ni bilo niti hišnih telefonov, kaj šele mobitelov in vse elektronike.
A tudi sodobnost ima pasti. Spominjam se zgodbe o vili, ki si jo je dal sezidati nekdo, ki je imel veliko pod palcem. Pa ne le to, za vsa vrata, okna, rolete, skratka vse, kar je bilo mogoče, je naročil električno zapiranje in odpiranje. Da bo lahko vse upravljal z enim samim dotikom. Želje so postale resničnost. Prav tako pa je bila povsem realna tudi strašna nevihta (danes so celo hujše kot nekoč) in v trenutku se je hiša zaprla od strehe do kleti. Kot bunker ... Pa bodi tako odvisen od elektrike.
Spominjam se novic o električnih mrkih po svetu in takrat vedno pomislim tudi na zamrzovalnike in kupe pokvarjene hrane.
Na ljudi in njihovo premoženje pa dandanes ne prežijo le goljufi in roparji, ki jih srečaš ali oni tebe, kaj hitro ti lahko sesujejo tudi računalniške programe, saj jih celo bankam in državnim institucijam. Hekerjev ne vidiš, pač pa oni tebe.
Ja, napredka ni tako enostavno dohitevati. Spomnimo še na spolne iztirjence in tatove identitete, ki jim nasedajo številni, ne da bi sploh vedeli, kje in kdo so ti zlikovci.
Zato ima napredek svojo ceno in tudi roboti ne bodo mogli nadomestiti vsega. Kljub opevanim uspehom njihovih operacij še vedno raje vidim belo haljo, če je že treba.
A zagotovo bomo celo mi, ne najmlajši, dočakali še kak »bum«, ki ga ne poznamo. Da bi vsaj reševal življenja in ne povzročal novih trpljenj.
K sreči ne bom dočakala robota, ki bo pisal obtožnice in sodbe, ki bo nadomestil policijo in hitre reševalce.
Upam, da tudi ne polne ceste avtomobilov, ki bi vozili brez voznikov. Tega bi me bilo pošteno strah. Vsaj zaenkrat tako mislim.
Morda pa so znanstveniki že danes izumili kaj novega, kar bo pomenilo lepše in boljše življenje.
Tabletko, ki bo pregnala osamljenost, premagala bolezen, vrnila dostojanstvo in spoštovanje, tudi z dohodki, ki bodo nad pragom revščine za vse.
Prav za to zadnje ni zdravila, o tem odločajo ljudje, ki revščino vidijo ali pa je ne. Naj bo napredek torej za vse, ne le za bogate, ki sanjajo o tem, da se bodo pravi čas »odpeljali« s planeta, ki ga je uničil človek in ne robot. In takrat bom lahko rekla: »Ta napredek je pa res tisti pravi.«
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
