S tem stavkom je svoj nastop na drugem posvetu predsednika republike o podnebnih spremembah začela dr. Lučka Kajfež Bogataj. Tokrat je predsednik na predstavitev in soočenje stališč poleg predstavnikov oblasti, zlasti ministra in državnega sekretarja, pa tudi znanih okoljskih strokovnjakov in nevladnikov prvič povabil tudi vse parlamentarne stranke, kar je bil zagotovo svojevrsten izziv.
Pričakovati je bilo vremenu primerno debato, saj se je prav tisti dan, bilo je 27. junija, celo Kredarica ogrela na 20 stopinj Celzija, po Sloveniji so padali stari rekordi in vreme je bilo osrednja tema vseh pogovorov, poročil in zdravstvenih svaril. Ponekod v tujini se je celo »topil« asfalt. Ne le doktorica Kajfež Bogataj, tudi drugi, z redkimi izjemami, so opozarjali na naše že leta mačehovsko vedenje do narave, povzeli grehe in predstavili posledice. Celo klimatizirani prostori so ob predstavitvah nekaterih postali precej vroči. Je torej res tako kritično ali zna politika to videti tudi drugače in lahko postane vse zelo »obarvano«? Saj ni res, pa vendar je.
Gost si na tem planetu, zato se pričakuje od tebe,
da boš pustil takega, kakršnega si našel, ali boljšega.
Skrbeti moraš za druge življenjske oblike, ki ne znajo
govoriti ali si pomagati.
Odgovoren si za obljube, ki
jih daješ, za dogovore, ki jih sklepaš, in za rezultate
svojih dejanj.
Marlo Morgan
Kdo pa se tega še drži? Ali nismo vsak dan priča teptanju pravic, zlasti manjšin in nemočnih posameznikov, ki težko spregovorijo, da o naravi in živalih, ki ne morejo govoriti, niti ne razglabljamo? Pravijo, da je človek človeku volk, pa čeprav nam pravih volkov zadnje čase tudi ne manjka. Njihovo število se je povečalo, da o medvedih niti ne govorimo. Minili so časi Rdeče kapice, ki je po gozdu nabirala cvetlice, pa je mimo prišel volk, ki je ob koncu za veliko požrešnost dobil lovčevo »plačilo«. Prav tako medvedje niso več zgolj tisti prijazni kosmatinci, ki bi prevrnili zgolj skledo medu ... Divje zveri se približujejo našim domovom, nekateri jih fotografirajo, drugi se pred njimi skrivajo, k sreči še redki se celo ne prav prijateljsko z njimi srečajo. Slabo so jo že odnesle zlasti nekatere domače živali in ljudi je na teh območjih pošteno strah.
Kaj je šlo narobe, da je tako? Če ni odstrela, se hudo razburjajo eni, če je ali vsaj grozi, pa drugi. Kako najti ravnovesje, vzpostaviti vsaj navidezen mir, kje postaviti meje? Zakaj prihajajo vse bližje ljudem, ali pa smo morda prav mi prišli predaleč v njihov svet? Vsekakor vredno razmisleka.
Imamo sicer še svoj, vsaj navidezno lep prostor pod soncem, a nas to greje vse močneje, zato smo vse bližje katastrofam. Enako velja za številne živalske vrste.
Več kot milijonu živalskih vrst po številnih napovedih, celo že iz davnega leta 2008, grozi izumrtje, pa čeprav je v preteklosti (še) veljalo, da jih izumre le približno pet letno. Ali ni ta napoved desettisočkrat višja? V enem samem dnevu jih lahko izumre tudi do 135, kar pomeni pravo katastrofo. Ste spremljali problematiko vse večje ogroženosti naših čebel, čeprav ravno čebele in drugi insekti oprašujejo več kot 80 odstotkov rastlin in so tudi hrana ptic? Oni dan sem gledala Japonce, ki oprašujejo sami. Kam smo prišli! K sreči sem te dni prejela čisti »mestni« med in čuvam ga kot pravo svetinjo. Dokler nas v mestu obiskujejo čebele, je torej še upanje. A do kdaj?
Je res, da učinki podnebnih sprememb po letu 2030 - joj, kako blizu je to - ne bodo več popravljivi? Kako grozljivo se vse to sliši! Gre pravzaprav za nas in niti ne za prihodnje rodove. V zadnjih 30 letih je namreč izginila že dobra polovica koralnih grebenov, številne morske živali umirajo zaradi plastike. Ja, tiste plastike, ki nas je preplavila tudi na kopnem. Prav pretresla me je njena slika v naših morjih. Začela sem spremljati vse okoli sebe in ne vem, ali je še kje kaj, kar ni plastično. Vsaj z vrečkami smo naredili korak v pravo smer, a zaenkrat so še nekje v rezervi, pa ne zgolj to.
Naša naloga je, da se ozavestimo in začnemo ukrepati. Bila sem del druge velike akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu, pisalo se je 2012, celo njena ambasadorka. In kaj sem doživela? Zgroženo sem opazovala, česa vse je sposoben človek. Kaj vse odnaša v naravo in nato od daleč gleda, kdo bo to očistil. Letos je bilo slišati, da gre za zadnjo tako akcijo. Če kdo to še verjame. Kajti, razmišljam, kaj se je zgodilo, da je bila, (če) res zadnja. Ali so obupali prostovoljci ali so dosegli cilj in res ozavestili onesnaževalce? Slednje kar težko verjamem, ko pa pri mnogo ljudeh velja prepričanje, da ni treba pospravljati za sabo, ker bodo to storili drugi. Ko sem bila pred leti v Azerbajdžanu, sem opazovala cestne podhode (pri nas polne nesnage). Nikjer lističa, niti tistega z drevesa. Na obeh koncih pa možakarja, ki sta strogo opazovala dolg podhod. Lahko bi to opravljali kot javna dela, morda tudi tisti, ki so zavrnili vsaj dve ustrezni ponudbi, in ne bi dobivali več socialne pomoči, pač pa plačilo za opravljeno delo. Vsako delo je namreč častno, zlasti tisto, ki prinaša korist skupnosti. Saj se spomnite misli Martina Luthra Kinga ml., ki je dejal, da lahko nekdo pometa ceste tako, kot bi Beethoven skladal, ... in vsi znajo povedati, da je najboljši cestni pometač. Prav najboljših, ne le pometačev, je pri nas premalo. Če pa so, dobijo kako anonimko in je po njih.
Če bi prav vsak na svojem področju delal odgovorno, ja, če bi ..., potem ne bi bilo tako, kot je. Le zavisti bi moralo biti seveda manj.
A vrnimo se na področje okolja in podnebnih sprememb. Mednarodna organizacija za migracije namreč že ocenjuje, da bo prav zaradi tega moralo do leta 2050 nov dom poiskati že vsaj 20 milijonov ljudi. Zlasti iz revnejših dežel, saj okoli 50 odstotkov ogljikovih emisij povzroča desetina prebivalstva, trpijo pa predvsem najrevnejši. In med revnejše ni težko priti. Že zdaj se sprašujemo, kam z migranti in kako se jih ubraniti, kaj in koga postaviti na meje. Pa je govor o nekaj tisoč ljudeh, njihovo število se res zvišuje in veliko jih je, ki še prihajajo, nekateri pa še čakajo. A kaj pomenijo šele milijoni? Evropa se že doslej ni izkazala. Ogradila bi se z ograjami vseh vrst in spet le sanjala o tisti brez mej. Je to res prava rešitev?
Tudi zato so podnebne spremembe poleg prizadevanj za mir tako zelo aktualne.
Pomembno pa je tudi t. im. podnebno ogledalo, ki predstavlja nacionalni dokument za spremljanje podnebnih aktivnosti. Pripravljeno je bilo oz. bo v letih 2018, 2019 in 2020. Sodeč po njem, smo sicer še v okvirih ciljev, a kaj ko smo vsako leto priče novim okoljskim katastrofam. Spodbudna slika zmanjšanja emisij je kratkoročna, v prihodnosti ne sme ostati zgolj pri tem, saj se morajo drastično zmanjšati. A kako? Celo med politiki je slišati zelo različne razlage. Tudi take, da so se v zgodovini menjavale ledene in vročinske dobe, izumirala živa bitja, pa to ni pomenilo posebnih katastrof. Vsaj ne za takrat živeče. Slišimo tudi, da gre le za »biznis«. Celo to, da je vse letos začela mala Greta, ki da ima (kar težko ponovim) omejene umske sposobnosti. Kakšen nivo politikov!!
Pa je kdo doživljal tako hitre spremembe v tako kratkem času? V življenju ene same generacije. Katastrofe dan za dnem.
Poznate Earth Overshoot Day ali v prevodu dan prekoračenja Zemljinih virov? Je namreč dan, na katerega prekoračimo meje človekove uporabe virov, ki jih Zemlja lahko obnovi v enem letu. Gre za izračun na podlagi podatkov nacionalnega okoljskega odtisa in biokapacitete. Letos bo ta dan 29. julija. A v Sloveniji smo to mejo prekoračili že 27. aprila. Smo celo prvi na Balkanu. Svetovne velesile porabljajo še enkrat več virov, kot so jih sposobne proizvesti. Imamo morda še kak planet?
Planeta ne, imamo pa vsaj Sklad za podnebne spremembe, v katerem se nabira denar, ki pa ni niti počrpan. Vzroki? Prav ta sredstva bi lahko pomenila eno od rešitev, kako zmanjšati okoljsko škodo. Samo za leto 2019, ko je na polovici leta škoda že zelo velika, bo v njem okoli 150 milijonov evrov. Seveda pa je treba slediti predvsem programu zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020, ki je praktično pred vrati. In pogoji so pač pogoji.
A pogreznjeni v vedno večje udobje čakamo le na to, kaj bodo naredili drugi, saj se napredku ne nameravamo odreči. Ko klesti, poplavlja, ko doživljamo žledolome, ... si oddahnemo, če je nam prizaneseno. A nikoli ne veš, kaj bo jutri in kje bo spet udarilo. Prav zato je treba prenehati razmišljati tako zelo ozko. Te dni se je namreč narava znesla že nad mnogo kraji v Sloveniji in ponekod so ob ves pridelek in imetje. Kaj narediti takoj?
Tudi na zadnjem posvetu pri predsedniku, ko smo si sicer nalili čistega vina, je bila ugotovitev mladih opazovalcev v dvorani, da skoraj vsi vemo, da je šlo in gre marsikaj narobe, vendar pa ne vemo, kako iz tega izplavati.
Manjkajo resni premiki, pa ne le v glavah. Ali zapreti TEŠ 6 ali ne, imeti jedrsko energijo ali ne, dovoliti vstop vetrnim elektrarnam ali ne, kaj z avtomobili, morda električnimi, in še in še je dilem. Ob vsaki od teh tem (in še bi jih našli) se spremo, ni pa odločevalcev, ki bi bobu res rekli bob. Z resnostjo, odgovornostjo in zavedanjem pred nevšečnostmi, ki nosijo posledice. Tudi politične. Predsednik republike je to storil. Povedal je svoje mnenje, dvakrat sklical odgovorne in zahteval odziv. Najbrž pa se bo treba z resnimi rešitvami pri njem sestati še vsaj tretjič.
Drži pa tudi naslov v enem od medijev, ki je zapisal: »Interventni zakon potrebujemo za podnebno krizo, ne za velike zveri.« Dodajam: tudi za podnebne spremembe, in to takoj.
Kajti »vrag je res odnesel šalo«. Ali kdo meni, da je morda še ni?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
