»Nepravično do vseh prihodnjih generacij je, da že naša čezmerno obremenjuje in onesnažuje okolje, uničuje vodne vire, biotsko raznovrstnost in kakovost obdelovalne zemlje, slabša kakovost zraka in dovoljuje izpuste neprijetnih vonjav. Varuh tem vprašanjem namenja veliko pozornosti, saj se zaveda, da postaja čisto, zdravju neškodljivo in varno okolje temeljna človekova pravica, ki izvira iz pravice do človekovega dostojanstva in je tudi temelj za izvajanje vseh drugih človekovih pravic. Zato morajo biti vsa presojanja in usmeritve naravnani k trajnostnemu razvoju in skupnemu cilju uravnoteženega gospodarskega in socialnega razvoja, ki sta v medsebojni odvisnosti. Evropsko sodišče za človekove pravice je že večkrat odločilo, da v primeru, ko država ne zaščiti pravice svojih prebivalcev do življenja v zdravem okolju, krši 8. člen EKČP.«
Iz uvoda varuhinje v letno
poročilo Varuha za leto 2016
11. in 12. aprila 2019 je v Moravskih Toplicah potekalo že 22. strokovni posvet pod neutrudnim vodenjem Karla Lipiča, predsednika Zveze ekoloških gibanj Slovenije, in ob udeležbi več kot 100 domačih in tujih strokovnjakov ter udeležencev, ki jih je pritegnila tema »Krožna ekonomija za boljši zrak in manj odpadkov«. Vsako leto se zberejo tu in tem za razpravo kar ne zmanjka. Na žalost jih še dolgo ne bo.
Nastopila sem v vlogi donedavne varuhinje človekovih pravic na panelu o okoljskem komuniciranju. Zanimiva in vedno odmevna tema. O njej je mogoče veliko govoriti, razpravljati, modrovati. Z vseh gledišč - kapitala in prihodnjega razvoja, pa tudi skrbi za zdravo življenjsko okolje. Gresta lahko z roko v roki?
Najpogosteje sicer komuniciramo o podnebnih spremembah, zlasti v luči okoljskih katastrof. Vse več jih je in dajo nam misliti. Včasih smo jim bili priče le prek ekranov in drugih medijev, danes so tu. Ob nas ... in vse bližje.
Se spomnite kriznega komuniciranja ob nekaterih večjih požarih in umestitvah posebnih, zlasti tujih gospodarskih objektov v slovenski prostor? Komu ste verjeli? Vas je prepričalo, da lahko kljub dimu, ki se je valil daleč naokoli, poleg tega se je omenjalo odpadke, tudi nevarne, normalno živite, hodite naokoli, pijete vodo in jeste doma pridelano hrano? Je bilo informacij dovolj in ali niso predvsem zamujale? Ste jih morda vseeno kje dobili pravočasno in ali so bile kdaj protislovne? Ste bili zmedeni in niste vedeli, komu verjeti?
Zakaj je treba vedno znova opozarjati na Aarhurško konvencijo, ki zahteva vključenost javnosti prej in ne potem? Zakaj dobimo tujega investitorja, ki mu številni ne verjamejo, da mu je poleg dobička pomembno zdravje domačinov? Da bo res spoštoval vse okoljske standarde, plačeval drage čistilne naprave ter pošteno meril izpuste in obremenitve. Bo ljudi prepričalo, če bo meritve sam tudi plačeval? Kaj se bo zgodilo, če bo več vrst meritev in več rezultatov? Tovrstnih dilem je polno. Običajno tuji lastniki niti ne živijo v kraju, kjer postavijo megalomanski objekt, ali pa vsaj ne preblizu.
Tudi zato toliko ljudi piše in opozarja na skrb za okolje. Nazadnje, ko je kaplja čez rob, še Uradu varuha človekovih pravic (v nadaljevanju: Varuh).
Vredno je preveriti, katera priporočila je Varuh v letih mojega mandata namenil državi in kakšen je bil njen odziv. Kako smo torej komunicirali z državnimi organi in kako s civilno družbo, ki je bila in je pomemben sogovornik?
Tu so stalne naloge, ki pomenijo redno obveščanje prijaviteljev s strani inšpekcijskih služb, od katerih ljudje največ pričakujejo in jih pogosto kritizirajo. Upravičeno? Sledite medijskemu poročanju in dobili boste odgovor. Večina meni, da se odzovejo prepozno, da je inšpektorjev veliko premalo in se jih zato kršitelji ne bojijo. Seveda pa ljudje opozarjajo tudi na diskrecijo glede tega, kdo pride kdaj na vrsto, saj se jim zdi, da nekaterih kršiteljev sankcije ne dosežejo, vsaj ne pravočasno. Se spomnite odmevnih rušenj in tistih, ki jih je »rešil« moratorij? Je res, da kdor zna, pač zna? Se celo spretno izogniti in s pravnimi sredstvi podaljšati trajanje črnih gradenj. Nekaj ne ravno posrečenih potez ljudem jemlje sapo in institucijam kredibilnost. Zato tako težko verjamejo v dobre namene teh institucij ter njihovo hitro in dosledno ukrepanje po sistemu: ni važno, kdo je kršitelj.
Kaj pa degradirana območja? Ljudje nanje opozarjajo že (pre)dolgo, vendar tam še vedno živijo, ker nimajo kam in ker čakajo na obljubljene sanacijske ukrepe. Zakaj je na sanacijo treba čakati tako dolgo? In zakaj so še po sanaciji izmerjene prevelike vsebnosti težkih kovin, tudi pri otrocih?
Tudi zato je bilo tako pomembno, da smo pri Varuhu mesečno sprejemali obiske civilne družbe s področja okolja in tudi potovali po vsej Sloveniji. Ogledovali smo si degradirana in za ljudi okoljsko sporna območja ter tam slišali glas ljudstva. Spominjam se mnogo dogodkov, še najbolj pa Pomurja in akcije »Mure ne damo«. Videli smo dolino Soče, našega bisera narave, pa razvpito cesto proti Koroški, Luko Koper, vetrni elektrarni, kamnolome, Zasavje, Celjsko kotlino in Mežiško dolino. Pa ne le enkrat. Tudi prelepo Belo krajino. Povsod lepo in vendar za nekatere prebivalce žalostno. Treba jim je prisluhniti. Tam živijo in bi radi še živeli. Zdravi, vsaj brez večjih okoljskih pretresov.
Eden najtrših orehov pa so zagotovo izpusti smradu, lahko jim rečemo tudi neprijetne vonjave. Se morda to sliši bolje? Se jih bo kdaj lahko merilo, pa čeprav vemo, da ko nekaj smrdi, pač smrdi. Pa naj temu rečemo kakorkoli. Ljudje zelo težko sprejemajo trditev, da še vedno nimamo predpisa, s katerim bi uredili področje izpustov smradu v okolje, na kar tudi Varuh opozarja že leta. Nimamo niti sistemske rešitve pridobivanja pooblastil za izvajanje meritev izpustov v zrak ter zagotovljenega neodvisnega nadzora in financiranja meritev. Nimamo niti enotnega predpisa za sanacijo vseh onesnaženih in degradiranih območij v državi. Ali ni to dovolj za bitje plati zvona, pa ne le ob vsakoletnem praznovanju dneva zemlje, pač pa vsak dan? Bo okoljsko ministrstvo zmoglo odgovoriti na vse dileme in ali bo tudi novi minister tako nepopustljiv in vztrajen kot prejšnji, pa čeprav je bil le kratek čas? V javnosti je bilo pozitivno sprejeto, da se je pojavljal povsod, kjer je »gorelo in smrdelo«. Obetal je veliko. Za ljudi in njihovo dostojanstvo.
In javnost je pri tem pomembna. Ker ji je mar, kako bo jutri in ne le danes. Tudi zato ji velja prisluhniti.
Tudi ko omenjamo izumiranje nekaterih rastlinskih in živalskih vrst. Nas prav to opozarja na uničevanje okolja, ko nas bo vse več in več? In ko ne bo treba kupovati le vode, pač pa tudi zrak, in to zelo drago? Ko bo mogoče nekatere rastline in živali gledati le še pod lupo in v učbenikih - kot del preteklosti, ki smo jo zapravili, ker smo želeli preveč.
In takrat ne bo več mogoče niti krizno komunicirati.
Si to res želimo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
