Vsa poročila za leto pred prevzemom funkcije smo varuhi vedno predali tik pred poletjem. Zato hvala kolektivu, zlasti prizadevnim namestnikom, generalnemu sekretarju, direktorici strokovne službe, predstavnici za odnose z javnostmi, glavi pisarni in predvsem urednici vseh poročil Liani Kalčina. Komaj smo zdržali ta napor. Iz parlamenta pa sem od enega poslanca celo slišala, da je Varuhu v zadnjem času pošel elan. Kdo to verjame? Poročila so vsekakor dobra popotnica novemu varuhu, ki se mu, tako kot predhodnikom, ne bo treba nekaj mesecev ukvarjati s tem, pač pa bo hitel po poti naprej.
Iz besedila Splošne deklaracije človekovih pravic z dne 10.12.1948:
1. člen
Vsi ljudje se rodijo svobodni ter imajo enako dostojanstvo in pravice. Dana sta jim razum in vest, in bi morali drug z drugim ravnati v duhu bratstva.
Pa je res tako? Če bi bilo, potem že naše poročilo, kaj šele številna druga, ne bi bilo spisano na več sto straneh.
V tem mandatu smo prejeli in prebrali preko 100.000 različnih pisanj, vsaj 20.000 resnih pobud za obravnavo ter vsako leto spisali veliko priporočil, skupno blizu 600 in obiskali 74 občin ter se tam pogovorili s 1538 pobudniki. Vsako leto je bilo vsaj 500 različnih dogodkov. Srečanj s civilno družbo, državnimi in lokalnimi organi je bilo ogromno. Ta nedelja je bila prva v mojem mandatu, ko nisem delala za Varuha. Zgodbe ljudi so se me dotikale in celo zaznamovale. Zagotovo tudi vseh zaposlenih. Varuh je namreč prav posebna institucija, še kako blizu ljudem in njihovim problemom.
Včasih še sami nismo mogli verjeti, da je v pravni in socialni državi sploh mogoče kaj takega, kar so nam pripovedovali ljudje in dokazovali dokumenti.
Nismo pa obravnavali le vsebin, o katerih so poročali pobudniki, ampak smo nemalokrat na svojo pobudo odpirali teme, za katere smo menili, da z vidika človekovih pravic terjajo našo pozornost. Teh je bilo v mandatu izjemno veliko. Rabile so poglobljeno znanje in veliko dela.
Zato so poročila svojevrsten zgodovinski pregled ugotovljenih sistemskih in drugih kršitev človekovih pravic in z njimi smo družbi, zlasti državnim in lokalnim oblastem nastavljali ogledalo, v katerem sta se zrcalila učinkovitost in kakovost njihovega dela.
Sredi mandata sem se odločila, da pri utemeljenih pobudah dosledno ugotavljamo kršitve človekovih pravic in njihove kršitelje. To je bila precej težka odločitev, nov način dela pa je tako lahko dober pokazatelj, kje mora država posredovati in ukrepati. Dela za zaposlene je bilo še več.
Zadovoljni smo, da je mnogo Varuhovih priporočil uresničenih, nezadovoljni pa, da izvršna oblast še ni sprejela mnogih ukrepov za odpravo ugotovljenih kršitev. Odgovornost nikakor ni na Varuhu, saj so bila priporočila v državnem zboru sprejeta in jih morajo realizirati običajno prav ministrstva. Pohvalna so odzivna poročila vlade, nazadnje celo polletna. Popolni pregled po šestih letih kaže, da sta skoraj dve tretjini uresničeni, ena pa ostaja, saj se nekatera trmasto ponavljajo. Bo vlada, pa čeprav nova in za vse to celo neodgovorna, pohitela in popravila stvari za nazaj? Bo to sploh zmogla, ko pa so tu že nova priporočila, v zadnjem, poročilu kar 88? Težko delo.
Vsekakor pa je že obetavno močno znižanje zaostankov na centrih za socialno delo in na pristojnem ministrstvu. Prav tako je aktualna ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti pokazala veliko zanimanja za popravo krivic staršem slepih in slabovidnih otrok, ki so pred leti povsem neupravičeno izgubili enega od dodatkov. Po sodbi, ki jim je spet priznala oba, ni bilo prave in hitre reakcije. Še huje. Tisti, ki so odšli po poti sodnih postopkov, so sedaj celo v dolgovih in rubežih. Je to res še odraz pravne in socialne države? Odzval se je tudi generalni državni odvetnik. Kako upravičiti napačno razlago, trmasto vztrajanje pri njej in mižanje ob vseh posledicah za najranljivejše? Ali nimajo prav ti že dovolj težav zaradi rojstva tako ali drugače zaznamovanih otrok? Kje je nenazadnje dobro upravljanje? Nova ministrica se je celo opravičila. Lepo.
Tik pred mojim odhodom je bil odprt tudi pedopsihiatrični oddelek, za kar sem si prizadevala cel mandat. Celo verjeti nisem mogla.
In kaj reči ob še neuresničenih sodbah ustavnega sodišča? Zagotovo to, da je spoštovanje človekovih pravic drago, nespoštovanje pa še dražje. Tako lahko razmišljamo tudi ob posledicah odločitve glede imetnikov podrejenih obveznic slovenskih bank. Varuh je tu uspešno iskal odgovor na ustavnem sodišču.
Spomnimo še na milijonske odškodnine izbrisanim, pa varčevalcem LB iz držav nekdanje Jugoslavije. So pa seveda tudi druge odločitve, ki ostajajo nerealizirane celo iz političnih razlogov. Lahko sploh kdo tako razlaga presoje ustavnega sodišča kot najvišjega varuha zakonitosti? Ali jih ni treba takoj oziroma v roku, ki ga postavi ustavno sodišče, brez ugovorov upoštevati?
Zato je tako težko govoriti o pravičnosti, kajti nanjo ima lahko vsak svoj pogled. Obsojeni ponavadi trdijo, da so nedolžni, ob oprostilnih sodbah pa se pogosto zgražajo žrtve in oškodovanci. In oboji nas, včasih celo javno, prepričujejo v svoj prav. Kako lahko sodi kar javnost? Pa se žal to dogaja in nihče tako v razvpitih primerih ne verjame pravosodju. Bi morala vsa sodišča odločati enako, da ne bi laiki opozarjali, da je tako težko razumeti in sprejeti, da si na prvostopnem sodišču morda obsojen, na višjem pa obsodba pade, če pa jo še to potrdi, se lahko padec zgodi na vrhovnem ali ustavnem sodišču.? Ali ni prav to garant pravne države? Seveda mora ta delovati hitreje, kajti pozna pravica ni prava pravica, vsaj za enega od udeležencev ne.
Prav je, da velja svoboda govora in komentiranja, a pogosto prav vsi vedo več od tistih, ki se ukvarjajo z zadevo. Ti molčijo, ljudje pa hitijo z odzivi. Čez palec, od daleč ... neprofesionalno. Tega sem bila kot aktualna varuhinja pogosto deležna. Ljudje so mi pisali, zahtevali nemogoče, se zgražali, o tem govorili v medijih, mi pa smo ostali profesionalni in kljub vedenju o vsem tem, v duhu zaupnosti, ki velja za Varuha, molčali. Imelo me je, da bi kdaj vse povedala ..., a to bi bilo kot pranje umazanega perila med bivšimi zakonci, ki bijejo sodne boje preko nič krivih otrok. V medijih in na spletu. To se bere, ljudje so željni takih zgodb ... le da niso njihove.
Ja, o šestletnem obdobju imam na tisoče spominov, ki jih bom nekoč na nov način lahko delila z vami.
Sedaj se bom kot dosedanja varuhinja lahko posvetila aktualnim temam in teh je vsak dan veliko. Veselim se bodočih kolumn.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
