Osmišljam(o) se na mnogotere načine, denimo z ljubeznijo, delom, druženjem, umetnostjo, kulturo in branjem žlahtne literature. Nedavno sem na dušek izpil nektar iz zbirke gledaliških iger Vinka Möderndorferja Psi lajajo, za katero sem založniku in avtorju nadvse hvaležen, pa ne zgolj zaradi prvovrstne kreacije, marveč tudi zategadelj, da je lično vezana v mehke platnice. Če bi namreč med večernim branjem slučajno zadremal, kar se mi vse pogosteje dogaja, in bi mi na obraz padla tako zajetna knjiga, bi mojim “izkustvenim” brazdam pridala še kakšno, po možnosti ovekovečeno s šivi.
Ako mi je dovoljeno malce parafrazirati vrle junake ustvarjalnega predsednika Prešernovega sklada, ki niti v slovesnih govorih ne špara pogumnega jezika, bi povzel, da se sovraštva ne vidi tako daleč v vesolje kot ljubezni, ker je temno, ljubezen pa kar žari. Najhitrejše prevozno sredstvo na svetu in v kozmosu so misli, modruje eden od protagonistov, kajti samo pomislimo in smo že kjer koli, skozi glavo nam stečejo vse mogoče variante in odločitve v vseh kombinacijah. Zato se moramo naučiti misliti hitro, z glavo in srcem. Živimo v groznem svetu neprestane manipulacije, v svetu nabiranja točk, kdo bo prej in kdo bo koga, v podivjanem svetu škandalov, sprenevedanja, razprodaj, nastopaštva, slabega, boljšega, najslabšega, stand up komedije, poneumljanja, še večjih zlorab in laži in tako nazaj, duhovno polzimo proti dnu, namesto da bi se vzpenjali. Ampak zato imamo umetnost, ker le ona dovoljuje láži, da postane resnica, ker so na ulici laží vedno samo umazane laží, na gledališkem odru pa so igrane solze znosne, zaigrana žalost lepa in igrano trpljenje katarza. V gledališču lahko živimo v svetu lepe laži, zato je to edini znosen prostor v neznosnem svetu.
Psi že zdavnaj ne lajajo več, marveč tulijo od duševnih bolečin, medtem ko človeška karavana še naprej potuje kot nekakšen promet, vsaj tako se mi dozdeva, nemara zaradi dolgoletnega ubadanja s prevoznim pravom in transportno problematiko. “Avto ni potrata, ampak prometno sredstvo,” je rad nekoliko butasto, dasiravno s kančkom ironije zabrundal Ostap Bender, veliki kombinator, potepuh, rokomavh, lisjak, gizdalin in nepridiprav iz romana Zlato tele pisateljev Ilije Ilfa in Evgenija Petrova. Ampak avtomobil je takisto primerna metafora za človekovo vožnjo skozi življenje, za prometno človeštvo, ker je njegova uporaba pogojena z debelim svežnjem pravnih norm, prekrškov, kaznivih dejanj, običajev in etike. Podobno kot z rojstvom pridobimo pravno in s polnoletnostjo poslovno sposobnost, nadgrajeno s spričevali in diplomami, tako mora biti naše vozilo tehnično pregledano in obvezno zavarovano pred odgovornostjo, preden nam izdajo prometno dovoljenje in na podlagi uspešnega preizkusa teoretičnega in praktičnega znanja še vozniško licenco.
Prgišče prometnih pravil je namenjenih zgolj naši lastni varnosti, recimo obvezna uporaba varnostnega pasu, pretežna večina pa varuje širšo družbo. Voziti moramo v okviru najmanjše in največje dovoljene hitrosti, v pravo in ne v nasprotno smer ter na desni strani cestišča, kar je izjema od Aristotelove zlate sredine, ki lahko v prometu pripelje do resnih posledic. Prehitevati smemo le tam, kjer je prekinjena črta in ni drugih ovir, na krožiščih smo se dolžni ravnati po posebnih zapovedih, katerim se zlasti izkušenejši šoferji težje privadijo, na klasičnih križiščih pa tu in tam še vedno obvelja desno pravilo, ki nima nobene zveze z morebitno politično opredeljenostjo. Rumena ali rdeča luč na semaforju ni zgolj priporočilo, sramežljiva sugestija ali praznična razsvetljava, temveč brezpogojni ukaz, kar velja tudi za najmanj tri četrt prometnih znakov. Če slišimo po radiu sicer dokaj klišejsko informacijo, da so vozišča "mokra in spolzka," ne gre za erotično namigovanje, temveč za resno opozorilo, da je treba hitrost prilagoditi vremenskim razmeram.
“Med vožnjo ne pijte alkohola” se odločno glasi eden od napisov na pametni avtocesti, ki ga nekateri sebično tolmačijo z zavajajočo jezikovno razlago, češ, saj smo pili prej, še preden smo se usedli za volan, kar je sicer časovno dovoljeno glede telefoniranja, branja, kajenja, prehranjevanja, britja, umivanja zob, ličenja, seksanja in skoraj vsega ostalega, med samim premikanjem na kopnem, po morju, celinskih vodah, v zraku in vesolju pa ne, če smo za krmilom. In še za posladek: gorenjski modri angeli se prometne preventive lotevajo na posrečen hudomušen način, rekoč, da naj vozniki očistijo zamrznjena stekla, preden krenejo na pot, kajti “s podmornico se ne sme na cesto,” medtem ko nam pametni Garmin “preračunava” relacije in destinacije ter modro svetuje “peljite naprej po cesti.”
Pred nekaj tedni je bil objavljen hipertrofični podatek, da v Sloveniji velja 20.617 zakonov in podzakonskih predpisov, čemur je treba dodati še tisočere občinske odloke, evropske pogodbe, uredbe, direktive in druge pravne akte EU, nacionalno, evropsko in mednarodno sodno praksa, mednarodne sporazume, avtonomno pravo in še kaj bi se našlo juridičnega. Kako lahko sploh še velja starodavno rimskopravno načelo, da nepoznavanje prava škoduje, ignorantia iuris nocet, ob istočasnem vedenju, da je že Cicero opozoril, da formalno pretiravanje z zakoni oziroma predpisi lahko prizadene največjo krivico, summum ius, summa iniuria?! Hkrati se zdi, da prometnih pravil ni preveč, kvečjemu so premalo učinkovita, kajti kljub zaostreni zakonodaji na cestah še vedno umre ogromno ljudi, na primer letno malo manj kot sto pri nas, nekaj deset tisoč v Evropi in okoli tristo tisoč po svetu, največkrat zaradi prevelike hitrosti in vinjenosti. Med najbolj ozaveščene države spadajo Norveška, Švedska, Združeno kraljestvo in Švica, saj je tam v letu 2017 v prometnih nesrečah izgubilo življenje manj kot trideset ljudi na milijon prebivalcev, najhujše stanje z več ko osemdesetimi mrtvimi pa je v nekaterih najvzhodnejših evropskih državah.
Od leta 1954 dalje, odkar beležimo statistiko prometnih nesreč, se je v lanskem letu slovenski cestni krvni davek prvikrat znižal pod 100, v primerjavi z letom 2017 pa je padel za 12,5 odstotkov. Prav tako se je zmanjšalo število hudo telesno poškodovanih (805), začetek letošnjega leta pa je zopet alarmantno očrnjen, saj je do 11. februarja preminulo že 15 ljudi. Absolutno soglašam z Robertom Štabo, predsednikom Zavoda Varna pot in neumornim borcem za večjo prometno varnost, varno življenje in varno mobilnost, da je izgubljati ljudi na cestah banalno, še posebej, ker bi lahko zmanjšali vsaj najhujše posledice nesreč (intervju v Primorskih novicah, 2. februarja 2019). Vsako nesrečo s smrtnim izidom ali hudo telesno poškodbo bi morali analizirati z vseh možnih vidikov in ugotoviti vzroke, ki lahko izvirajo iz infrastrukture (cestišča), vozila ali nepravilnega ravnanja voznika. Obžaluje, da naša država takšnega holističnega pristopa še ni ponotranjila. Čeprav skoraj tretjino najhujših nesreč povzročijo pijani vozniki, smo še vedno “neverjetno tolerantni do alkohola,” namesto da bi privzgojili in uzakonili ničelno toleranco do vseh opojnih substanc v prometu.
“Če za volanom ne bo alkohola in droge,” pravi Štaba, “potem vozniki ne bodo delali bedarij in spet ne bo najhujših posledic.”
Hvalevredna so prizadevanja Zavoda Vozim, ki deluje na področju preventive v prometu, zlorabe alkohola in psihoaktivnih snovi, mladinskega dela in socialne integracije oseb z manjšimi priložnostmi. Skozi osebne zgodbe invalidov oziroma poškodovancev želijo prispevati k spodbujanju pozitivnega in zdravega vedenja otrok in mladostnikov ter vplivati na varovalne in spodbujevalne dejavnike pred rabo alkohola ter drugih prepovedanih drog. Uresničujejo vizijo, da je treba pri mladih in v širši družbi graditi varnost kot vrednoto in s tem dolgoročno zdravo in zadovoljno življenje. Izvajajo številne uspešne iniciative kot na primer Še vedno vozim varno, vendar ne hodim; Heroji furajo v pižamah; Zasukaj volan v pravo smer; Misli varno in (P)ostani varen motorist.
Policisti svarijo, da se možnost za povzročitev nesreče v primerjavi s treznim voznikom za petkrat poveča že pri 0,3 promila alkohola v krvi in kar za 25-krat pri enem promilu! Alkohol oslabi spodobnost normalnega miselnega presojanja, zato je opiti voznik vehementno prepričan, da vozi bolje kot v resnici. Prav tako je zmanjšana njegova sposobnost zaznavanja, kar privede do napačne ocene razdalje, počasnejših reakcij in motnje pri ravnotežju.
Pravijo, da se živemu človeku lahko vse pripeti, kar očitno drži za slovenski živelj. Ilirskobistriški policisti so pred kratkim ovadili 44-letnega moškega, njegovo ženo in mamo zaradi napada na policiste oziroma pomoči pri tem. Do fizičnega obračunavanja je prišlo, ko sta policista ustavila 35-letno domačinko, ki se z rezultatom alkotesta ni strinjala, halo!?
Med vinjenimi povzročitelji nesreč ali zgolj zasačenimi nap(i)hanimi kršitelji je čedalje več starejših voznikov, pa tudi ženske so vse bolj “enakopravne” moškim. Zdi se, da so poostreni predpisi pozitivno vplivali zlasti na mlajše voznike in nasploh na generaciji Y in Z, ki na uživanje alkoholnih pijač vse bolj gledata kot na nekaj “fakin’ lejm,” kar je ohrabrujoče. Sam se že dve leti prištevam med tako imenovane teetotalers, ki prisegajo in zagovarjajo totalno abstinenco, kar je edina stoodstotna preventiva v prometu in še kje. Ne uživam alkohola in zares zavestno bivam kot Coelhov bojevnik luči, poskusite in vztrajate, pa vam ne bo žal, za nameček pomaga pri hujšanju in odvrača od pohujšanja. Nalijmo si čiste vode namesto vina, nazdravljamo lahko tudi z njo, sokovi ali radensko, človek človeku z dobrimi željami, če pa vas skomina po čim bolj “konkretnem,” je na trgu vse več nadomestkov v tekočem agregatnem stanju z okusom zvarjenega brezalkoholnega piva, vinskih kapljic in presenetljivo pristnih penin.
Ali kot se glasi slogan zavoda Varna pot: “Čista nula, čista vest.”
Ne morem si kaj, da ne bi tule citiral odlomek iz kultnega romana Kurta Vonneguta mlajšega Zajtrk prvakov, ki ga namerno razumem kot negativno anti-alkoholno reklamo:
“Kot vsakdo drug v koktejl baru si je mehčal možgane z alkoholom. To je bila snov, ki jo je proizvajalo majhno bitje, imenovana kvasovka. Kvasovi organizmi so jedli sladkor in izločali alkohol. Ubili so se s tem, da so uničevali lastno okolje s kvasovskim drekom. Kilgore Trout je nekoč napisal novelo, ki je bila dialog med dvema kosoma kvasa. Diskutirala sta o mogočih smislih življenja, ko sta jedla sladkor in se dušila v lastnih izločkih. Zaradi svoje omejene inteligence se nista nikdar približala domnevi, da delata šampanjec.”
(Ne)kultura popivanja in zmožnosti zabave le v vinjenem stanju ima poleg pravne peze na grbi tudi zaskrbljujoče breme prometne omike ali bontona, kako (ne)moralno in (ne)etično se obnašajo nekateri udeleženci v prometu, domala psihopatsko. Najbolj ranljiva, izpodrinjena in ogrožena skupina s(m)o poleg oseb s posebnimi potrebami pešci, ki se morajo v mestih umikati kolesarjem, motoristom in avtomobilistom, medtem ko na podeželju pogosto zaman iščejo pločnike ali varna sprehajališča, pa tudi v gozdovih je hoja postala nevarna zaradi gorskih dvokolesnih divjakov. Bodimo vidni, previdni, zbrani, osredotočeni na vožnjo oziroma čuječi, obzirni, prijazni in defenzivni, namenjajmo ljudem prednost in se vljudno zahvalimo, konkludentno, z mimiko, gestiko ali žarometi, kadar nam kdo stori kakšno “uslugo.” Iztegnjeni sredinec pomeni vulgarno žalitev, ki utegne privesti do fizičnega obračuna, brezglavo trobljenje pa ni samo zgražanja vredno, marveč je tudi prepovedano. Ker se prihodnost samovozečih vozil in občega pojava umetne inteligence v prometu vse bolj zliva s sedanjostjo, je bil že včeraj čas za prenovitev zastarelih pravnih pravil in razrešitev nastajajočih novih etičnih dilem, recimo koga naj v kritični situaciji “žrtvuje” robotski avto, voznika, nekega ostarelega sprehajalca ali gručo otrok?
Ko sem imel čast in priložnost kratkotrajno opravljati funkcijo ministra za promet, sem bil, priznam, skorajda alergičen na tiste uradniške pametnjakoviče, ki so se pompozno zavzemali za “vizijo prepolovitve smrtnih nesreč,” ker sme biti edinole človečna vizija NIČ, nihče ne bi smel umreti na tako surov in popolnoma nepotreben način. Ampak tudi na tem perečem področju je najpomembnejša celostna vzgoja, prevrednotenje vrednot z dobrimi zgledi, ker s prisilo, specialno in generalno prevencijo ne moremo doseči popolnega učinka.
Navidezno povsem nepovezano s pričujočim kontekstom bi se želel za epilog za hipec pomuditi pri italijanskem fiziku, matematiku, astronomu in fiziku Galileu, ki je imel ključno vlogo pri uveljavitvi heliocentričnega modela našega Osončja, čeprav ga je že skoraj poldrugo tisočletje poprej dognal starogrški astronom in matematik Aristarh. Ker je Galileo podpiral Kopernikov sistem kot edinega pravilnega in resničnega, je boleče zarezal v cerkveni nauk, zato mu je leta 1616 inkvizicija prepovedala učenje, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je to tudi središče sveta. Javno se je moral odreči svojim nazorom in preživeti zadnja leta življenja v hišnem zaporu; legenda pravi, da je potem, ko se je pred inkvizicijskem sodiščem navidezno pokesal zaradi heretičnega razmišljanja, tiho zamrmral znamenite besede eppur si muove, češ, da se Zemlja vendarle giblje okoli Sonca, ne glede na krščanske dogme in konformistično znanost.
Analogija je ustrezna tudi za promet in nasploh človeštvo: pretežna večina se ravna po zapovedanih postavi in etičnih pravilih ter skoraj vsi se kljub težavam gibljemo in vrtimo v relativnem redu. Le manjšina ravna narobe, kar sproža in ohranja pravo, drugače bi zadoščale nenapisane vrednote.
Invia virtuti nulla est via, je zapisal Ovidij v Metamorfozah, ni je poti, ki je ne bi zmogla krepost, pri čemer bržkone ni imel v mislih istrsko-kvarnerske fraze krepat, ma ne molat, ki pomeni, da ne smemo popustiti za nobeno ceno, četudi umremo …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
