Bil je idealen čas za kulturo in humanistiko, ali kot bi nemara komentiral Albert Einstein: najlepše, kar lahko doživimo, je skrivnostnost. Dovolite mi, da na kratko poročam o zanimivem dogodku, ki si zasluži pozornost tudi v pravniških krogih.
Sokolski dom je v svojem stoletnem obdobju prerasel iz športnega centra v središče druženja in kulture, še posebej zabave, glasbe, slikarstva, literature, vzgoje in izobraževanja. Iza duri gotskega portala srednjeveške meščanske hiše se razprostira pogled na sodobno oblikovan objekt, ki kraju prinaša “nov utrip in nove vsebine,” na vzhodni strani pa se velika dvorana zniža v mestni vrt, v zeleno oazo znotraj strnjene pozidave, od koder se ponuja prekrasen pogled na mesto in okolico. Skratka, nepozabno prizorišče za prvo obeleženje letošnjega Meseca prostora s pridihom prenovljene prostorske in gradbene zakonodaje, tokrat na temo Prostor za srečo in smisel življenja.
K sodelovanju me je prijazno povabil neumorni mag. Bećir Kečanović, spiritus agens vključujoče in varne družbe z Inštituta za razvoj vključujoče družbe, ki doma in v tujini razvija alternativne modele uporabne etike in raziskuje vlogo narativa, pri čemer se poslužuje tudi nevroznanstvenih eksperimentov. Hvalevredna je recimo pobuda inštituta glede uporabnosti modela narativnega komuniciranja pri krepitvi ugleda sodstva, ki jo je pred kratkim poslal na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Ob tem nemara ni odveč pojasnilo, kaj je pravzaprav narativ: gre za obliko izražanja s pripovedjo, ki je lahko fikcija ali na življenjskem izkustvu izraženo doživetje (ne)česa. Za razliko od diskurza, ki je prepreden z dejstvi in logiko ali celo dogmatiko (npr. pravno), narativ meri na čustva. Na ta način se med govorcem in slušateljem vzpostavi pristno razmerje, dialoška komunikacija, ki prek asociativnega aparata v možganih sproža določene občutke (npr. za pravo), nato pa logični del miselnega procesa opravi svoje, ko vse skupaj sklene v logično in bolj ali manj preverljivo celoto. Povedano jedrnato, narativ je pripoved, ki z občutki predstavlja eno najpristnejših komunikacijskih in s tem medčloveških vezi.
Kot pravi mag. Kečanović, ostajata sreča in smisel življenja tudi med spreminjanjem zakonov domena zasebne izbire in “čudeža možganov,” kakor tudi odgovornega odnosa do vrednote prostora. Hkrati smemo pričakovati od zakonodajne in izvršilne oblasti, da zagotavljata enake možnosti za dostop do odprtega, vključujočega in varnega prostora, ki so pogoj za družbeno enakost in pravičnost, da lahko vsakdo, sam ali v sodelovanju z drugimi, gradi svoj prostor za srečo in smisel življenja. Gre za vez med normativno in uporabno prostorsko etiko, med deklarirano kulturo in družbeno prakso, med normativnim znanjem in človeškim izkustvom, katere cilj je vrednota prostora. Srečni ljudje živijo dlje, zato si je treba rezervirati čas in prostor za srečo, za spoznanje, ki temelji na celostnem, holističnem dojemanju sveta. Starodavno vlogo mita je nadomestil moderni narativ življenjske modrosti, ki kot puščica zadene estetske in moralne občutke ter z razumnostjo (so)oblikuje varen prostor za srečo in smisel življenja.
Na škofjeloškem dogodku se nismo ravno drenjali v gneči, a je vendarle prišlo nekaj uglednih gledalcev in poslušalcev, denimo župan mag. Miha Ješe, zasl. prof. dr. Albin Igličar in informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Uvodoma je nastopila Tanja Tuma iz Ženskega odbora Slovenskega centra PEN s pomenljivo aktualnim prispevkom Ali je prostor besede še varen prostor bivanja? Pričela je z razsvetljensko mislijo Voltaira, ki je v osemnajstem stoletju osnoval pojem svobode govora, da je pisanje nenehen boj. Čeravno je zbežal pred kraljevo cenzuro v Anglijo, si bržda ni mislil, da bodo čez dobrih dvesto let v demokratični Evropi, ki je sprejela, uzakonila in ponotranjila vsa njegova načela, v pičlem letu dni umrli brutalne smrti trije preiskovalni novinarji: Daphne Caruana Galizia z Malte, Ján Kuciak s Slovaške in Viktorija Marinova iz Bolgarije. Brali smo tudi vest, da so obstrelili črnogorsko novinarko Olivero Lakić, vsem tragičnim primerom pa je skupno, da se policijske preiskave prej trudijo zamegliti povezave med njihovimi objavami in vzroki za umore, kot jih osvetliti (nekaj dni po našem srečanju nas je še pretresla novica o izginotju savdskoarabskega novinarja Džamala Kašogija, glede katerega je bilo po gnusnem sprenevedanju oblasti v Riadu potrjeno, da je umrl ubit v pretepu na konzulatu, najverjetneje pa je bil med mučenjem brutalno umorjen in razkosan). Je torej evropski in slovenski publicistični ter umetniški prostor še varen za svobodne misli? Ali res spodbuja kreativnost? Tudi na domačih tleh smo bili priče javnemu pogromu nad Prešernovimi nagrajenci Simono Semenič, Majo Smrekar in Borisom A. Novakom, je še omenila Tuma, napadov sta se morali braniti antropologinja Svetlana Slapšak in “mati slovenske sprave” Spomenka Hribar, med pisateljicami pa je še vedno zelo živ primer Brede Smolnikar, ki je po desetletju sodnih bojev zaradi romana Ko se tam gori olistajo breze sicer dobila pravdo, a hkrati umolknila in navzlic svojemu talentu ničesar več objavila, kar je katastrofa.
Gospa Tuma je citirala Temeljno listino mednarodnega PEN, ki pravi, da književnost ne pozna meja, zato naj kljub političnim ali meddržavnim razprtijam ostane skupna vrednota narodov. Članice in člani so v vsakem trenutku dolžni zastaviti ves svoj vpliv za razumevanje in spoštovanje med ljudmi in narodi, se po najboljših močeh truditi za odpravo sovraštva in se zavzemati za ideal enega človeštva, živečega v miru in enakosti enega sveta. Zato književniki in književnice ne bomo utihnili, je za konec obljubila Tanja, naj stane, kar hoče, saj nas poganjajo in navdihujejo ideali svobode, četudi delujejo bolj fiktivno kot resnično. Prostor besede je prostor našega bivanja in prepričanja oziroma po Ivanu Cankarju takole:
Lahko bi hodil brez roke, brez očesa, da celo brez nosa bi se dalo živeti. A kadar človek nima prepričanja, tedaj je samo še senca brez telesa, knjiga brez vsebine.
Po tem angažiranem prologu nas je pesnica in esejistka Meta Kušar zazibala v sen jesenskega somraka, rekoč, da je Vrt, s katerim je naslovila eno od svojih pesniških zbirk in nam nekaj pesmi iz nje tudi recitirala, simbol zemeljskega raja, saj je že v antičnem Rimu veljalo za vrtove, da spominjajo na izgubljeni raj, za Grke pa so bili razkošje časa. Vzhod pojmuje vrt kot svet v malem, ker je utelešenje obnovljene narave in nas vabi k preporodu izvirne narave bitja in na uživaški sprehod. Vrt je “stičišče nesojenih ljubimcev, ki v vrtu svobodno užijeta prepovedano ljubezen, ker samo omejena človeška narava pozna nekaj, kar je prepovedana ljubezen.” Ko vrt nastopi v sanjah, je srečen izraz želje, v kateri ni nikakršne tesnobe, je kraj rasti, v katerem letni časi potekajo neokrnjeno, za najbolj poduhovljene pa je najintimnejše središče duše.
Meni je še posebej ljuba pesem Morje, s katero se je umetnica poklonila morskemu vrtu našega modrega planeta:
Dan za dnevom valovi azur.
Menihe ovija v satenaste halje.
Medveda v svileno rjuho.
Sukati ladjo, to znam.
Vseeno, če mi sol pljuska v oči.
Zavijem na jug, na sever,
v eni sekundi na vzhod.
Iz ometa izpraskam sol. Imam spomin!
Velikega kot Osorščica.
Poskusi figo! Hitro jo stisni z jezikom.
Luni se mudi domov.
Ne vem, zakaj noče biti tukaj vso noč?
Preveč vročih oči mora hladiti.
Res človek ne moli?
Samo v desno polovico meseca strmi.
Vse desnosučne molekule zdravijo.
Morje umiva fascikle.
Jaz te ne tunkam. Moje besede
se učijo streči bolečini.
Svetemu Platonu v Osorju
sem pokazala rano.
Sukati ladjo, to znam.
Da bi le sam znal tako spretno sukati rime kot Meta! Po tem občudujočem in nekolikanj nostalgičnem vzdihu sem bil na vrsti jaz in brž prijazno odklonil, da bi moderatorka povzela moj življenjepis, saj bi to zagrenilo prijetno vzdušje. Raje sem napaberkoval nekaj misli o prostoru, sreči in življenjskem smislu v imenu celostnega zrenja na svet in onkraj planetarnih meja. Človek je večdimenzionalno bitje, ki ga poleg podedovanih psihofizičnih lastnosti in soljudi (družbe) še najbolj sooblikujeta čas in prostor, v poimenovanju pričujoče razprave pa se pojavljata tudi smisel in sreča. Če želimo opredeliti posamezne ključne pojme, se tudi tu nujno spoprimemo z nepopolnostjo definicij, ker je običajno lažje pojasniti, kaj nekaj ni kot kaj je, kaj na primer ni zdravje oziroma katere so bolezni in kaj ni ljubezen, recimo sovraštvo.
Če pobrskamo po medmrežju, lahko najdemo naravoslovno definicijo prostora, da je “brezsnovna in neomejena entiteta, v kateri so telesa, kjer se lahko gibljejo, in v katerih se pojavljajo dogodki.” Poznamo več pojavnih oblik in doživljanj prostora, denimo tridimenzionalni, življenjski, javni, zasebni, topološki, brisani in kazenski prostor. Pobližje se z njim spogleduje tudi nacionalno, evropsko in mednarodno pravo, na primer glede stvarnih pravic na nepremičninah, javnega dobra, definicije države in njenih pripadajočih morskih pasov kot kompromisa med doktrinama mare liberum in mare clausum, pa glede odprtega morja in pripadajočega dna ter podzemlja z naravnimi bogastvi kot skupno dediščino človeštva, ki takisto vključuje “podedovano” podnebje in Luno, čim prej pa bi morala zaobjeti celotno vesolje, da ga ne bo kdo privatiziral. S prostorom so tesno povezane nekatere človekove pravice kot so dostojanstvo, svoboda gibanja, nedotakljivost stanovanja, pribežališče in zdravo življenjsko okolje, ki je bistveno več kot varovanje (zmes preventive, kurative in represije), saj je spojina, ki z dolžno državno skrbjo vsebuje tudi obveznost izboljševanja kakovosti okolja.
Tudi v prostoru je človek kontroverzno, dualistično bitje, ker po eni strani koprni po varnem kotičku, toplem zapečku, šotoru, igluju, sobici, kabinetu, stanovanju, hiši ali drugem prebivališču v znanem okolju, po drugi strani pa ga mikajo neznani tuji kraji, dežele, države, hribi, doline, reke, jezera, ledeniki, puščave, oceani, celoten planet in vse bolj tudi kozmos.
Druga sestavina izhodiščne tematike je sreča, o kateri mistiki učijo, da je naravno stanje, ki se žal od otroštva dalje razblinja zaradi strahov, iluzij, želja, hotenj, pohlepa, ambicij in preostalih duševnih črvičenj, s katerimi se poistovetimo v zablodi, da so del našega Jaza. Sigmund Freud jo je opisal kot skupek ljubezni in dela, podobno kot kasneje Tone Pavček, rekoč:
Sreča ni v glavi in ne v daljavi,
ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi.
In ko imaš nekoga rad.
Popularni učitelj in pisatelj Tal Ben-Shahar je srečo definiral kot splošno občutenje ugodja in smisla, oče pozitivne psihologije Martin Seligman pa je za človekov razcvet izdelal model PERMA, ki za osrečevanje svetuje naslednje poteze: Positive emotions (pozitivna čustva), Engagement (udejstvovanje, delo), positive Relationships (pozitivna razmerja, družabnost), Meaning (pomeni, smisel) in Accomplishment ali Achievement (dosežek, uspeh).
Smisel je bistveni del sreče in za vsakogar nekaj drugega, kar je med drugim odvisno od zadovoljevanja potreb, ki jih je Abraham Maslow razvrstil v znamenito piramidalno hierarhijo. Od spodaj navzgor jo tvorijo fiziološke potrebe, potrebe po varnosti, potrebe po pripadanju in ljubezni, potrebe po ugledu in spoštovanju, kognitivne potrebe (po znanju, razumevanju, raziskovanju, radovednosti ipd.), estetske potrebe (lepota, umetnost) in samoaktualizacija (potreba po uresničitvi lastnih potencialov). Praviloma morajo biti zadovoljene potrebe na nižji ravni, torej zlasti fiziološke potrebe, preden si zaželimo višjo stopnjo psiholoških potreb.
Glede časa nas je sijajno opisal profesor Anton Trstenjak, da smo bitja sedanjosti, ukoreninjeni v preteklosti in hrepeneče zazrti v prihodnost. Če je človek pretirano osredotočen zgolj na eno časovno obdobje, mu grozi, da po “hamburgerskem modelu sreče" Ben-Shaharja nazaduje v hedonista (uživanje sedanjost), nihilista (priklenjenost na preteklost) ali podganjega dirkača (hlastanje po novih ciljih). Če zmore celostno doživljati vse tri časovne razsežnosti, je srečnež in optimalist, ki zna živeti danes in jutri in hkrati občuti ugodje in smisel.
Za epilog sem tvegal hipotezo, da je človekova smiselna izpopolnjenost oziroma sreča v pretežni meri odvisna od holističnega dojemanja časa in prostora, ki ga je mogoče doseči s preseganjem dvoprocesnega delovanja možganov z levo, desno ali obema hemisferama. To je pogojeno s samoopazovanjem in obidom metafizičnih filtrov, ki onemogočajo stik individualne zavesti s kozmično, kar se postopoma obrestuje s prebujenjem, samozavedanjem, samouresničenjem in satoričnim vse-zavedanjem. Zato poduhovljeni intelektualec ali katerikoli ozaveščen človek ni oksimoron, marveč najbolj smiselna kvantna podoba razsvetljenja.
Potem je besedo dobil doc. dr. Pavel Gantar, prostorski sociolog in v preteklosti eden ključnih (po)osamosvojitvenih liberalnih politikov, prav tako nekoč minister za okolje in prostor, minister za informacijsko družbo, poslanec in predsednik državnega zbora. Opozoril je na pomene prostora in se vprašal, kaj je tisto, kar določenim prostorom, recimo zgradbam, ulicam, stopniščem, arkadam in parkom, daje neko posebno simbolno vlogo, kako se tvori ta simbolna vloga, kako prepoznamo pomene prostora in kaj vpliva nanje. Izhodiščna mu je bila misel znanega nemškega sociologa in utemeljitelja urbane sociologije Georga Simmla, da se na prostor, bolj kot na čas, vežejo naši spomini in da je enkratnost in unikatnost določenih konkretnih prostorov tista, ki nezavedno vzpostavlja naše identitete. Dr. Gantar je prispevek zaključil z razmerjem med javnimi in zasebnimi prostori in pomenom javnih prostorov za kvalitetno skupno življenje.
V sklepnem delu je krajinska arhitektka doc. dr. Darja Matjašec spregovorila o prostoru kot produkcijskem sredstvu. Prostor je produkcijsko sredstvo, lokus in sredstvo razrednega boja. Predstavlja osnovno politično vprašanje, ker je povezan s kapitalizmom, v katerem ima mesto dvojno vlogo: na eni strani je gonilna sila akumulacije kapitala, na drugi prizorišče družbenega boja. O “pravici do mesta” se danes razpravlja v povezavi s sodobnimi urbanimi upori, kot so neštete civilne iniciative, gibanje Occupy, upor v parku Gezi in vse bolj odmevni protesti prebivalcev turistično preobremenjenih mest, kot so Barcelona, Dubrovnik, Benetke, Bilbao, Bled, morda jutri tudi Škofja Loka. Dr. Matjašec je omenila filozofa Henrija Lefebvra, ki ugotavlja, da lahko oblast v kapitalizmu obstoji zgolj v spregi s kapitalom, ki proizvaja nasilje nad prostorom in problematizira politiko, katera deluje mimo prebivalcev. Alternativo vidi v transformaciji družbe, v kateri je prostor v kolektivni lasti in upravljanju. V njem nenehno potekajo aktivnosti zainteresiranih s številnimi, raznolikimi in celo protislovnimi interesi. Zato je, kot pravi profesor Richard Sennett, pomembno soočenje interesov in sodelovanje, kjer ima posameznik odprte možnosti za participacijo. Opozarja, da se je potrebno obrti sodelovanja priučiti, omogoča pa ga lahko ustrezno upravljanje mest. Le tako je lahko naša družba kompleksna družba uspešna, je Darja sklenila svojo zanimivo predstavitev.
Prav ima kolega mag. Kečanović, ko v tem kontekstu zapiše, “da kdor zanemarja ali celo ogroža skupne vrednote družbenega prostora, kulturo in literarno izročilo, ne tvega samo to, da mu zgodovina z narativom vrne, ampak, da zgreši bistvo sreče in smisla življenja.” V tej luči, upoštevajoč silovit vzpon umetne inteligence, ki nas lahko evolucijsko povzdigne ali zasužnji in ugonobi, so preživetvenega in vizionarskega pomena etika in morala, svetovni etos, pravo, ekologija, obča humanistika, umetnost in duhovnost, torej vrednote in vede, ki jih je treba skupaj in posamično motriti skozi holistični mikroskop in teleskop, jih udejanjati in nenehno plemenititi.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
