Neo-ultra-turbo-kapitalizem kaže čekane na slehernem koraku, tekmovalnost je čislana vrlina in solidarnost zmerljivka kot nepotrebna usedlina socializma in domnevno opravičilo za mediokriteto. Malikuje se ambiciozno mladino kot sinonim za meritokriteto in omalovažuje starejše in ostarele, pri čemer tudi mlajši nimajo rožnatih izgledov za prihodnost, čeravno menda svet stoji ravno na njihovih plečih in možganih.
Če so ljudje zreducirani na človeške vire, ki jih lastniki in oblastniki ožemajo kot mokre kuhinjske krpe, naj se jih vsaj zopet solidno zmoči, da bodo lahko še naprej vlažili in čistili. Toda kapital jih hoče brezsrčno stiskati do skrajne osušenosti brez nujnega dodajanja tekočine v obliki prijaznega delovnega okolja, socialnega skrbstva, solidne plače, udeležbe na dobičku in nekaterih drugih osnovnih ugodnosti. Denar je vse bolj sveta vladar, nepravična porazdelitev bogastva je hudičevo seme in najhujši virus človeštva, iz katerega bolj ali manj izvirajo vse tegobe in katastrofe, vključno s terorizmom in migracijami.
Da bi bila nehumana mera še (nepo)polnejša, je na vodilnih mestih vse več sociopatov (kar ena oseba od petindvajsetih trpi za to neozdravljivo motnjo), ki so takšni postali zaradi zlorab in godlje nesrečnih okoliščin v otroštvu, tu in tam pa se pojavi tudi kakšen psihopat, ki je tak od rojstva. Ameriška psihologinja Marta Stout meni, da gre pri sociopatih za osebnostno motnjo, ki vključuje popolno pomanjkanje vesti, saj jim je vseeno, kako močno prizadenejo druge. So ledeno hladni moški ali ženske, ker ne poznajo prav nobenega obžalovanja, sramu ali krivde, prav tako ne občutijo nobene ljubezni, lažejo, varajo, ljubijo napetost in uživajo v manipuliranju z drugimi in nadvladi, pri čemer so s svojim šarmom, karizmo in laskanjem hinavsko prepričljivi.
Sociopat je lahko šef, ki ponižuje svoje zaposlene, sadističen učitelj, zahrbten kolega, pogolten borzni posrednik, preračunljiv politik, genialno pokvarjeni poslovnež, zlagan bivši partner, hladna mati in še bi koga lahko uvrstili na ta turobni spisek. Večina sociopatov stremi po moči, drugi so leni in se pustijo vzdrževati, tretji so nagnjeni k nasilju, vsem pa je skupno, da (se) igrajo le po lastnih pravilih. Če jih zasačimo pri malopridnosti, naredijo nekaj posebej zlobnega: prosijo za sočutje, ker vedo, da so normalni, dobri ljudje sposobni usmiljenja.
Prof. dr. Boštjan M. Zupančič v enem od nedavnih intervjujev trdi, da Slovenijo pestita zlasti pretirana feminizacija in premočna mediokriteta, pozabi pa povedati, da so tudi pri nas mnogo nevarnejši sociopati in psihopati, ki so se razpasli na vseh nivojih gospodarstva, uprave, politike in drugod.
S sociopati se žal ubadajo tudi na nekaterih sodiščih, kar je še posebej zastrašujoče, saj se delikatna tehtnica in oster meč znajdeta v rokah motenega človeka, ki nima pravičniško prevezanih oči, marveč svet motri skozi teleskop ali mikroskop in ga temu primerno izkrivljeno dojema. Kako bi se denimo počutili, če vodstvena oseba nikdar ne bi upoštevala naših mnenj in bi največkrat storila ravno nasprotno od predlaganega, pokroviteljsko bi se obnašala do sebi enakih, do nadrejenih pa bi bila vzorna in navidezno idealna, obenem pa bi s piedestala navzdol avtokratsko grozila z disciplinskimi in kazenskimi postopki ter sodelavce vseskozi ustrahovala? Bi nam bilo vseeno, če bi vselej poskrbela le zase in od kolegov zahtevala tudi nemogoče, samo da bi bilo njeno poročilo bolj impresivno in statistika lepša? Takšno vedénje bi imelo že znake mobinga, ki je v zakonu o delovnih razmerjih definiran kot trpinčenje na delovnem mestu oziroma kot vsako ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti posameznim delavcem na delovnem mestu ali v zvezi z delom.
Vse to odpira dva pereča problema, in sicer kako preprečiti sociopatstvo kot družben patološki pojav in kako vpeljati ustrezne mehanizme kadrovanja, da se sociopati ne bodo mogli prebiti do vodstvenih pozicij. V prvem primeru je ključnega pomena holistična vzgoja in zlasti ljubeče, toplo, iskreno in odgovorno, nikakor ne pretirano permisivno družinsko okolje, v drugem pa bi morale bistveno večjo vlogo odigrati pristojne institucije, recimo v sodstvu personalni sveti, sodni svet in sam predsednik vrhovnega sodišča.
Kakršnokoli človekovo dejavnost, od podjetništva do uprave in pravosodja, je treba ocenjevati skozi globalno etično prizmo, šele potem z brezčutnimi kriteriji, ki opevajo čim nižje stroške in čim večji dobiček oziroma maksimalno storilnost in učinkovitost.Kot je zapisano v deklaraciji o svetovnem etosu iz leta 1993, katere pobudnik je legendarni profesor Hans Küng in je namenjena vsem ljudem, verujočim in ateistom, moramo najprej z ljudmi ravnati človeško, torej dostojanstveno, kar je že od francoske revolucije in ameriške neodvisnosti zapovedano v mednarodnih in evropskih pravnih aktih na področju temeljnih človekovih pravic. V večini verstev in etičnih tradicij že od vekomaj zavezuje zlato pravilo, da naj ne storimo drugim tistega, kar ne želimo, da bi se zgodilo nam, da ljubimo bližnjega tako kot sebe. Iz tega načela so se razvila nekatera starodavna pravila, kot denimo spoštovanje življenja, kultura nenasilja, solidarnost, pravično gospodarstvo, toleranca, resnicoljubnost in enakopravnost obeh spolov. Gospodarsko in politično moč moramo uporabiti za dobrobit človeštva, ne pa jo zapravljati v surovih bitkah za prevlado nad drugimi. Posebno skrb moramo nameniti otrokom, ostarelim, revnim, invalidom, beguncem, osamljenim in vsem s posebnimi potrebami.??
Küngova obča deklaracija je spodbudila sprejetje manifesta za globalno gospodarsko etiko, ki so ga oktobra 2009 na sedežu Organizacije združenih narodov podpisali predstavniki, lastniki in upravitelji gospodarskih družb in drugih organizacij, ki bi moral smiselno veljati za vse službe. Manifest izhaja iz predpostavke, da ekonomska globalizacija vodi k splošnemu in trajnemu blagostanju, zato so vsi, ki jih zadeva gospodarska dejavnost, odvisni od vrednotno podprte trgovinske izmenjave in sodelovanja. Pravična trgovina je pogoj za dosego trajnostnih družbenih ciljev, zato naj bodo vsa prizadevanja vpeta v globalni gospodarski etos, ki se napaja iz osnovnih vrednot za planetarno podjetništvo. Poudarjeni so medkulturni dialog, človečnost in dostojanstvo; poglavitno vodilo gospodarskih odločitev mora biti razvijanje tistih posameznikovih sposobnosti in znanj, ki so potrebni za samouresničevanje in uspešno sobivanje.
Humanost cveti samo v kulturi spoštovanja ljudi, zato ne smemo nikoli slabo ravnati s sotovarišem, podpirati moramo dobro in se izogibati zlu. Upravičeno je zasledovanje lastnih interesov, toda ne na račun oškodovanja partnerjev; kar nočemo, da bi drugi storili nam, tega tudi mi ne počnimo drugim. Takšna platinasta vzajemnost zahteva medsebojno odgovornost, solidarnost, pravičnost, strpnost in spoštovanje vseh ljudi. Zavračati moramo vsako obliko nasilja ali prisile kot sredstva za osvajanje gospodarskih ciljev. Povsod smo dolžni odpravljati lakoto, revščino, nevednost in neenakost. Vsi gospodarski predstavniki morajo predvsem zagotoviti varstvo človekovih pravic v lastnih organizacijah.
Ukiniti je treba klavrne delovne pogoje, ki imajo škodljive posledice za zdravje, trajnostna uporaba naravnega okolja je najvišja vrednotna norma gospodarskega delovanja. Gospodarske in politične moči ne smemo zlorabljati za brezobziren boj za oblast, ker morata služiti vsem ljudem. Pravičnost in vladavina prava se vzajemno pogojujeta; odgovornost, korektnost, preglednost in poštenost so ključne vrednote gospodarstva, ki naj ga odlikujeta zvestoba pravu in integriteta. V vseh naših odnosih moramo gojiti poštenost in resnicoljubnost namesto nepoštenosti, hinavščine in oportunizma.
Stremljenje k dobičku je resda pogoj za konkurenčnost in preživetje podjetja, toda korupcija škodi skupni blaginji, gospodarstvu in ljudem, ker sistematično vodi k napačni porazdelitvi in zapravljanju virov. Preganjati in odpraviti moramo vse pokvarjene in nepoštene prakse, kot na primer podkupovanje, kartelske dogovore, krajo patentov in industrijsko vohunstvo.?? V manifestu je poudarjeno, da so raznolikost kulturnih in političnih prepričanj ter različne sposobnosti posameznikov in pristojnosti organizacij potencialno gonilo globalnega razcveta. Kakršnakoli diskriminacija je nezdružljiva z načeli svetovnega gospodarskega etosa, zategadelj nujno potrebujemo medsebojno spoštovanje, partnerstvo in razumevanje, še posebej med moškimi in ženskami. Partnerstvo naj se izraža tudi v možnosti soudeležbe vseh zaposlenih v gospodarjenju, odločanju in deljenju dobička.
Bržkone je očitno kot na dlani, da je povsem mogoče in nujno, da bi svetovni etos upoštevali tudi pri izvajanju vseh pravniških poklicev, še posebej v sodstvu. V drobceni knjižici z velikansko vsebino – Vladavina prava: vodnik za politike – je zapisano, da za pravilno uporabo prava, enakopravno do vseh in brez vplivov zunanjih pritiskov, ne zadošča zgolj sklicevanje na pravila in organizacijske rešitve, temveč so nujni tudi visoki standardi poklicne etike in primerno ravnanje vseh udeležencev v procesu reševanja sporov.
Če sklenemo, bi lahko človeštvu postavili tri hipoteze, ki se nanašajo na njegovo bolezen, vzrok in zdravilo. Usodna ura nam bije ”dvanajst pred dvanajsto,” kajti civilizacijska rapsodija se maliči v kakofonijo, ki buči v totalno polomijo. Poglavitni krivec je nečloveški pohlep z nekaterimi drugimi deviacijami, vštevši sociopatstvo oziroma patokracijo, za rešitev pa je skrajni čas, da na edinole odrešilnem humanistično uglašenem računalniku pritisnemo na tipko Človek.
Andrej Rozman Roza je pred nekaj leti v svoji poslanici ob tednu otroka takole sklenil svojo čudovito pesem Nekaj ti moram povedati:
”Pogovarjanje je bližina in toplina,
s pogovarjanjem smo družina in skupina.
S pogovarjanjem se človek s človekom prepleta,
s pogovarjanjem smo mreža tudi zunaj interneta.”
Zatorej predsednice, ministri, direktorji, šefice, voditelji in druge poveljnice, prisluhnite in se pogovarjajte, ni se tako težko obnašati človeško, za nameček pa je še lastni občutek zadovoljstva nepopisno sijajen in pri ljudeh boste bolj priljubljeni, kar je bistven element slehernikove sreče.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
