Ko sodobnega človeka nekdo prehiti,
mu zastane dih,
zavre kri,
a v glavi je
kot da bi se zgodil državni udar:
izredno stanje.
(Rudi Kerševan)
Veliko jih je že bilo. Vseh vrst resničnostnih šovov. Pred leti smo začeli z Big brotherjem, ki ga je gledalo mlado in staro, o njem so poročali mediji, kot bi zemlja doživela novo odkritje. Prišlo je iz krajev tam čez lužo. Čeprav so tekmovalci živeli v zaprtih dnevnih in nočnih prostorih, so si jih radovedneži ogledovali celo na wc-ju, kjer ni bilo potrebne intime. Nekateri so postali junaki, drugi so izpadli, tretji se do konca borili kot levi, četrti jokali, besneli, se kregali, ljubili, žalovali, govorili, kaj govorili, tudi kleli, sodniki pa so o vsakem njihovem gibu poročali v živo. Neizprosno in povsem brez dlake na jeziku. Teden za tednom. Mnogi so izpadli iz »ringa«, nekateri se kasneje celo vrnili, redki ostajali vse do bridkega konca. Zgodile so se nove ljubezni, pa prešuštva in še marsikaj. In nato zmagovalci. Krog se je namreč ožal in na koncu je nekdo slavil. Osvetlili so ga žarometi. Domov je odšel s petdeset tisočaki. Razgaljen, morda sprt z domačimi, sosedi, prijatelji, sotekmovalci. A, vendar glavni. Vsaj takrat. O nekaterih pa kasneje nismo veliko slišali. So se umaknili sami? So v življenju uspeli? Jim je sodelovanje odprlo kakšna vrata? Jim je bilo razgaljenosti žal?
Ocenjevali so jih kot »blago«, ki je tržno, se ponuja in »prodaja« in o njem vemo skoraj vse. Kdo je kaj bil in kdo kaj postal.
Pa so prišli še drugi šovi. Tudi Kmetija, kjer se je delalo, celo zelo naporno, nekdo je bil spet zmagovalec, drugi poraženci. Vedno se je ugibalo: kdo s kom, zakaj, do kdaj, kaj bodo rekli drugi. Kdo bo gospodar in kdo hlapec? Teden za tednom. Kaj pa gostilne vseh vrst? Je bilo kaj zelo pozitivnega?
Tudi pri Varuhu smo bili povprašani, kako na vse to gledamo, kaj pravimo o mladini, ki se ob tem celo »uči« in spreminja. Nismo bili prav pohvalni, saj so bile pikantne podrobnosti zakulisja mnogih šovov tiste, ki so kazale, da je pomembna le zmaga, pa čeprav za vsako ceno. Da je dovoljeno vse, skoraj vse. Bili so se boji za prestiž, za to kdo bo pokazal več, kdo si največ upa. Pa ne le v pozitivnem smislu.
Je to učenje strpnosti, sobivanja, prijaznosti, lepih besed in obnašanja? So se mladi z nekaterimi liki celo poistovetili?
Sledila je poplava različnih novih šovov, pri čemer so se nekateri tekmovalci preizkusili kot talenti na različnih področjih; pevskem, plesnem, tudi kuharskem. Zlasti slednje je preplavilo Slovenijo. Ni več TV postaje, kjer se ne bi ljudje preizkušali v kuharskih spretnostih, pisali knjige receptov, kuhali in ponujali poceni ali drago in čimbolj enkratno hrano. Kuhajo ne le Masterchefi.
Nikoli, prav nikoli pa še ni zmanjkalo tekmovalcev. Je vzrok v popularnosti, morda v iskanju novih veščin, znanja, zaposlitev, medijske scene ali čedalje bolj »rdečih preprog«?
Sama menim, da so bili šovi, ki so iskali najboljše in največje talente na tako različnih področjih, vsekakor koristni. Koliko jih premore Slovenija, smo lahko ugotovili, pa čeprav nekateri tekmovalci žal celo niso bili za pred javnost. Ožigosali so jih tudi strogi sodniki, ki jim nemalokrat niso prav nič prizanašali. »Zabili so jih v tla«, jih ocenili tako slabo, da se nikjer ne bi več upali prikazati. A nekateri so se spet in to kot veliko boljši. Se torej vztrajnost celo splača? Je res, da si lahko enkrat med slabšimi in drugič med zmagovalci?! Kakor kdo. Predvsem so bili svojevrstni zmagovalci tisti, ki so si upali še enkrat priti in pokazati novo ter predvsem boljše znanje. A, morali so imeti res »debelo kožo«.
Če se kje pozna premik, se zagotovo pri kuhariji. Imamo svetovno kuharico, ki je postala celo Ona leta 2016, ki kuha tako, kot bi svetovni slikarji slikali, skladatelji skladali, pevci prepevali. Ni edina. Je pa najboljša ali vsaj ena najboljših. Najprepoznavnejših. Celo v tujini. Z delom pridnih rok. To velja vsekakor izpostaviti.
Vsak poklic je torej časten in z njim se da uspeti. Dobro sporočilo tudi za mlade, ki se iščejo, ki ne vedo ne kod ne kam. Ki mislijo da danes ni služb in zaposlitev.
Če pomislimo, da si vsak tak tekmovalec na nek način kroji svoj prostor pod soncem in išče priložnost za zmago, pa čeprav manjšo, je to vsekakor dobrodošlo.
Podpiram vse, kar ni nesramno, kar ne uničuje ljudi in jim jemlje zadnji kanček samozavesti, vse, ki spoštujejo tudi tiste, ki niso najboljši, ki jim dajo morda vsaj malo upanja, da bo iz njih nekoč nekaj. Kje piše, da uspejo le najboljši? Pomembna je tudi vztrajnost. Včasih predvsem to. Genialcem je lahko celo primanjkuje. In »maminim sinkom in hčeram« tudi.
Vsekakor pa menim, da so ostale predstave za javnost, ki so v preteklosti jemale dih in se kosale po grdobijah, hudih besedah, žalitvah, zmerljivkah, slačenju in seksu, slaba popotnica mladim. Je že res, da so starši zanje odgovorni, saj imajo televizorji tudi daljince in tipke. A vendar imajo naši mladi tudi t. i. pametne telefone, ki so »goreli« in pregorevali pozno v noč ter mnogim dajali povsem napačna sporočila. A, to je zgodba, ki jo dopuščajo predvsem družine. Tudi šola je sicer pomembna, a doma pač v celoti ne more nadomestiti.
Res pa je tako težko spreminjati veliki negativizem. Preveč ga je in kar cveti.
Tako smo nedavno v »tla zabijali« naše gore list – Melanijo, vse dokler ni postala prva dama Amerike, potem pa naenkrat slava in vsepovsod izdelki z njenim imenom Skoraj ni medija brez vsaj ene njene fotografije. Če bi se prikazala, bi bilo zagotovo spet kot pri »gorskem zdravniku«. Trume oboževalcev, še več radovednežev, pa tudi turistov in iskanja priložnosti za promocijo.
Smo pač taki. Nam je to lahko v ponos?
Tako ravnamo tudi s športniki. Danes so športniki leta, nosilci kolajn, celo zlatih ali tako različnih globusov, čez leto povsem pozabljeni, saj pridejo novi in stari so v »ropotarnici zgodovine«. Sramujemo se celo četrtega, petega, da ne govorimo o višjih mestih. Takrat smo nanje že pošteno jezni. S steklenico v roki in na domačem kavču. Pozabimo koliko so pretrpeli, kako garali, koliko je bilo odpovedovanj. Vidimo in naštevamo tisočake evrov, ki so jih zaslužili. Kot bi jim jih mi podarili.
Ja, tudi to je naša mala domovina. Pri vsakemu iščemo napake, pikantnosti, podrobnosti, pri še tako dobrih, radi zavzdihnemo in rečemo: »Že, že, ampak ...« In takrat se vsuje. Kot plaz, ki se ne ustavi. Pozabimo celo na vse dobro, ki so ga naredili. Omenjamo le napake in jih še žive »pokopljemo«.
Tako pač je. Ali se prav ničesar ne naučimo?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
