Večinoma mu skačejo po razrahljanih živcih vsi, vse, kdorkoli, karkoli, kjerkoli in kadarkoli, od jutra do večera, od svita do mraka, od petka do svetka in zadnjega metka, od banalnosti do genialnosti, huda je njegova stiska, ki ga nenehno pritiska kot driska. Če nekaj ne zraste na njegovem zelniku, ni užitno in je vredno prezira, zato nezadržno hira in duhovno umira.
Betežne volje postane že tedaj, ko se ob rani uri zazre v neizprosno ogledalce in ni zadovoljen s svojim videzom; kljub navidezni samozavestnosti sluti, da je plešast, preobilen in hkrati premajhen (khm …), poleg vida pa mu peša še spomin. Grozno se počuti, kadar kloni pred škodljivimi in pregrešnimi odvisnostmi, čeprav se trudi živeti zdravo, športno in etično, zato nelagodje preusmerja na druge in oni so krivi za vsa partikularna in globalna sranja. Doma po njegovih domnevno superiornih merilih ni nikoli pospravljeno in čisto, temveč je razmetano in umazano, soproga je predebela, otroci nevzgojeni, v hiši mrgoli napak zaradi diletantskih arhitektov, zidarjev, nadzornikov in obrtnikov, prehitro se stavba obrablja, vrt je zaraščen z goščo in plevelom, pes nevzgojen in razvajen kot mladež, kar je kakopak ženina krivda in njenih permisivnih staršev.
Zoprne so mu domače znane in slavne osebe, politiki, vrhunski športniki, filmski igralci, nagrajenci, zvezdikanti in vsi preostali, ki so kakorkoli boljši, lepši ali premožnejši, začenši s sosedi in službenimi kolegi, kajti njim je bilo itak vse podarjeno ali prelahko pridobljeno, medtem ko on gara kot črna živina, ampak tega ignorantska javnost ne opazi. Hkrati tudi do luzerjev nima sočutja, razen do tistih, ki ga malikujejo, pa še ti stiskajo fige v žepih. Na ekranih povprek kvasijo neumnosti in predvajajo poceni žajfnice, na cestah uboga raja nima pojma o vožnji in v drugih prometnih panogah ni nič boljše, zakone sprejemajo politikantski povzpetniki, sodbe pišejo skorumpirani nesposobneži, obtožnice vlagajo zakompleksani pravniki in v vladi sedijo prededipalci, ki imajo jajca le na krožniku, možgane za eksotično predjed in pokončno držo zgolj za gimnastično figuro, medtem ko imajo v krvi več acetaldehida in malondialdehida kot rdečih krvnih telesc (BTW, govori se, da pravosodni minister pred obiskom parlamenta najraje pogleda Usodno vino ali še kaj močnejšega …). Aktivni državljani so navadni bleferji, ki jim gre le za lastno promocijo, zato se pridušajo zgolj in samo zategadelj, da izpadejo pravičniški borci za resnico.
Ste že koga prepoznali v tej kratki štoriji? Sebe ali mene? Takole zabavljivo je Prešeren dregnil vsevednega godrnjavca, sijajno mu jih je napel, poet naš Šentflorjanski:
”Apêl podobo na ogled postavi,
ker bolj resnico ljubi kakor hvalo,
zad skrit vsevprek posluša, kaj zijalo
neumno, kaj umetni od nje pravi.
Pred njo s kopiti čévljarček se ustavi;
ker ogleduje smôlec obuvalo,
jermenov méni, de ima premalo;
kar on očita, koj Apêl popravi.
Ko pride drugi dan spet mož kopitni,
namèst, de bi šel dèlj po svoji poti,
ker čevlji so pogodi, méč se loti;
zavrne ga obraznik imenitni,
in tebe z njim, kdor napčen si očitar,
rekoč: ‘Le čevlje sodi naj Kopitar!’”
Bodi dovolj pesniškega pripovedništva, gremo k realnosti. Raziskave so pokazale, da s(m)o moški zelo dovzetni za sindrom starostne čemernosti, ko dopolnijo sedemdeseto leto starosti (the grumpy old man syndrome), kar je možno razložiti z več faktorji. Vse bolj se zavedajo svoje minljivosti ob branju osmrtnic in med vse pogostejšimi pogrebi, na katerih spremljajo k zadnjemu počitku prijatelje, znance in sorodnike, peša jim zdravje, usiha mišična masa, kopni moč, kopiči se salo okoli pasu, mučita jih nočna nespečnosti in dnevna zaspanost, potijo se, upadajo mentalne in telesne sposobnosti, plahni seksualna potenca, starikav je videz in narašča depresija zaradi pomanjkanja motivacije za dosego novih ciljev, za nameček pa pri teh letih nivo testosterona zdrsne na približno polovico v primerjavi z mladeniči. Od tod občutek izgorelosti, naveličanosti, anksioznosti in zlovoljnosti. Lahko gre tudi za reakcijo na staromrznišvo (ageizem), to je slabšalno zavračanje starosti in starejših ljudi, kar je po besedah prof. dr. Jožeta Ramovša mogoče izkoreniniti le tako, da bodo prvo starejši ljudje pozitivno doumeli svojo starost z vsemi minusi in plusi, potem pa bodo to lažje dojeli še preostali, saj veste, tudi samozavest je nalezljiva.
Prehodno predhodnico (popularno bi rekli “v tranzitu”) predstavlja kriza srednjih let pri fantih 
med 40. in 45. letom, ki jo imenujemo drugo otroštvo, andropavza ali moška menopavza, saj se simptomi pojavijo v času nižanja moških hormonov imenovanih androgeni. Hormonske spremembe so fiziološke pri vseh moških; pri nekaterih so simptomi bolj izraženi, pri drugih manj, tako da nimate zgolj ženske “svoje” težave, da veste !
Niti ni tako grozno in škodljivo, če se grampizem odslikava skozi žolčna pisma bralcev, neskončne polemike pisunov in anonimnih internetnih komentatorjev, pri čemer moramo razlikovati med (i) pristnimi pravičniki, jeznimi mladci z razlogom in iskrenimi aktivnimi državljani ter (ii) onimi, ki za svoj klavrni obstoj in (o)lajšanje frustracij, kompleksov, zavisti in drugih psihičnih odpadkov potrebujejo javno greznico. Hudič pokaže svoje ostre rogé in udarno kopito takrat, ko takšna zlovoljnost zaznamuje ključne politične in gospodarske odločitve, medijske novice, obtožnice, sodbe, vodenje, upravljanje, menedžment in druge pomembne družbene sfere, kjer lahko človekova zagrenjenost zakoplje trajne posledice.
Že antični rimski zgodovinar Salustij je davno pripomnil, da vsi najraje grajajo dejanja in besede drugih: ad reprehendunda aliena facta aut dicta ardet omnibus animus. Publilij Sir je svetoval, da naj ne kritiziramo, česar ni mogoče spreminjati, ampak naj raje prenašamo (fers, non culpes, quod mutari non potest), Disticha Catonis pa je svaril, da kadar kot starec črtiš dejanja in besede drugih, pomisli na to, kaj si sam počel kot mladenič: multorum cum facta senex et dicta reprendis, fac tibi succurrant, iuvenis quae feceris ipse.
Slabovoljneži in obči udrihalci so škodljivi, to je tudi dandanes notorično dejstvo, zato jim moramo nameniti empatično pozornost. Zdi se, da je tolerantnost s potrpežljivostjo vred obratno sorazmerna s starostjo, čeprav naj bi bilo zaradi modrosti vice versa. Toda kdor seje čemernost, jo bo tudi žel, tak je pač kozmični zakon vzroka in posledice.
O teh tegobah z nemajhnim kančkom ironije piše priznana pisateljica Carol E. Wyer v enem od svojih blogov (The Age At Which Men Officially Become Grumpy, julij 2014), kjer hudomušno pojamra, da se je komajda znebila težavnega najstnika, ki je naposled odšel zdoma in si ustvaril družino, juhej, pa se je znašla sama z možem, ki kriči na nedolžne kolesarje, zmerja televizijske poročevalce in se neskončne ure skriva v svojem kabinetu, niti ne nujno zaradi mednožne, pardon, medmrežne pornografije, kajti le on ve zakaj. Carol je na podlagi lastnih opažanj razvrstila pojav čemernosti na pet starostnih obdobij oziroma osebnostnih kategorij ali nekakšnih človekovih letnih časov, ki jih je zanimivo ošvrkniti vsaj z enim očesom.
V prvo spada javkajoči pubertetnik, ki je frustriran zaradi telesnih hormonskih eksplozij in nenehne psihofizične preobrazbe, pri čemer je v paradoksalni situaciji, da noče zapustiti varnega maminega hotela in istočasno prezira (očetove?) omejitve in pravila, ki ga neznosno omejujejo in mu – tako pač meni v svoji mizeriji - kratijo svobodo.
Nato odraste v zaposlenega moškega ki se pod pritiskom nadrejenih šefov in naraščajočih obveznosti peha za kariero, zaslužkom, družbeno prepoznavnostjo in ugledom ter temu primerno tudi nerga in se priduša, običajno pozno zvečer za šankom in kozarčkom kakšne fancy pijače v družbi sotrpinov.
Ko je v srednjih letih, je običajno že udobno zleknjen v naslonjaču v dnevni sobi kupljenega stanovanja ali hiše, obdan z ženo (možem?) in otroci, medtem ko ga na banki čaka neodplačan hipotekarni kredit, v garaži pa nekaj avtomobilov na leasing. Zaveda se, da ni več mladenič in da mu zmanjkuje časa za izpolnitev vseh sanj in ambicij.
Po upokojitvi dokončno obvelja za starega, žge ga občutek, da je odveč, da je neviden mlajšim, skrčen v gubo, ki sama v sebi ne najde več nobenega smisla. Potem nastopi končna faza, ko je popolnoma odvisen od drugih, frustriran, preplašen in razdražljiv.
Avtorica se sprašuje, ali je sploh mogoče kakorkoli pomagati našim najdražjim čemernežem? Odgovarja pritrdilno in svetuje potrpežljivost, razumevanje, skupno rekreacijo in hobije ter zdravo prehrano, najpomembnejši pa je po njenem mnenju smeh, humor in vedrina, kar so znanstveniki že pred leti dokazali kot psihonevroimunologijo – vpliv pozitivnih čustev na zdravljenje (najhujših) bolezni.
Tu je seveda še marsikaj, kar lahko seniorje ohranja pri vitalnosti in zmanjšuje njihovo čemernost. Imenitna bosanska zdravnica dr. Sanela Banić nam je jasno in glasno brez slovenske dlake na jeziku povedala, da se nam mora dogoditi emotivna revolucija, psihološko klet moramo filtrirati, ker smo “prekurjeni”, izgoreli; masiramo mucke, pleskamo hiše in peremo avtomobile, namesto da bi skrbeli zase in za sočloveka ter se nekajkrat na dan prisrčno objemali.
Odprimo duševna okna in duri, naužijmo se “kao” svežega zraka in prisluhnimo indijskemu literarnemu geniju Sukumarju Rayu in njegovim Brezveznim rimam, ki jih je v slovenščino mojstrsko prepesnil Milan Dekleva, recimo tole O starcu in lesu, ki je kot naročena za pričujoče nerganje:
”Čeméren star mož je ob kotlu čepel,
prekuhano vejo je žvečil in klel.
Učeni možak je momljal in mrmral,
da take večerje še psu ne bi dal.
‘Ker zrak je umazan,’ je modro dejal,
‘je les brez okusa in luknjast postal.’
Sedel je na soncu, močno se potil:
‘Nihče ne posluša, nihče ni nič kriv.
Dovolj mi je tepcev, prepirajo se
o oslovi senci, nihče pa ne ve
tako kakor modrec za težo stvari:
v lesu so luknje in to me skrbi.’
Razbija si glavo in tuhta vse dni,
zakaj les razpoka, se lomi, drobi.
Razpoke so sladke in grenke lahko
in, če uživač si, ti pesmi pojo.
Polena študira, jih boža, gladi:
‘Tako je, kot pravim!’ kriči in benti.
‘Od rojstva sem palice v rokah držal,
se jokal s porajklji , se s tnali smejal,
divjaške miril sem in nežne ravnal,
debele upognil in tenke obral –
polena so cinična, to se mi zdi,
in v lesu so luknje, tu ni pomoči.’”
Pokorno izjavljam, da nočem postati čemeren starček, stari prdec ali old fart kot se reče pikro, čeravno mnogo prezgodaj opažam prve simptome, kar nerad priznam, zategadelj naj mi bo, prosim lepo, vsaj napol oproščeno. Hvala bogu imam dobro izhodišče izpod srečne zvezde, kajti moj oče alias tati je ”zagrizen praktik aktivnega staranja, njegov glasnik in oznanjevalec,“ kot ga je ob osemdesetletnici pred dvema letoma prijateljsko nagovoril akad. prof. dr. Matjaž Kmecl. Opisal ga je kot multiaktivista, ki je lahko dopoldan na Triglavu, popoldan za govorniškim odrom na kakšnem posvetovanju o socialnih obrobnikih oziroma ranljivih družbenih skupinah, zvečer istega dne pa kot strasten klarinetist na koncertu Godbe ljubljanskih veteranov. Brezpogojno je vdan trem ljubeznim: goram, glasbi in družini, ki predstavlja tudi osnovno enoto prepotrebne medgeneracijske solidarnosti. V staranju vidi eno temeljnih človekovih pravic, obenem pa intimno in družbeno dolžnost slehernika. Upokojenci niso “penzionisti” ali celo zajedavci državnega proračuna, ker ne štejejo zgolj mladost, moč in hitrost, marveč takisto izkušnje, preudarnost in modrost. Po očetovem prepričanju se morajo ljudje v tretjem življenjskem obdobju neprestano uveljavljati z dejavnostjo, kajti narobe stori, kdor na stara leta samo sedi in jamra ter svetu svojo starikavo čemernost oznanja. Kot prvorojenec lahko le pritrdim vrlemu akademiku, ko je za zaključek hommaga citiral enega od očetovih oboževalcev: “Če bi bilo več takih ljudi, bi bila družba veliko lepša!
To bolj ali manj velja tudi za mojega tasta, oba strica, mamo, taščo in širši del družine, zato verjamem, da se ne bom spridil v zlovoljnega godrnjavca, marveč bom rajši še vam pomagal, da se ne boste pogreznili v takšno sadomazohistično temnico (no, soproga mi pravi, da sem kot oče zelo “priden”, dokler je vse po moje …). Pomoč naj bo vzajemna, med tem pa naj sleherni član Abrahamovega kluba obreže suhe veje svojih neuresničenih ambicij in se opre na čvrsto deblo, ki je zraslo iz dosežkov in ljubezni. Poganjki bodo zopet zrasli in popki zabrsteli in sadeži zoreli, celo v pravu in nasploh, kajti če je pri posamezniku vse prav in vse štima, bo tudi družba boljša in pravičnejša.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
