Za ta eksperiment mi je povedal prijatelj, ki pogosto predava o tehnikah pogajanj in strateškega odločanja. Po njegovih izkušnjah se predavalnica študentov pri tem vprašanju običajno razdeli na polovico: eni delitev sprejmejo – ti so nemara osredotočeni na dejstvo, da bodo tako zastonj dobili 100 evrov; drugi pa jo zavrnejo – ti pa imajo nemara bolj pred očmi neenakovredno delitev, ki jo je predlagal bančnik, in z ranjenim občutkom za poštenost raje zavrnejo 100 evrov, kot pa da bi s tem nagradili bančnikovo lakomnost.
Mimogrede, tudi sam študentom že leta zastavljam vprašanje, ki jih v mojih predavalnicah praviloma razpolovi. Tega sem, kot sem že omenil v eni preteklih kolumn, pobral pri michiganskem profesorju Billu Millerju – namreč, ali naj bi bila v simbolni upodobitvi Justice tehtnica v njenih rokah uravnotežena ali nagnjena v eno stran. (Tudi o tem vprašanju lahko najprej razmislite pri sebi, nato pa nadaljujete z branjem.) Eni študenti razmišljajo o tehtanju dokazov in sprejemanju odločitev ter zagovarjajo logiko nagnjene tehtnice. Drugi razmišljajo o simbolnosti prava kot varuha pravičnosti, enakosti in poštenja, ki jih bolje odraža uravnoteženost tehtnice – češ, zakaj bi bila sicer že sama prazna tehtnica nagnjena v eno stran. Na to morda tretji cinično pripomnijo, da svet ni pošten in uravnotežen, zato je nagnjena tehtnica ustreznejši prikaz stanja, ki naj ga pravo ureja. V vsakem primeru se lahko iz tega preprostega vprašanja razvije zanimiva razprava.
Kakorkoli že, obe zagonetki vsebujeta tudi razmislek o poštenju – ali vsaj o občutku za poštenje – in njegovih posledicah. Včasih si ga ob kakšni novici ali splošnejšem razmisleku o vlogi prava zastavim s še malo splošnejšim vprašanjem: Ali poštenjaki zmagujejo? (Kar je morda za odtenek lepša različica tega vprašanja kot alternativa: Ali se poštenje izplača?)
Življenje nam namreč pogosto ponuja zgodbe, v katerih so zmagovalci tisti, ki so bolj arogantni, objestni, lakomni, brezkompromisni, po potrebi bolj prožni glede vprašanj resnicoljubnosti ter manj obremenjeni s pomisleki o tem, kaj bi bilo v dani situaciji spodobno ali pošteno. (Eksperiment v letalu z uvoda ni daleč od šale o dveh jedcih, ki naj bi si s pladnja postregla dve ribi, od katerih je ena bistveno večja od druge. Eden od jedcev zagrabi večjo ribo, drugi pa se čez to pritoži. »Katero bi pa ti izbral, če bi izbiral prvi?« ga oni pobara. »Seveda manjšo, tako kot se spodobi,« mu ta odgovori. »Kaj pa se potem razburjaš?« ga kronsko razoroži prvi, »Saj jo imaš!«)
Ko sem v uvodu že omenjal pogajanja: različne vaje o tem študente postavljajo pred pripornikovo dilemo, ali med seboj sodelovati ali se poskusiti nadigrati. V takih primerih je lakomnost bogato nagrajena, če želi nasprotna stran sodelovati, če pa sta lakomni obe, sta za to lakomnost obe tudi kaznovani. V ekstremnejših različicah te igre je kazen za obojestransko lakomnost katastrofalna – pa se še vedno najdejo številni študenti, ki jih premami želja po dodatni koristi, za katero so v upanju na razumnejšega »nasprotnika« pripravljeni tvegati vse. Tu gre le za igro, kjer sta zgolj hipotetična tako morebitna korist kot preteča škoda. A vendar si je težko predstavljati, da so vsaj osnovni vzgibi bistveno drugačni, kadar gre zares.
Kako se pravo sooča s takimi situacijami? Pravičnost in poštenje sta med njegovimi temeljnimi vrednotami, a kako se to odraža v praksi?
Do neke mere gotovo se: argument pravičnosti oziroma poštenja, ki je že kar nekako prirojen občutek, je (kot sem nekoč že pisal) eden od najbolj običajnih argumentov, s katerimi bodo odvetniki v dodatno upravičenje sodišču dokazovali pravilnost ponujene razlage pravne ureditve in zaradi katerega bo sodišče morda bolj naklonjeno določeni odločitvi, če bo do nje le vodila tudi ustrezna pravno-formalna pot. Tudi sicer pravo mestoma poštenje izrecno uvršča med institute določene ureditve denimo prek načela dobre vere oziroma dobre vere in poštenja, ali pa med temeljne procesne postulate, denimo s pravico do poštenega sojenja in zahtevami neodvisnosti ter nepristranskosti pri sprejemanju odločitev.
V sistemskih razmislekih o urejanju družbenega življenja pa poštenje ponekod izgublja moč, še posebno, kadar se postavlja po robu argumentom učinkovitosti. Med zagovorniki ekonomske analize prava se denimo že dlje časa odvija živahna razprava o avtonomni vrednosti poštenja, ki sta jo odmevno sprožila Kaplow in Shavell s provokativno tezo, da bi se morali ti načelni ali moralni pomisleki vedno umakniti bolj otipljivim interesom posameznikove blaginje. V vsakem primeru pa argument poštenja ravnanju posameznikov, še zlasti v zasebnopravni sferi obligacijskih razmerij, vedno pušča tudi določeno »polje proste presoje«, v katerega ob spoštovanju avtonomije volje ne posega ravno v vsakem trenutku (gl. npr. institut čezmernega prikrajšanja).
Ali so poštenjaki na koncu zmagovalci? Kako bi, pravzaprav, Justica to zmagoslavje sploh lahko poskusila tehtati? Bi na tehtnico položila zgolj sveženj bankovcev, ki bi jih od odhodu z letala našla v bančnikovi in vaši denarnici, ali pa bi jim dodala še miren spanec, notranji pokoj in druge neotipljive vrline? Ali pa je tudi učinek teh vrlin med ljudi razporejen neenakomerno, da ne rečem nepošteno?
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
