Kot je že pred drugo svetovno vojno malodane heretično obelodanil fatalistično psihoterapevtski prerok Martin Kojc (1901-1978) v epskem napotilu Das Lehrbuch des Lebens - v KNJIGI z velikimi tiskanimi črkami, ki je kajpak prej izšla v tujini kot doma – imajo mnogi težave tudi z očitnimi dejstvi, zategadelj so imuni celo pred dobronamernimi sugestijami. Toda ponotranjena miselna s(i)la lahko zdravi ali ubija, je panacea ali strup, določa našo usodo in odloča o vsem materialnem, zato je zmožna graditi in rušiti; prešerne misli, recimo, netijo smeh, ki je božansko darilo in dramilo.
Duševnost – tako Kojc – je edini vzrok vsega fizičnega, s kreativno domišljijo lahko zatremo zlega duhá in nagovarjamo vsakega boga. Vse se poraja iz našega prepričanja, ki je vpeto v mišljenje, poleg idej, misli, predstav, fantazije in mnenj; celota slehernikovih prepričanj je njegov življenjski nazor. Po svojih željah spoznavamo voljo Prasile ali boga, stvarnika, vesolja, večnosti, kolektivno nezavednega in višjega Jaza, izpolnijo pa se le tedaj, če verjamemo, zato zares zaželeno pride samo po sebi. Prihodnosti ne moremo izsiliti, a če bo zlita s sedanjostjo, bo sijala zdaj in potem. Sreča nas obišče šele tedaj, ko smo se ji odrekli, v boju med domišljijo in voljo pač vedno zmaga domišljija.
Sociolog in psihoterapevt Simon Borut Pogačnik je postulate Kojčevega učenja razvrstil na pomenskost vzročno-posledične zveze, tvorjenje prepričanj na podlagi opazovanj, reinkarnacijo in oblikovanje ”imaginativnih slik,” ki tem stališčem ustrezajo, jih utrjujejo in motorično stremijo k njihovi uresničitvi. Vsaka vizualizacija na mentalnem nivoju koprni po utelešenju na fizičnem: kakor mislim, takšen sem. Profesor Karel Ozvald, uvodničar k prvi izdaji Učbenika življenja, je zgovoren brez diplomatske dlake na jeziku, namreč:
”da sem tudi sam najprej bolj skeptično listal po knjigi. Toda čim dlje sem bral – knjiga je res livre à mediter – tem bolj sem dojemal, da nas Kojc uči o novem človeku: novem pogledu na svet in o novem pojmovanju življenja. Zgolj s tega vidika, mislim, lahko upamo, da bomo uspešno obvladovali številne nadloge današnjega dne.”
Besedno popotnico je oče kulturne pedagogike, ki je vkopal ”kažipot za umevanje včlovečevanja,” zaključil s prastaro božansko modrostjo, ki diši po teozofiji: Quod bonum felix faustumque sit! – Naj bo v korist, srečo in v dobro usodo!
Ne glede na izpričani avtoriteti se za razumnike vendarle spodobi dvom v metafizično ”prasilo,” mar ji smemo zaupati in prepustiti skrb za kompletno tuzemsko življenje? Nas ta nadčloveška vera dejansko zaziba v absolutno spokojnost, da zmoremo doživljati sedanjost v vsej njeni dinamični bohotnosti? Če so predvidljivi fizikalni zakoni in je narava zgolj navidezno muhasta, ni tako zelo neverjetno, da ne bi bila takšna tudi duhovnost. Ker se bo zvečer zmračilo in zjutraj zdanilo in bo vreme takšno kot se bo namenilo, ker zaradi gravitacije padamo po tleh in se vrtimo na Zemlji in z njo vred okoli Sonca sredi Mlečne ceste v neznansko napihljivem vesolju, je bržkone mogoče, da ima individuum bore malo vpliva na karkoli, razen na stanje duhá, na pospravljenost lastnega srčno-možganskega podstrešja.
Ker je bil Kojcu ljub taoizem, wu-wei, je sevé zapisal:
”Človek, ki zaupa prasili, je brezmejno miren, je kakor skala v viharnem morju, nič ga ne more spraviti iz njegovega, drugim nerazumljivega miru in ravnodušja, ker notranje čisto natančno ve, da se bo vse, kar si želi, tudi izpolnilo. Spoznal je zakone življenja. Točno se zaveda, da mora prej ali slej priti trenutek, ki mu prinese zaželeno. Zato je tako miren in ravnodušen glede življenja.”
Po mističnih sobanah Avguštinove spiritualne palače rogovilita najmanj dva duševna elementa, četudi se Kojc še ni poglabljal v podosebnosti kot kasnejša psihosinteza. To sta tvorno pospešujoči element v šumeči kombineži ljubezni, ki vse kuje v srečo, uspeh, zdravje in rast, ter rušeče uničujoči pankrt v hudičevi uniformi sovraštva, ki vsevprek kvari v bolezen, neuspeh in propad.
”Mar sem v protislovju”, je tuhtal Walt Whitman in se v isti sapi kar sam potolažil: ”Nič zato. Sem pač v protislovju. V meni je podjetnost, v meni so množice.”
Dobro torej ustvarimo le s čistimi mislimi in ljubeznijo, kajti dokler nekaj ali nekoga ljubimo, nas ne more razočarati. Arbeit und Liebe, po antično iuvat ipse labor, delo krepi, osrečuje, odganja peklensko razpoloženje in razveseljuje človeka, ali po Martinovo:
”Naš duh je močnejši in občutljivejši od največjega radijskega oddajnika na svetu. Naš duh oddaja z bliskovito hitrostjo vsako človekovo misel v vesolje in vsa živa bitja jo čutijo nezavedno. Enako pa privlači enako. Tako tudi misli privlačijo enake misli nase in se tako nenehno izpopolnjujejo med seboj.”
Da bi dosegli stanje obče harmonije in popolno duševno ravnovesje, postanimo vešči koncentracije ali zbranosti, meditativnega ohranjanja določene miselne slike, v katero smo zaverovani. Sreča ni v preteklosti, ne v prihodnosti, marveč vselej le v sedanjosti, kar impresivno pojasni Eckhart Tolle, ki se iz množice mistikov in šarlatanov ter njihovega komercialnega opevanja “zakona privlačnosti” dviguje z mantro the power of now, kako se osvoboditi izpod jarma uma in potopiti v globino sedanjega trenutka. Nihče ne more pobegniti pred samim seboj, zato mora tudi na trpljenje zreti kot na samoočiščevalni proces spoznavanja resnice.
Če nekaj izsiljujemo, verjamemo ravno v nasprotno, drugače si ne bi prizadevali za ta Nekaj, ker bi bili prepričani v njegovo samodejno izpolnitev. To je circulus vitiosus, v katerem lovimo svoj rep, ki nam je sicer že zdavnaj odpadel in zakrnel. Zatorej je boljša stoična drža, ki ne pomeni apatije, hladne nedostopnosti in brezbrižnosti, ampak pomirjeno sprijaznjenje z danimi okoliščinami in usmeritev energije v prijazen, sočuten in veder odnos do sveta.
Ali zopet po Kojčevo:
”Če pa človek domneva, da se bo nekaj zaželenega iz kakršnegakoli razloga zgodilo, ali če ve, kako se mora obnašati, da se nekaj zaželenega more oziroma mora zgoditi, je v obeh primerih notranje prepričan o samoumevnosti izpolnitve zaželenega. Zato se zaželeno dejansko pojavi in odpade tudi vsako zavestno prizadevanje za to.”
Ena največjih preprek doumetja je nepoznavanje alkimističnega recepta za pomiritev slehernikove mentalne učilnice, v kateri mrgoli subpersonalnih učencev kot zastopnikov Ega ali Uma. Angeli in demoni nas pestijo, ljubkujejo, zibajo, morijo, trpinčijo, bodrijo, slabijo, črvičijo, krotovičijo, mámijo, slepijo, navdihujejo, posiljujejo, nagovarjajo, podpirajo, zavirajo, maličijo in poveličujejo. Le popolna tišina v duhovnem “razredu” kreira pogoje, da podeljuje besedo Jaz in samo on in to zgolj Dobrim, tako da jih uglasi na tisto skupno frekvenco, kjer oddaja in sprejema Prasila. Pri tem izdatno pomagajo knjige (sic!), glasba, filmi, radijske igre, teater, koncerti, ustvarjalnost, zaljubljenost, spolnost in slična stanja, ko je človek v toku, v fazi zamaknjenosti, ko čuti flow experience in če ga kdo opazuje, bi ga osuplo pobaral ”as ti tud not padu?” Verjetnost transcendence je obratno sorazmerna z razburkanostjo duhá, torej zlasti s količino in intenzivnostjo jeze, zavisti, sovraštva in preostalih razkrojevalcev.
”Modrost tvojega srca je takšna kot je tvoje srce,” je njega dni pripomnil Carl Gustav Jung, ”iz zla srca spoznavaš Zlo. Iz dobrega srca spoznavaš Dobro.” Toda kot prepevajo Pink Floydi v Možganski poškodbi, ”there's someone in my head but it's not me” …
Nevrolog David Eagleman opisuje neznano, incognito življenje človeških možganov kot dualno ekipo tekmecev, ki živi kot parlament podsistemov, od intuitivnih do racionalnih, s svetniki in zombiji vred, ki so v stalnem konfliktu, vendar morajo postati zavezniki za višje cilje, e pluribus unum, nulla salus sine unitate, kar je naloga njihovega ”generalnega direktorja.”
Tolle je izvrstno zabeležil tole, namreč da je ena od neločljivih sestavin egovskega uma globoko zakoreninjen občutek pomanjkanja oziroma nepopolnosti. Če je ta feeling zavesten, se kaže kot nepomirljiv, stalen občutek manjvrednosti, če pa je nezaveden, ga čutimo kot pobeglo hrepenenje in hotenje. V obeh primerih se pogosto zatekamo v mrzlično iskanje potešitve Ega z imetjem, denarjem, uspehom, močjo, priznanjem, seksom, alkoholom, preostalimi drogami ali kako drugače, da bi se le čutili popolnejše, pomembnejše ali slavne, čeravno za nekaj pičlih trenutkov. To je resda goljufiv okus sedanjosti, a je škodljiv in pelje v še večji depresivni kaos. Belgijski psihoanalitik Paul Verhaeghe pravi, da je bistveno merilo za naše dobro počutje in kakovostno življenje občutek, da nas drugi prepoznajo, da smo vredni v očeh soljudi, kar je predpogoj za svobodo ali avtonomijo. Če tega ni in če se ne počutimo vrednega vsaj dvema človekoma, bomo nesrečni, pri čemer se vse začne starši in nadaljuje prek romantične ljubezni, lastne družine in poklica.
”Desetletje starševske ljubezni da človeku dovolj moči, da preživi petdeset let nepomembnosti,” sijajno pove Alain de Botton. ”Edino otroštvo, ki si zasluži oznako privilegirano, je tisto, v katerem so bile primarno zadovoljene otrokove čustvene potrebe.”
To je bistvo paideie in njene sodobne holistično-vzgojne naslednice.
Ali ni potemtakem Učiteljeva dolžnost in priložnost, da te egoumne lobiste vzgaja, pomirja, bodri in jih z branjem uglasi v ubrano simfonijo? Kot antični kočijaž ali Haidtov slonji jezdec mora držati vajeti lipicanca razuma in vranca strasti, ki vsak vleče na svojo stran poti, on pa ju mora obvladovati in krmariti po sredini. Najgloblja preobrazba zavesti je, ko se osvobodimo potrebe po iskanju identitete v preteklosti in izpolnitve v prihodnosti. Šele tedaj bomo zaslišali božansko melodijo, ki jo igra duša in nas povzdiguje v nesmrtnost.
Kako prav je imel Michel de Montaigne, ko je priobčil še eno nepozabno: ”Prav toliko je razlik med mano in menoj, kot jih je med mano in drugimi.”
Martin Kojc je zagovarjal občo ravnodušnost do česarkoli in brezbrižnost do prihodnosti, kar prima facie šokira kot razpotegnjen minus v njegovi duhovni formuli. Vsi smo namreč delci celote, valovi v brezkrajnem oceanu, zategadelj smo družbena bitja, socialne živali, ki si moramo medsebojno pomagati, če želimo civilizacijsko preživeti in kvantno preskočiti v višje sfere. Ali nam ne bi bilo še bistveno huje, če bi se prav vsakdo požvižgal na globalno revščino, bolezni, vojne, terorizem in druge nečloveške grozote? Je tudi to vnaprej determinirano brez možnosti korekcije, da bi sočloveku prihranili namenjeno trpljenje, ker ga je dolžan pretrpeti kot sredstvo svoje odrešitve? Sreča posameznika je odvisna od priznanja in osrečevanja drugih, zato je altruizem eksistenčnega pomena, za razliko od egoizma, ki se v teh ponorelih časih najbolj eklatantno manifestira kot brezdušni neoliberalizem.
Skoraj nemogoče je, da se vrli rojak ni bil zavedal teh dilem, navsezadnje je svoj učbenik sklenil z ugotovitvijo, da bo nesreča izginila, ”ko bo človek do dna spoznal moč zaupanja, ki izpolnjuje želje, in hkrati poudarja dobro v vsem.” Tudi svetovnega miru ni mogoče doseči na noben drug način, ker se bodo narodi razorožili šele potem, “ko bodo spoznali, da je najmočnejše orožje slepo zaupanje, torej poudarjanje dobrega v vsem.“ Morebiti pa je izhajal iz teze, da je zlo posledica izsiljevanja manjšine, da bi si prigrabila koristi in zavladala na račun večine in če takih krivic ne bi bilo več, bi se vsi potočki in reke neovirano zlivali v ocean Celotnosti.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
