Uvodoma pa morda vendarle kaže še nekoliko dvigniti register z bolj poduhovljeno referenco: v letih 1835 in 1840 je Alexis de Tocqueville v dveh zvezkih objavil De la démocratie en Amérique, študijo demokracije v republikanski ureditvi ZDA, ki se je po njegovem mnenju bolje prilagodila novi, spremenjeni družbeni stvarnosti v znamenju politične enakosti ter ki bi Franciji lahko služila za zgled.
Ameriška izkušnja je še danes pogost zgled, ali pa vsaj primerjalna izkušnja, tudi ob razmislekih o politični ureditvi Evropske unije – navsezadnje so ZDA arhetip klasičnega modela federalne ureditve, iz katerega se lahko učijo tudi snovalci svojevrstnega evropskega federalizma. Da bi nam ponudile dovolj študijskega gradiva, smo letos priča še posebej aktivnemu in razgibanemu volilnemu letu – uspešne in korektno izpeljane demokratične volitve so kajpak v jedru vsakršnih prizadevanj za uveljavitev demokracije.
Nemara že dobro veste, da so ameriške predsedniške volitve organizirane po zveznih državah, ki se bodo v novembrskem torku po vrsti oglašale s podatki o volilnem izidu, glede na velikost posamezne države pa prispevale določeno število elektorskih glasov, ki bodo šli zmagovalcu volitev v posamezni državi. Predsednika oziroma predsednico bo določi seštevek teh elektorskih glasov, ne vsota vseh dobljenih glasov – tako je denimo leta 2000 Al Gore dobil pol milijona glasov več od Georga Busha, a manj elektorskih glasov.
Že ta matematika je zanimiva. Magična številka je 270, dobra polovica od skupno 538 elektorskih glasov, od katerih jih denimo Kalifornija prispeva 55, Teksas 38, Florida in New York pa po 29. Za dodatno ilustracijo provokativne teze, da Slovenci odločajo o ameriškem predsedniku, zadošča že podatek, da je 18 zveznih držav (oziroma 18 držav in prestolnice), ki so na zadnjih šestih volitvah vedno volile za demokratskega kandidata (se pravi tudi v letih, ko je bil predsednik George Bush), skupaj vrednih 242 elektorskih glasov, medtem ko je na republikanski strani takih »zvestih« držav 13 s skupno 102 elektorskima glasovoma. Če bo trend obveljal, bo torej demokratski kandidat lovil le še 28 elektorskih glasov med preostalimi devetnajstimi zveznimi državami, pri čemer jih ima že zgolj Florida 29, Ohio pa denimo 18.
A letos še prav posebej zanimivo – zanimivo kot poučno, pa tudi zanimivo kot zaskrbljujoče – okno v ameriško demokracijo ponujajo tudi tako imenovane primarne volitve (primaries), na katerih vodilni dve stranki izbirata svojega kandidata. Primarne volitve so razlog, da se predsedniška kampanja uradno* začne že poldrugo leto pred dokončnimi predsedniškimi volitvami in da ameriški politiki (še toliko bolj v luči dejstva, da so volitve v Predstavniški dom ameriškega Kongresa vsaki dve leti) skoraj več časa posvetijo pridobivanju glasov in denarne podpore za svojo (ponovno) izvolitev kot pa opravljanju svojega dela kot voljenih predstavnikov. Tako čez palec je menda moč oceniti, da naj bi član Kongresa za potrebe volilne kampanje za ponovno izvolitev moral zbrati približno 10.000 dolarjev na teden, če začne denar zbirati že v prvem tednu po izvolitvi.
(*Neuradno, če upoštevamo odločitev o kandidaturi in pripravo terena, se lahko predsedniške kampanje začnejo še dosti prej. Claire Underwood, hočem reči, Hillary Clinton se je nemara na kandidaturo pripravljala že v devetdesetih letih, gotovo pa takoj po koncu soprogove predsedniške kariere leta 2000 in tudi po prvem spodletelem poskusu leta 2008.)
Letošnje primarne volitve so pomenljive zaradi velikega nezadovoljstva volivcev nad vnaprej ustoličenimi kandidati oligarhov političnih strank, zaradi česar sta na obeh straneh političnega spektra presenetljivo visoko podporo požela »protestna« kandidata, eden izmed njiju bo tudi uradni predsedniški kandidat. A v teh odstavkih ne želim ponovno razpravljati o Donaldu Trumpu ali Bernieju Sandersu, ampak zgolj ponazoriti zmešnjavo, ki se skriva za idejo primarnih volitev.
Ideja primarnih volitev je, da obe glavni politični stranki (in še kaka obrobna, ki jo lahko tu žal zanemarimo) po posameznih zveznih državah med januarjem oziroma februarjem in junijem v volilnem letu izbirata svojega kandidata. Če ste organizator politične kampanje za ameriškega predsednika, se vaš glavobol v bistvu začne že tu, kajti vsaka država ima svoj tip volitev za kandidata. V grobem so trije glavni poudarki naslednji:
– eno od vprašanj je, kdaj ima posamezna država organizirane primarne volitve: tradicionalno se vse skupaj začne v simbolno močnih, čeprav matematično manj pomembnih, Iowi in New Hampshireu konec januarja oziroma v začetku februarja, konča pa več mesecev kasneje (letos z izjemo prestolnice 7. junija s še zadnjim kompletom držav).
- zvezne države organizirajo bodisi klasične volitve bodisi posebne »strankarske posvete« (caucus), organizirane po volilnih okoliših, na katerih se udeleženci različnih kandidatov prepričujejo v odprti razpravi in na koncu s preštevanjem določijo kandidate, ki bodo posamezni volilni okoliš zastopali na višjih ravneh izbora delegatov za strankarsko konvencijo, na kateri bo stranka izbrala kandidata;
- različne zvezne države različno omejujejo možnost sodelovanja volivcev v izboru strankarskih kandidatov – v nekaterih lahko sodelujejo le aktivni člani stranke, v drugih člani stranke in neopredeljeni registrirani volivci, v tretjih kdorkoli.
Ureditev izbora v posamezni državi se lahko tudi razlikuje med obema strankama, ki poznata še dve pomembni razliki: pri Republikancih je pogosto tako, da (relativni) zmagovalec primarnih volitev v posamezni državi dobi vse delegatske glasove te države na nacionalni konvenciji, medtem ko se pri Demokratih glasovi vedno razporejajo bolj ali manj proporcionalno; zato pa Demokrati za razliko od Republikancev poleg voljenih delegatov poznajo še tako imenovane superdelegate, strankarske veljake, ki naj bi – z neko rahlo nespodobno idejo možnosti korekcije napačne volje volivcev – na konvenciji glasovali po lastni volji.
Kako se sistem obnese v praksi? Žal ne povsem brez težav in pogosto slabega priokusa nespretnosti ali celo zlonamernosti. Za okus (in kolikor toliko kratko kolumno) vam lahko navedem le tri primere tovrstnih »zadreg« v letošnjem maratonu Demokratske stranke.
1) Kdo potrebuje volivce?
V Arizoni niso bili krivi (samo) Demokrati, a vseeno si je težko predstavljati, da se to zgodi v državi, ki se ima za eno izmed zibelk demokracije. Največje volilno okrožje s skoraj 4 milijoni prebivalcev, Maricopa County, ki je imela še leta 2012 za primarne volitve odprtih 200 volišč, je letos kljub porastu zanimanja volivcev za primarne volitve iz nerazumljivih razlogov to številko zmanjšalo le na 60. Posledica? Dolge vrste, v katerih so ljudje morali čakati tudi do pet ur in več, da so lahko oddali svoj glas. Glasovanje naj bi se končalo ob sedmih zvečer, zadnji volivci pa so lahko glasovali šele po polnoči.
Da vsi niso imeli luksuza čakati toliko časa, seveda ni dvoma. Si lahko predstavljate, da bi morali čakati pet ur, da bi lahko glasovali na volitvah? Sliši se kot zgodba iz kake države tretjega sveta. Zgodilo se je pa v Arizoni, kjer je funkcionarka, ki je zmanjšanje števila volišč zakuhala, na vprašanje, kdo je kriv za vse težave, sprva odgovorila: »Volivci, ker so se postavili v vrsto, [ali pa] mogoče tudi mi, ker nismo imeli toliko volišč kot običajno.«
(Mimogrede: to seveda ni prizadelo samo volivcev Bernieja Sandersa, ampak je pa njih še posebej razburilo.)
2) Kdo potrebuje nove člane stranke?
Država New York je imela organizirane primarne volitve zaprtega tipa: na njih so lahko sodelovali le registrirani člani Demokratske stranke. Temu je treba dodati, da so bili roki za registracijo in še zlasti za spremembo strankarske pripadnosti v New Yorku še posebej strogi. Primarne volitve so bile v New Yorku 19. aprila. Novi (še ne registrirani) volivci so se morali za možnost sodelovanja na volitvah registrirati kot Demokrati najkasneje 25. marca, se pravi skoraj mesec dni pred volitvami in tudi pred začetkom resnejše predvolilne kampanje. Še huje se vam je godilo, če ste bili slučajno že registrirani kot član kake druge stranke – rok za zamenjavo stranke je bil 9. oktober 2015, 193 dni pred primarnimi volitvami.
Če ste Bernie Sanders in večina prebivalcev New Yorka v začetku oktobra še niti dobro ni vedela, da obstajate, čeprav ste se rodili v Brooklynu, potem ste kljub privlačnosti za nove mlade volivce in nekdanje volivce drugih strank imeli zaradi teh rokov (in zaprtosti volitev zgolj za člane stranke) kar nekaj težav s tem, da bi se naklonjenost splošnega prebivalstva prelila v glasove upravičenih volivcev. Nato pa je bilo tik pred volitvami z volilnega seznama v Brooklynu nerazumljivo zbrisanih še dobrih 126.000 volivcev, ki tako niso mogli redno oddati svojega glasu. To je vodilo v začetek mnogih sodnih postopkov in tudi že sankcije zoper vodji volilnega odbora, a škoda je bila narejena.
3) Kdo potrebuje postopkovna pravila?
Kar se zgodi v Vegasu, ne ostane vedno zgolj v Vegasu. Zvezna država Nevada je imela izbor organiziran v obliki »posveta« (caucusa), ta pa je imel, kar je še dodatno zapletlo vse skupaj, tri faze. V prvi so se na najbolj lokalni ravni že 20. februarja volivci posvetovali in izvolili svoje lokalne kandidate – v tej fazi je Hillary Clinton dobila dobrih pet odstotkov »glasov« več kot Bernie Sanders in tudi več delegatov.
Tej fazi je 2. aprila sledila druga faza konvencij po okrožjih, kamor pa veliko Clintonovih delegatov – zaradi lenobe, političnih pomislekov ali česa tretjega – ni prišlo in namesto njih so se konvencije lahko nato udeležili nadomestni člani, med katerimi pa je bilo več pristašev Bernieja Sandersa, ki so tako prevesili jeziček bolj v smer Sandersa.
A tudi ta faza še ni bila zadnja – 14. maja se je imela zgoditi še državna konvencija, na njej pa je prišlo do hudih sporov med privrženci obeh kandidatov in, vsaj kot kaže na prvi pogled, morda tudi do hudih kršitev postopkovnih pravil: o spremembi pravil konvencije naj bi se glasovalo že pol ure pred napovedanim začetkom konvencije (in »izglasovan« je bil predlog, da se bo na konvenciji glasovalo z glasnim vzklikanjem za ali proti), spet se je neznano kam izgubil podatek o večjem številu delegatov, ko se je konvencija zaradi težav zavlekla krepko v noč, pa je predsedujoča naenkrat konvencijo zaključila kljub glasnemu neodobravanju večine kandidatov in skozi zadnji izhod pobegnila v noč, medtem ko so oder začeli varovati policisti.
(Če želite zmedo in ogorčenje videti še bolje, si lahko ogledate tudi ta posnetek (opravičilo za sočen jezik), ali pa (zlasti od 3:30 naprej) tega.)
Toliko za danes o demokraciji v Ameriki, v dobrem in slabem.
P.S. Da pa ne bomo končali tako razjarjeni – kako je torej Kevin Spacey povezan s tokratno kolumno? Seveda ste vsi uganili, kako: Kevin Spacey je odličen oponašalec Jimmyja Stewarta, Stewart pa je nekoč igral v odličnem filmu Gospod Smith gre v Washington, ki se je pred davnimi leti že spraševal o odlikah in slabostih ameriške demokracije.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
