Pred nekaj leti sem že pisal o balkanizaciji Evrope. Vsega hudega navajeni bralec je ob naslovu nemara pomislil, da uporabljam enako konotacijo izraza kot tam citirani Gauss: balkanizacija kot psovka oziroma sinonim za razkol in razpad. Navsezadnje vsaj eden od ameriških predsedniških kandidatov, Donald Trump, ki je na krilih vnašanja razdora in vsesplošnega zabavljanja prišel tudi že čisto blizu nominaciji Republikanske stranke, za tako razumevanje ponuja presenetljivo veliko gradiva. Verbalni nasilnež, ki pogreša čase, ko so protestnike s predvolilnih shodov odnašali na nosilih, in je ob enem protestniku tudi že zavzdihnil, da bi ga najraje kar sam mahnil po obrazu. Stari šovinist, ki televizijski voditeljici očita, da je do njega kritična zaradi menstruacije, tekmici Hillary Clinton pa, da si drzne med televizijskim soočenjem iti na stranišče. Arogantnež in ignorant, ki namerava vstop v ZDA prepovedati čisto vsem muslimanom, na skoraj dva tisoč milj dolgi meji z Mehiko pa postaviti visok betonski zid, ki da se bo po veličastnosti meril s kitajskim. Materiala je preveč – če želite o Trumpu izvedeti še več, si lahko pogledate tale prispevek britansko-ameriškega komika Johna Oliverja. (Opravičilo, da so vse iz logičnih razlogov vse povezave v angleščini.)
Toda ne, tokrat ne gre za simbolni učinek balkanizacije, ampak za povsem neposreden, fizični vpliv predstavnikov Zahodnega Balkana v ameriški predsedniški politiki. Ta vpliv je neustavljiv, skorajda vseprisoten in, končno, docela usoden. Tudi v tem primeru boste vsega hudega navajeni bralci pomislili, da govorim o Donaldu Drumpfu, pardon, Trumpu. Navsezadnje je poročen z Melanio Trump, nekoč Melanijo Knavs iz Sevnice. To ne bi bilo povsem napačno,* saj je res impozantno, da obstaja (k sreči skoraj nikakršna) možnost, da bi bila prihodnja prva dama ZDA Slovenka. Toda vpliv Zahodnega Balkana na ameriško politiko sega še veliko dlje od nje.
(*Pri čemer ne merim na vprašanje, v kolikšni meri Slovenija sodi na Zahodni Balkan oziroma na katerem bregu Save je Melania Trump v svojem otroštvu v Sevnici preživljala največ časa. Za potrebe te kolumne predlagam, da to delikatno vprašanje začasno odmislimo, po novembru pa glede na izbrano ameriško politiko kot smerokaz preostalemu svetu razmišljamo o morebitni postavitvi čudovitega betonskega zidu sredi rečnega korita.)
Začelo se je že leta 2008, ko je bil za predsednika ZDA prvič izvoljen Barack Obama. Njegova izvolitev je na televizijske zaslone (in nato za rešetke zapora) izstrelila Roda Blagojevića, pardon, Blagojevicha, guvernerja zvezne države Illinois, ki je moral kot guverner najti zamenjavo za mesto senatorja iz te države v ameriškem kongresu, ko ga je Obama izpraznil s selitvijo v Belo hišo. Blagojevich, sin srbskih imigrantov, je želel to priložnost podjetno unovčiti z vrsto zahtevanih protiuslug. Kot je (v posnetem gradivu FBI) dejal sam: »Imam to reč in je preklemansko zlata. Ne bom se ji odpovedal za preklemansko ničlo.«(No ja, besedo »preklemansko« bi bilo treba prevesti s kako bolj sočno srbsko besedo, a to je kultivirana kolumna, zato nalogo prepuščam bralcem.)
Še po eni plati se vpliv Zahodnega Balkana kaže v neposredni okolici Donalda Trumpa. Njegov donedavni politični tekmec in po novem podpornik ter morebitni podpredsedniški so-kandidat Chris Christie je namreč pred leti veljal za eno vzhajajočih zvezd Republikanske stranke, dokler ni k začetku njegovega zatona prispeval škandal, ki je bil povezan – z Zahodnim Balkanom.
Pisalo se je leto 2013, ko je Christie ponovno kandidiral za guvernerja zvezne države New Jersey in hotel – nemara prav z mislijo na prihodnjo kandidaturo za predsednika ZDA – pokazati, da ima široko podporo z obeh strani političnega odra, ter agresivno snubil demokratske župane, naj ga podpro v kampanji. Nekateri so ga zavrnili, med njimi tudi župan malega mesteca Fort Lee Mark Sokolić, pardon, Sokolich, potomec hrvaških imigrantov.* Najverjetneje v maščevanje zaradi te zavrnitve so Christiejevi sodelavci nato z izmišljenimi razlogi zrežirali zaporo dveh od treh pasov, ki so promet z lokalnih cest Fort Leeja priključevali na most George Washington Bridge, ta pa morje dnevnih migrantov čez reko Hudson vodil v New York. Rezultat zrežirane zapore je bil štiridnevni popolni prometni kaos v Fort Leeju, ko so odkrili, da je zaporo zrežiral Christiejev kabinet in sprožilo e-pismo njegove bližnje sodelavke (v katerem je zapisala »Čas je za nekaj prometnih težav v Fort Leeju.«), pa so se usodno zamajali tudi Christiejevi obeti za nacionalno politično kariero.
(*O Sokolichu so sicer v času snovanja težav govorili kot o »malem Srbu«, kar je sam razumel kot žalitev njegovih srbskih prijateljev.)
Hrvaška tudi bolj neposredno sodeluje na tokratnih volitvah. V bitki za nominacijo Republikanske stranke so še trije kandidati: že (veliko preveč) omenjeni Donald Trump, v Kanadi rojeni skrajno konservativni potomec kubanskega emigranta Ted Cruz in, kot najmanj prodoren izmed trojice kandidatov, guverner zvezne države Ohio John Kasič, pardon, Kasich, sin češkega in hrvaške imigrantke. Kasich, ki združuje zelo konservativne in bolj zmerne poglede ter ki bi od vse trojice imel – vsaj glede na ankete – najboljše možnosti na volitvah proti tekmecu Demokratske stranke, ima mešane poglede tudi glede migracijske politike; a kakorkoli že, na enem od televizijskih soočenj je dejal, da bi brez možnosti imigracije v ZDA sam v tem trenutku kandidiral za predsednika Hrvaške, ne ZDA.
Z zgornjim naborom je presunljiv vpliv Zahodnega Balkana v ZDA nemara že izkazan. (Prav tako pa razgaljena tudi največja strateška napaka Bernieja Sandersa, ljubljenca nad skorumpirano politično elito naveličanih sanjačev levice, ko si je za očeta izbral poljskega imigranta, namesto da bi bil potomec imigrantov z Zahodnega Balkana.) Pa sploh še nisem omenil kronskega dokaza!
Matematika je neizprosna. Vsake tesne predsedniške volitve v resnici odloči le ščepec zveznih držav, v katerih podpora niha med eno in drugo stranko. (Razen zelo enostranskih volitev z močno prevlado enega kandidata se za večino držav namreč že vnaprej ve, katero stran bodo podprle.) In nobena bolj od Ohia. Brez glasov Ohia George Bush leta 2000 ne bi zmagal na volitvah, leta 2004 pa ne bil ponovno izvoljen. Pravzaprav menda še nikoli ni bilo republikanskega predsednika, ki bi bil izvoljen brez podpore Ohia. Če želiš biti predsednik, moraš zmagati v Ohiu.
In kdo živi v Ohiu? Zahodni Balkanci (in, če jih pedantno ne štejete zraven, Slovenci). Že zgolj po uradnih številkah je vpliv vse prej kot zanemarljiv, če omenim zgolj tri narode: Srbov naj bi bilo v Ohiu skoraj 17,000, Hrvatov dobrih 41,000, Slovencev pa še več kot obojih skupaj, skoraj 60,000. (V resnici so korenine gotovo še globlje in bolj razrasle, Slovencev naj bi samo v Clevelandu in okolici živelo okrog 80,000.)
Te številke so neizprosne in povedne. Zgornji, zgolj uradni seštevek potomcev omenjenih treh narodov je približno enak razliki v glasovih med Obamo in Romneyem leta 2012 ali pa med Bushem in Kerryjem leta 2004. Leta 1992 je (v trojni bitki, ko je kot neodvisni kandidat sodeloval tudi Ross Perot) Bill Clinton Georga Busha starejšega, kot tudi leta 1968 Richard Nixon Huberta Humphreya, premagal za vsega 90,000 glasov. Leta 1976 je Jimmy Carter Geralda Forda premagal za vsega 11,000 glasov, leta 1948 Harry Truman Thomasa Deweyja za vsega 7,000 glasov.
Pozabite na guvernerje, pozabite na prvo damo. Če želite postati predsednik ZDA, morate najprej dobiti glasove clevelandskih Slovencev.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
