Po prejšnji kolumni tudi s tokratno poskušam premikati gabarite spoznanj o razmerju med pravom in otroki. Tema, ki so jo mnoga stoletja zanemarjali, je v zadnjih desetletjih postala že dodobra zasičena: na različnih koncih sveta so zrasli odvetniški in univerzitetni programi, posvečeni otrokom in pravu, otrokom se s posebnimi poudarki posvečajo institucije za varstvo človekovih pravic, organizacije za pomoč otrokom in podobno. Toda vsa dosedanja prizadevanja so se tematike lotevala preveč problemsko, praktično, požrtvovalno in kar je še hvalevrednih besed na črko -p. Moj doprinos znanosti na tem področju pa prinaša docela nova spoznanja.
Prejšnjikrat sem nanizal vrsto primerov, kako lahko z zvesto uporabo pravnih institutov na izviren način rešite marsikatero zagonetko starševstva in vzgoje otrok. Tokrat pa ponujam nekaj nič manj pomembnih nasvetov, ki jih za pravo lahko prinašajo empirična opažanja, še bolj pa teoretična razmišljanja o otrocih.
1. Nediskriminacija
Otroci imajo prirojeno zdrav pristop do (ne)utemeljenega razlikovanja med ljudmi. Vem, marsikdo med vami pozna različico zgodbe, kakršno sem nekoč slišal o neki ljubljanski prvošolki, ki so jo starši skušali z razgovorom o različnosti pripraviti na dejstvo, da bo v razredu imela tudi enega črnskega sošolca. Prva dva dni je po vrnitvi iz šole povedala, da ne razume, kdo izmed njenih sošolcev naj bi bil po videzu malo drugačen. Tretji dan pa je staršem rekla: »Zdaj pa mislim, da razumem, kaj sta mislila, ko sta rekla, da je eden od mojih sošolcev drugačen. Iztok ima rdeče lase!«
Nekaj podobnega, tako se vsaj spomnim, se je nekoč pripetilo tudi enemu izmed mojih profesorjev v ZDA, ko je nekoč iz razreda nagnal dve klepetavi študentki in nato začuden prejel protest zoper svojo rasistično potezo – dokler se ni dobil s predstavniki organizacije črnskih študentov, sploh ni vedel, da je šlo za edini črnski študentki v letniku. K sreči so mu predstavniki organizacije verjeli in celo podelili posebno priznanje za hvalevredno stopnjo barvne slepote…
Pristop je lepo ponazorila Scout (oziroma nedavno preminula Harper Lee) v romanu Ubiti ptico oponašalko: »Mislim, da obstaja samo ena vrsta ljudi. Ljudje.«
A tega seveda ne smete zamenjati z idejo nekakšnega svetovnega sožitja, o Kantovi ideji sočutnega občestva, v katerem da se bo kršitev prava na enem kraju čutila na vseh. Kot sporoča naslednji nauk, otroci namreč zelo dobro vedo, kdo zares šteje.
2. Deluj globalno, čuti lokalno
Eno od temeljnih načel Evropske unije je subsidiarnost, po kateri naj se odločitve sprejemajo na čim nižji ravni in čim bližje tistim, ki jih zadevajo. (Sprejemanje aktov na evropski ravni je tako »dopustno« le, če potrebnih ciljev ni mogoče zadovoljivo doseči že z ukrepi na državni ravni.) To načelo je tudi za klasično ustavno pravo na nacionalni ravni sorazmerno novo, zelo lepo pa odraža stoletja staro teorijo in prakso otrokovih pogledov na svet.
Prvič, subsidiarnost v ospredje postavlja tistega, ki je pri vsej stvari najbolj pomemben. Še nisem spoznal otroka, ki se ne bi – docela utemeljeno – zavedal, da je to on sam. Drugič, subsidiarnost narekuje sprejemanje odločitev čim bližje temu otroku – najbolj se torej udejanja v primeru, kadar otrok odločitve o sebi sprejema kar sam. Bi kazalo po kosilu snesti še eno čokolado? Naj se zdajle igram ali delam domačo nalogo? Kdo si bolj zasluži starševsko ljubezen in podporo v prepiru, jaz ali moj brat? To so odločitve, ki jih otroci (bolj ali, priznajmo, manj) uspešno sprejemajo že tisočletja.
3. Koncentracija na bistveno
Temu je treba dodati še eno pomembno dejstvo: otroci se zmorejo presenetljivo dobro osredotočiti na tisto, kar je res pomembno. Nekoč sem prebral anekdoto, za katero rad verjamem, da je resnična,* o materi, ki se je nekoč z malimi otroki peljala za kabrioletom, v katerem se je na sovoznikovem sedežu nenadoma na noge dvignila povsem gola ženska in začela mahati drugim vozilom. Mati je bila v šoku spričo ženskine golote, mali sinko pa je z zadnje vrste opozoril na ključno dejstvo: »Mami, ta ženska ni pripasana z varnostnim pasom!«
(*Resničnost anekdote izpričuje že njena podobnost z anekdoto o punčki z rdečelasnim sošolcem. V vsakem primeru pa je, kot sporoča četrti nauk, prepričljiva izmišljotina pomembnejša od neprepričljive resnice.)
Fantič je zadel bistvo: golota se morda komu zdi omembe vredna, a ni jedro problema. To je nauk, ki bi ga pravo in pravniki morali upoštevati. No, morda ne toliko o goloti, vsekakor pa o jedru. Problemov se je treba lotiti naravnost, brez stranpoti, oklestiti balast in se posvetiti bistvenemu. 5134 odstavkov oziroma točk obrazložitve za eno samo sodbo (tedaj) Sodišča prve stopnje? Saj se hecate.
4. Mit in resnica
Kako? Kdo da je razbil tale kozarec? A je to sploh še važno, oči? Kdo sploh lahko z gotovostjo trdi, da je ta kupček razbitega stekla kdajkoli sploh bil kozarec? In ali ni bolje, da kozarca sploh ni, kot pa da bi bil napol prazen? No, pa saj ni važno. Kdorkoli je tole že povzročil, si v vsakem primeru zasluži najmanj našo hvaležnost, če ne tudi občudovanje, saj nam je zagotovil sedem let sreče. Da o nezanemarljivih učinkih na povečanje denarnih tokov in gospodarsko rast v Zasavju sploh ne govorimo!
Takole si vsaj predstavljam, da gredo miselni tokovi dvoletnika, ko – včasih tudi docela nehote! – s komolcem z mize dregne bližnji kozarec. Vsak svojega denarja vreden otrok bo znal resničnost vedno prikrojiti svojim potrebam, če že ne bo šlo drugače, vsaj za nazaj, ko bo spomin začel pešati. To bi vsekakor kazalo posneti tudi v pravu. No, saj, hm, če dobro pomislim, prav daleč niti nismo.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
