Stičišče prava in otroštva je pomembna tema, ki si zasluži posebno pozornost v okviru tradicionalnih pravniških prizadevanj in ki se je predvsem v zadnjih desetletjih okrepila s pravnimi instrumenti in predvsem priznavanjem posebnih otrokovih pravic in mehanizmov za njihovo varstvo. V eni od razprav o pravicah otrok sem pred časom prebral misel ameriškega teologa Stanleya Hauerwasa, da so pravice potrebne, kadar izhajamo iz predpostavke, da ljudje drug drugega dojemajo vsaj kot tujce, če ne celo sovražnike.
Ta misel, čeprav pretirano omejena na horizontalno razmerje med posamezniki (za razliko od vertikalnega do oblasti), morda pomaga razumeti, zakaj o pravicah otrok dolgo ni bilo govora. Ameriško vrhovno sodišče naj bi denimo o pravicah otrok prvič izrecno odločalo v zadevi Goult slabega pol stoletja nazaj, kjer je nižje sodišče petnajstletnika spoznalo krivega očitanega (a zanikanega) opolzkega telefonskega klica in ga obsodilo na šestletno bivanje v poboljševalnici brez osnovnih procesnih kavtel. K sreči smo od tedaj naredili kar nekaj korakov k večjemu posluhu za interese in želje otrok, pa čeprav je slednje še vedno treba usklajevati s pravo mero dobronamerne starševske diktature.
A vendarle, v zadnjih letih empirično raziskujem ta fenomen in ugotavljam, da kar kliče po interdisciplinarni presoji in vzajemnem prenašanju spoznanj o delovanju otrok in prava. Podrobna, objektivna študija otrokovih pogledov na svet lahko recimo bodisi dokončno potrdi bodisi dodobra zamaje vero v temeljne postulate prava. A o tem, nemara pomembnejšem vidiku razmerja kdaj drugič.
Tokratna kolumna je namenjena obrnjeni smeri razmerja – spoznanjem prava, ki nam lahko izdatno pomagajo pri našem vsakodnevnem ravnanju z otroki in njihovo okolico. Še enkrat in zadnjič poudarjam, da moje ugotovitve niso posebej matematično preverljive; se mi pa dozdeva, da so lahko presenetljivo praktično uporabne in zraven še presneto zadovoljujoče. Naj navedem nekaj primerov.
1. Vnaprejšnja samoobramba
Portugalci imajo otroke zelo radi, kar ima številne prednosti: vedno se najde prostor na avtobusu ali podzemnem vlaku, prijava na let in varnostna kontrola na letališču se opravita brez čakanja v vrstah, itd. Ima pa tudi določene slabosti za nekoliko zaščitniške starše, ki niso navdušeni nad kolektivnim rokovanjem z njihovimi otroki. Skoraj ni starejše Portugalke, ki ji ob bližnjem srečanju z malim otrokom ne bi rok v hipu izstrelilo proti njegovim lasem. Če vaš otrok med obedovanjem v restavraciji iz svojega stolčka pogleduje po sosednjih mizah, pa se mu oči kaj hitro začno iskriti ob ponujenih kosih jedi, ki mu jih dobrohotni Portugalci malodane bašejo v cmokajoča usteca.
Sprva sem v takih okoliščinah nejevoljno skušal prodreti z razlago, da je z mojimi otroki približno tako kot z živalmi v živalskem vrtu: občudujte od daleč in ne božajte ali krmite. Potem pa sem se zavedel, da mi mednarodno pravo (natančneje mednarodno pravo oboroženih spopadov) ponuja sijajen odgovor v obliki instituta vnaprejšnje samoobrambe v primeru neposredne grožnje z napadom.
Ta institut sem preizkusil v praksi in res sijajno deluje. Od tedaj naprej ob vsakem vstopu v avtobus najprej pobožam tri starejše gospe in dva starejša gospoda uščipnem za lica, ob prihodu v restavracijo pa najprej zaokrožim med mizami in hočeš nočeš vsakemu gostu vsilim kak košček hrane.
Tega se posebej veseli tudi družinski podmladek, še zlasti, odkar je prepovedano hraniti račke v Ljubljanici. Tako v naši družini pred odhodom od doma še vedno zbiramo star kruh in ga nadrobimo v manjše koščke, ki jih nato ponujamo gostom restavracije. Celi družini se to početje zdi zelo nagrajujoče: prav cepetamo od veselja, ko vidimo, kako hvaležnim pitancem od radosti pordečijo lica. Držim pesti, da zakonodajalec ne bo prepovedal tudi tega …
2. Varnost je na prvem mestu
Zdaj se je ta praksa že unesla, a še nedolgo tega je mlajša članica družine, kadar se je na kako narisano sliko želela podpisati povsem v spodnji desni kot, ime zapisala od desne proti levi in za povrh še črke zrcalno obrnila. To se mi je zazdelo sumljivo: navsezadnje vemo, kdo piše od desne proti levi s črkami, ki jih pri nas doma ne znamo enostavno prebrati.
Dolgo sem v tej sumničavosti sameval. Potem pa sem prejšnji teden prebral novico, da je britanska policija zaslišala desetletnega muslimanskega fanta, ki je v nekem šolskem sestavku zapisal, da živi v »teroristični hiši« (terrorist house). O tem incidentu se sedaj krešejo mnenja, njegova družina trdi, da je šlo za tipkarsko napako, saj da je želel zgolj zapisati, da živi v »terasasti hiši« (terraced house), policija pa trdi, da ni moglo iti zgolj za nedolžno tipkarsko napako (Guardian je zato celo umaknil prvotno novico, ki je bila do početja policije kritična) in da pri incidentu v resnici niso nikoli sumili, da gre za terorizem.
Ob tem sem se sumničavo spomnil na neko svojo osnovnošolsko sošolko, ki je pri desetih letih pisala podobno sumljiva besedila. Oziroma vsaj eno besedilo, ki ga je spisala po ogledu nekega lepega filma o afriškem živalskem svetu (je bil morda Serengeti ne sme umreti?), kjer je opisovala sceno, v kateri noj svoja jajca varuje pred neko nadležno hijeno, ki se mota naokoli. Dobro, napeto je vse skupaj zastavila, a kaj, ko je v ključnem trenutku konfrontacije noja z lakomnico zapisala: »Nekaj korakol stran je stala higiena.«
Takrat smo napako med nekoliko nešportnimi salvami smeha amatersko pripisali tipkarski ali zoološki zablodi. Toda morda je vendarle že tedaj šlo za prikrito kritiko družbenega ustroja, če ne celo za načrtovanje na osebni higieni temelječega državnega udara. Navsezadnje je ta presneta higiena le nekaj korakol stran.
Pri otrocih nikoli ne veš. V najslabšem primeru je nekdanja zrcalna pisava moje male indic, da postaja podobna Leonardu da Vinciju. Zato budno spremljam njena risanja, če se med njimi ne bodo pojavile skice presenetljivih tehnoloških iznajdb ali enigmatično smehljajočih se dam. Še tega se manjka, da nam bo kdo nato zanje ponujal zajetne vsote denarja …
3. Družina je lahko demokracija
Preden sem o reči dobro razmislil, sem tudi sam verjel v stališče, ki ga nemara vsak dan po svetu zavzemajo milijoni staršev – da družina ni demokracija. Običajno je to pojasnilo odgovor na vprašanje otroka, zakaj mora biti v ključnih trenutkih vedno vse tako, kot hočejo starši. »Ker pod to streho ni demokracije, ampak benevolentna diktatura,« prileti odgovor. Prevladujoča teorija je, da včasih metaforični udarec po mizi olajša sprejemanje odločitev in ohranjanje miru v hiši.
Z nekaj empiričnega truda pa sem razumel, da v bistvu demokracija vse skupaj še olajša. Poskusite: vzemite katerikoli bolj ali manj delujoči demokratični sistem in njegove prvine prenesite na delovanje svoje družine. Pri nas smo izbrali kar slovensko ureditev in smo nad novim sistemom naravnost navdušeni.
Kadar otroci s kako odločitvijo niso zadovoljni, imajo na voljo vse demokratične vzvode, da jo poskusijo spremeniti. Lahko recimo predlagajo referendum, če predložijo 40.000 podpisov, še lažje (z zgolj 30.000 podpisi) lahko predlagajo začetek postopka spremembe temeljnih načel družine. (Recimo, kdo hodi v službo in kdo mora hoditi v vrtec).
Vsake toliko poskusijo otroci svojo voljo uveljaviti tudi prek političnih vzvodov oblikovanja oblasti in zahtevajo volitve za določitev različnih družinskih vlog (zlasti mikavni se zdita mama in oče). Naj tu svetujem tistim začetnikom med bralci, ki bi demokratično delovanje družin tudi sami radi preizkusili: ker brez svobodnih volitev ni demokracije, občasno volitve res morate izvesti. Pri nas potekajo po pravilih in brez zapletov: vsakdo, ki se evidentira kot polnoletni* član družine, ima tako aktivno kot pasivno volilno pravico.
(*To je še daleč, a ugibam, da bo ta sistem dobro deloval le do polnoletnosti otrok. Z njihovo pridobitvijo neodtujljive suverenosti bomo nemara prešli na ureditev mednarodne skupnosti, natančneje sestavo Varnostnega sveta OZN s stalnimi člani, ki imajo vedno pravico veta na katerikoli nevšečen predlog.)
--
Tako, mislim, da je moja poanta lepo pojasnjena. Kdo bi si mislil, da je študij prava lahko tudi najboljša priprava na družinsko življenje, kaj?
Tako. Kolumna je spisana, otroci pa še vedno spe. Kako to? Začetniški uporabnik družinske demokracije bi v tem hipu nemara hitel spisat sodni nalog za preiskavo, da bi lahko vstopil v otroško sobo in preveril stanje. Bolj izkušeni veteran pa že ve, kaj mu je v takih trenutkih storiti: zlekniti se v naslanjač in uživati v tišini …
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
