Kdo ni naredil »domače naloge«? Jo morajo res trpeti tudi nič krivi otroci? Mnogi, ki so delo opravili, beračijo celo v tretjem življenjskem obdobju. Srečujemo se z brezdomstvom vseh generacij.
»Revščina ni naključje, niti niso zanjo krivi tisti, ki v njej živijo vsak dan.«
(Dragica Marešič v pismu Varuhu)
Če revščine ne čutiš, še ne pomeni, da je ni. Prisotna je med mladimi, zaposlenimi, nezaposlenimi, brezdomci, zdravimi, bolnimi, starimi, invalidi, ki so ponižani, ker morajo prositi in izgubljajo dostojanstvo. Ker kljub pokojnini odhajajo k humanitarnim organizacijam po osnovno hrano in prinašajo neplačane položnice, prosijo za odpust dolgov pred deložacijo, ne želijo v dom starejših ali hočejo od tam domov, da bi spet preživljali nezaposlene odrasle otroke.
Je še živ 2. člen Ustave RS, ki pravi, da smo pravna in socialna država? Kakor kdaj in kakor kje. Težko je spremljati oddaje, v katerih nastopajo otroci, pa četudi s spremenjenim glasom, neprepoznavni, zakriti, in se zahvaljujejo neznanim donatorjem, da so jim podarili prve počitnice na morju, šolsko torbo in zvezke, igrače in celo hrano. Da so rešili gorja njihove starše, preprečili, da bi zaradi izgube doma odšli v rejništvo, starši pa »pod most«. Otroka vse to zaznamuje, saj mora pripovedovati, da je drugačen, se zahvaljevati ljudem, čutiti hvaležnost pred spanjem in takoj, ko vstane, slišati, da tega ali onega brez dobrih ljudi sploh ne bi imel.
Po drugi strani pa imamo veliko otrok, ki imajo vsega preveč in se z iPadi igrajo, kot bi bili avtomobilčki, jih potiskajo po preprogi, ne vedo, katero barbiko bi vzeli v roke, saj jih imajo po dvajset, prirejajo rojstnodnevne zabave, podobne nekdanjim porokam. Tu so še tisti, ki v poletnih počitnicah obiščejo po tri kontinente in v zimskih vsaj po dva, smučajo v tujini, igrajo golf, se učijo petih jezikov, dan preživijo brez staršev, a s petimi guvernantami.
Zato ni pravično, da revščina razsaja in se pozna pri otrocih, četudi jih ne bi radi oblekli v enake šolske halje in jim s tem dali univerzalno podobo. Tudi ta bi se namreč izpridila, saj bi jo kateri izmed staršev okrasil z nakitom Swarovski, drugi bi želel svileno podlogo, tretji pozlačene gumbe. Nikoli ne bi zakrili vse revščine in vzgojili otrok, ki bi morali ceniti poštenje, odkritost, delavnost, natančnost, vestnost in še marsikaj. Ne pa le denar, denar in še enkrat denar.
Ob svetovnem dnevu revščine je treba nanjo opozarjati, saj bi sicer nekateri celo menili, da je vse v redu, da je ni ali vsaj ne velike. Zlasti, če je sami ne občutijo.
V letu 2012 je v naši državi 13,5 odstotka ali 271.000 ljudi živelo pod pragom revščine. V istem letu je bilo 392.000 ali 19,6 odstotka revnih in socialno izključenih ljudi, 6,6 odstotka ali 118.000 ljudi je bilo hudo materialno prikrajšanih in v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo je živelo 7,5 odstotka ali 133.000 ljudi. Tveganje revščine je znatno večje za starejše generacije, posebej resno pa je pri starejših ženskah. Delež upokojencev se povečuje. Do leta 2012 je njihovo število preseglo 585.000, v prvi polovici leta 2013 jih je bilo več kot 599.000.
Meja tveganja revščine je bila v letu 2012 za enočlansko gospodinjstvo postavljena na 600 evrov mesečno. V marcu 2013 je 56 odstotkov upokojencev prejelo pokojnino, nižjo od 600 evrov, kar pomeni, da je več kot polovica upokojencev živela pod pragom tveganja revščine. Nekateri so ostali brez letnega dodatka, drugi so izgubili varstveni dodatek ali pa so se mu odpovedali zaradi omejitve pri dedovanju. Ukinjene so bile državne pokojnine. Zato socialna varnost, tudi pri nas, povzroča zaskrbljenost. Soočamo se tudi s prikrito revščino. Spremljamo dolge vrste prosilcev za hrano pri dobrodelnih organizacijah – Karitas, Rdečem križu, Zvezi prijateljev mladine Slovenije.
Pod pragom revščine živi vsaj 14,7 odstotka otrok, brezposelnost mladih se je povečala. Zdaj se situacija sicer izboljšuje – upam, da zares.
Ljudje Varuha sprašujejo, kako je mogoče preživeti s 190 evri nadomestila za invalidnost, kako naj človek s tem zadovolji svoje človeške potrebe, kako naj 370 evrov nadomestila za invalidnost III. kategorije 63-letni ženski samohranilki s sinom, dijakom brez preživnine, omogoči preživetje? Kako je mogoče, da nekdo s 40 leti delovne dobre prejema 370 evrov starostne pokojnine, kako je zaposlenim, ki cel mesec delajo za minimalno plačo, pa je morda sploh ne dobijo? Kako je z medicinskimi sestrami, ki delajo v treh izmenah in z nadurami zaslužijo okoli 1.000 evrov? Kako s policisti, ki nosijo na prodaj svoje glave in telesa, pa dobijo skromna plačila?
Zato me sprašujejo, kaj lahko storijo posamezniki, institucije, varuhi, ko pa je na svetu več kot 2,2 milijardi ljudi, ki živijo v revščini ali na njenem robu, pa se ne zgodi nič velikega, nič pomembnega, nič takega, da bi bila revščina odpravljena.
Celo huje postaja – prihajajo množice beguncev, ki si rešujejo golo življenje, nekateri tudi v ekonomskem smislu. Z vrečkami potujejo mesece, da bi prišli v obljubljene in bogatejše dežele. A tudi tam se ne cedita med in mleko. Povsod reveži in nekaj hudo bogatih.
Dan boja proti revščini naj bo vsaj dan za razmislek. Je treba bogastvo mnogih prerazporediti, tudi z ustrezno davčno politiko, da bodo skupaj z različnimi ukrepi za zmanjšanje socialne izključenosti in revščine prispevali k vrnitvi dostojanstva mnogim?
Je rešitev v dobrodelnosti? Je in ni, bi rekli. Dobrodelnost blaži stisko ljudi. Brez nje bi mnogi težko preživeli, saj je prisotna povsod, na vsakem koraku. S tem, ko darujejo, si premožnejši morda olajšajo vest, ker sami živijo bolje, imajo za preživetje, potujejo, kupujejo in ne trepetajo pred izgubo strehe nad glavo, zaprtjem računa, davčno izvršbo, osebnim stečajem.
Je osebni stečaj sploh dosegel namen, ki ga je imel, če se v njem znajdejo nekoč tajkunski mogotci? Je mogoče, da so res zapravili vse? Ali ni to izgovor za pravočasni prenos premoženja na najbližje, ustanavljanje firm, ki jim ne predsedujejo in niso njihovi lastniki? Se res vedejo kot ljudje v osebnem stečaju? Je mogoče, da take vidimo, ko se oglašajo iz daljnih dežel, kjer preživljajo »zaslužene« počitnice? Že pot do tja je draga, prav poceni pa ni niti življenje, vsaj ne tako, kot si ga privoščijo. Ali ne gre za zlorabe, za obid zakonov, za iskanje lukenj v njih, za nepoštenje?
Takole gre zgodba o bogatih in revnih iz knjige Modrosti srca:
V deželi je vladala revščina. Vendar niso vsi umirali od lakote. Bogati so že prej poskrbeli, da so bile njihove kašče polne žita, olja in posušene zelenjave. Kadidža je rekla svojemu možu Nasredinu: »Življenje v vasi je postalo nevzdržno; polovica ljudi je izjemno bogata, druga polovica pa nima ničesar za pod zob. Tebe vsi spoštujejo, zato ti bo gotovo uspelo prepričati prve, naj razdelijo svoje bogastvo, da bodo vsi srečni.« »Povsem prav imaš, žena. Takoj se odpravim.« Nasredin je odšel od doma in se vrnil šele zvečer, povsem izčrpan. »Torej, ti je uspelo?« je nestrpno vprašala Kadidža. »Na pol.« »Kako, na pol?« »Uspelo mi je prepričati revne.«
Tudi v resnici je lažje prepričati revne kot bogate, da delijo svoje imetje z drugimi. V številne oddaje, s katerimi se zbirajo sredstva za vozičke, dvigala, operacije, hrano, počitnice, kličejo tudi taki, ki bi radi darovali evro ali pet evrov. Ker več preprosto nimajo.
Kaj pa najbogatejši? Se ti oglašajo? Ali preprosto mižijo in čakajo, da revni pomagajo revnim?
Naj končam s svetovnim dnevom brezdomstva, ki je časovno in tudi sicer povezan z dnevom revščine in duševnega zdravja. Vsaka brezdomna oseba je preveč. Uradno jih imamo več kot štiri tisoč, najbrž pa veliko več. Varuh opozarja na neurejenost prijave bivališča, zdravstvenega zavarovanja in strehe nad glavo. Bivalnih enot je premalo, ponekod jih ni. Je odpis dolgov prava rešitev? Čas bo nedvomno pokazal, koliko dolgov je ljudem sploh ostalo iz leta 2013, saj so jih lahko že »pokopali«. Odveč je tudi opozarjati, da brezdomci še zdaleč niso le alkoholu vdani moški srednjih let, pač pa je med njimi tudi veliko žensk in celo družin. Kakšna je vrnitev ljudi, ki pristanejo na cesti? Težka, če ne nemogoča.
Tudi zato se je treba potruditi, preden pride tako daleč. Cesta ne sme biti nikomur, prav nikomur dom.
Zato naj bodo ti dnevi čas za razmislek in za resno akcijo.
Kakšen absurd človeškega življenja, da se mora človek opravičevati, da je živ?
(R. Kapuščinski)
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
