Dandanes v svetu, poplavljenem z željo in potrebo po nenehnem objavljanju strokovnih prispevkov, sicer ni težko najti razprav, ki bi se posvečale razmerju med pravom in srečo. Nasprotno, tudi takih besedil je mogoče najti »malo morje« – za ilustrativen pregled relevantnih naslovov v ameriški pravni razpravi si lahko denimo ogledate uvod tega prispevka. Med njimi gotovo izstopa zbornik Law and Happiness pod uredniško taktirko uglednih avtorjev Erica Posnerja in Cassa Sunsteina iz leta 2010.
Ta pozornost posameznikovemu blagostanju in sreči sicer ni povsem nova – že sama avtorja se sklicujeta na dolgo tradicijo, recimo Benthamovo različico utilitarizma; je pa vsaj malo pridobila na pomenu tudi z razmahom ekonomske analize prava v zadnjih desetletjih, ki spodbuja oblikovanje politik v skladu z njihovo ekonomsko učinkovitostjo. Stremljenje k sreči je za mnoge boljši motivator oblikovanja pravnopolitičnih odločitev kot stremljenje k učinkovitosti, pa čeprav sta obe merici v bistvu težko opredeljivi.
Tema odpira vrsto razpravnih vprašanj, ki se jim omenjena literatura tudi posveča. Kako je mogoče empirično meriti srečo? Je pomembna sreča v objektivnem (zunanje merljivem) smislu ali v subjektivnem (in vsaj potencialno »nevednem«) občutku sreče? Kakšna je vzročna povezava med delovanjem pravnega reda in srečo – je denimo naša sreča odvisna od verjetnosti, da bomo žrtev kaznivega dejanja? Kako (ne)enakomerno je sreča razporejena po družbi? Je sreča vse, kar šteje? In tako naprej, tem ne zmanjka.
A za potrebe kolumne lahko vse skupaj močno poenostavimo. Ne glede na to, ali ste pravnik ali ne, se lahko kot bralka ali bralec vprašate, kolikokrat (in kdaj nazadnje) vas je pravo osrečilo. Prejšnji teden sem denimo ravno po naključju imel sestanek z nekdanjim predsednikom Evropske komisije Barrosom ravno na dan, ko je Splošno sodišče sprejelo sodbo v zadevi Dalli proti Komisiji, tožbi nekdanjega komisarja Dallija, češ da ga je Barroso leta 2012 protipravno vrgel iz Komisije z ustno odločbo na sestanku med njima, potem ko so se razširile vesti o njegovih domnevnih nekorektnih stikih s tobačno industrijo. Evropsko sodišče je dalo v postopku sodne presoje povsem prav Barrosu in Komisiji, Dalliju pa poleg zavržene tožbe naložilo še plačilo stroškov. Po eni strani je sodba Barrosa vsekakor razveselila. Po drugi pa ga je še enkrat več spomnila, koliko časa in živcev mu je postopek po nepotrebnem pobral. Je skupni rezultat še vedno sreča, ali le olajšanje s pridihom historične nejevolje? V skupni seštevek moramo potem dodati še učinek za Dallija, ki bi bil pozitiven le, če bi že od vsega začetka računal s tem, da s tožbo ne more uspeti, da pa lahko Barrosu in Komisiji poltretje leto izdatno nagaja in krade čas.
Kadar gre za spor dveh strani, si je že po naravi stvari težko zamisliti rešitev, ki bi zadovoljila obe strani. (Kar vsaj do neke mere pojasnjuje tudi splošno nezadovoljstvo s pravosodjem – polovica strank v postopkih bo vsaj na neki ravni čutila, da se ji ni godila pravica.) To lahko velja tudi za zakonodajno urejanje. Ste leta 2012 nasprotovali družinskemu zakoniku? Potem ste nemara občutili določeno zadovoljstvo, ko je na referendumu padel – a si je kaj lahko predstavljati, da je padec zakonika za vašo srečo naredil veliko manj, kot pa je prizadejal nesreče tistim, katerih status bi zakonik prijazneje uredil. Morda porečete, da je bilo nekoliko zadovoljnih nasprotnikov vendarle veliko več kot neposredno prizadetih pripadnikov spornih kategorij, tako da so se blagodejni učinki na splošno vendarle malo bolj izravnali – a po tej logiki potem denimo tudi ustavno sodišče ne bi moglo po svojih najboljših močeh in pravniških prepričanjih braniti pravic posameznikov, kadar bi se ti postavljali po robu večinskemu prepričanju o njihovi moralni (ne)sprejemljivosti.
Toliko o učinkih prava na splošno javnost. Kaj pa pravniki? Kako in koliko pravo kot vaš poklic osrečuje vas? Časnik New York Times je prejšnji teden objavil članek, ki je poročal o zanimivi empirični študiji, po kateri so bolj srečni pravniki z nižjo plačo. Govora je bilo sicer o ameriški pravni skupnosti, ki zlasti med študenti pravnih fakultet še dosti bolj kot v Evropi ohranja mit in mik prestižnih pravnih pisarn v svetovnih metropolah z bajnimi plačami in statusnimi presežki – dostopnost takšne karierne poti z odskočne deske najboljših fakultet pa za študente postane hkratni blagoslov in prekletstvo. Tako me nič ne preseneča, da je, kot poroča časopisni članek, 70 odstotkov sodelujočih študentov v raziskavi na pravni fakulteti Univerze Yale poročalo o težavah z duševnim zdravjem – tudi na Harvardu je imela pravna fakulteta v času mojega študija kliniko s psihologi, ki je imela menda vedno za dva tedna vnaprej napolnjene termine. Upam, da se nam v Evropi vsaj v tem pogledu godi malo bolje kot v ZDA, kjer naj bi bil – spet po istem članku – ravno pravniški poklic najbolj nesrečen med vsemi: po raziskavi iz leta 1990 naj bi tam pravniki imeli 3,6-krat toliko možnosti za depresijo kot nepravniki.
V vsakem primeru pa, če si že želite primerjati se z ZDA, uporabite merico iz omenjene študije o obratni korelaciji med zaslužkom in srečo. Zelo veliko možnosti namreč je, da vaša plača ustreza (naj)nižjim plačnim zneskom ameriških pravnikov. V tem primeru morate potemtakem prekipevati od sreče. Ko boste naslednjič spet hoteli bentiti čez svojo službo, se le spomnite na to dejstvo, pa boste v trenutku bistveno bolj srečni.Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
