Kaj imajo skupnega Barack Obama, berlinski zid in usoda Velike Britanije v Evropski uniji?
Med mnogimi razlogi za navdušenje nad novoizvoljenim predsednikom Barackom Obamo je tudi dejstvo, da ga je vzel za svojega tudi velik del sveta onkraj meja ZDA. Ob izvolitvi je praznoval Chicago in z njim Illinois, zvezna država, katere senator je bil v ameriškem Kongresu; praznovali so Havaji, tihomorska alternativa osemkrat številčnejšemu Parizu, v kateri se je Obama 4. avgusta 1961 rodil le slabi dve leti po tistem, ko so se kot petdeseta zvezna država sploh pridružili ZDA; a praznovala je tudi vasica Nyang’oma Kogelo in z njo cela Kenija, od koder izvira Obamin oče; praznovali so še mnogi drugi kraji, med njimi tudi Berlin, v katerem je 24. julija letos Obama množico 200.000 navdušencev in radovednežev nagovoril z govorom, ki je imel naslov »Svet, ki stoji kot eden«.
Obama je govoril »ne kot predsedniški kandidat, temveč kot državljan – ponosen državljan ZDA in sodržavljan sveta«. Govoril je v mestu in o mestu, ki je postalo simbol tako ločitve kot (težavnega) preseganja te ločitve: ločitve na vzhod in zahod, a tudi ločitve na bogate in revne, nenazadnje vsaj implicitno nemara tudi ločitve te in one vere, te in one rase ter drugih ločitev. Ravno zato, ker je bil tam postavljen in nato podrt, v Berlinu še vedno »odmeva« berlinski zid, in tudi Obamina izvolitev je bila na neki ravni še ena ponovitev padca berlinskega zidu.
S svojim govorom je Obama sledil dvema predhodnikoma, ki sta v Berlinu prav tako podala odmevna govora. 12. junija 1987 je imel ob svojem obisku Zahodne Nemčije v Berlinu tedanji predsednik Ronald Reagan govor z naslovom »Podrite ta zid«. Govoril je na zahodni strani zidu, a je bilo govor, kot poudarja uradni zapis govora, moč slišati tudi na vzhodni strani. Ta govor je prišel na vrsto dve leti pred dejanskim padcem te »simbolne« železne zavese med Vzhodom in Zahodom 9. novembra 1989.
Zaradi političnega pomena tega dogodka ga je Weiler skupaj z nesrečnejšim dvojčkom »kristalne noči« 9. novembra 1938 označil za prelomen »ustavni trenutek« v zgodovini Nemčije, gotovo pa bi lahko isto rekli tudi za razvoj same Evropske unije, saj se je šele s padcem berlinskega zidu in posledično »vrnitvijo« vzhodnoevropskih držav v pojmovni domet (zahodne) evropske civilizacije pravzaprav začela bolj poglobljena razprava o evropski identiteti, pa čeprav v veliki meri tudi zaradi pragmatičnih potreb po poskusu določitve njenih krajnih meja.
Vprašanjem mednarodnega razmejevanja in povezovanja, zaobjetim v berlinskem zidu, pa je bil namenjen tudi prvi berlinski govor ameriškega predsednika, le da se je namesto dve leti pred njegovim padcem zgodil dve leti po začetku njegove gradnje 13. avgusta 1961. Gre seveda za znameniti govor Johna F. Kennedyja, ki ga danes poznamo predvsem po besedah »Ich bin ein Berliner«. Kennedy je govoril z razočaranjem očividca gradnje takega zidu, s ščepcem indignacije nekoga na tisti strani tega zidu, ki ga »ne potrebuje«, a tudi in morda predvsem z upanjem na dan, ko bo zid padel in bo mesto ter z njim Evropa spet združena:
»Svoboda je nedeljiva in ko je zasužnjen en človek, nihče ni svoboden.
Ko bodo vsi svobodni, potem se lahko nadejamo dne, ko bo to mesto spet združeno kot eno, pa tudi ta država in ta čudovita celina Evropa, v mirnem in upajočem svetu.
Ko bo ta dan končno prišel, in prišel bo, bodo lahko ljudje Zahodnega Berlina našli trezno zadoščenje v dejstvu, da so bili sami skoraj dve desetletji na frontnih linijah.
Vsi svobodni ljudje, kjerkoli živijo, so meščani Berlina, in zato kot svoboden človek tudi sam najdem ponos v besedah »Ich bin ein Berliner«.
Tako je zaključil svoj govor Kennedy, ki je ne samo verjel v združeno Evropo, ampak tako tudi sam ravnal, o čemer izpričuje dogodek dve leti pred berlinskim govorom, s čimer se približujemo tudi odgovoru na vprašanje z začetka te kolumne, saj zadeva evropsko povezovanje in usodo Velike Britanije.*
(*Nemara bo za natančnejše bralce umestna opomba, da z izrazom »Velika Britanija« mislim na Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske, podobno kot v angleščini celotno državo označuje poimenovanje Britain. A propos: ena od presenetljivejših terminoloških odločitev ob pisanju evropske zakonodaje v slovenščini, s katero se sam še nisem sprijaznil, je sicer tudi ta, da naj bi se pravilno pisalo »Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska«, se pravi ne v rodilniku (po vzporednici s poimenovanji, kot je Kraljevina Španija, ki pa me ne prepriča povsem). Do nadaljnjega bom v tem oziru zganjal državljansko jezikovno nepokorščino.)
Velika Britanija je tudi po drugi svetovni organizacijo mednarodnih odnosov vodilnih zahodnih sil pojmovala v smislu treh koncentričnih krogov, na eni strani združene zahodne Evrope, na drugi ZDA, med njima pa Velike Britanije ter njenega (razpadajočega) imperija. Tak pogled je delil tudi Churchill, ki ga še danes slavimo kot velikega zagovornika ideje Združenih držav Evrope, a ki je Veliko Britanijo prav tako postavljal zunaj njenih meja. Že leta 1930 je v nekem članku v časniku Saturday Evening Post tako zapisal: »Mi smo z Evropo, a nismo njen del. Smo povezani, a ne vključeni. Smo zainteresirani in pridruženi, a ne zaobjeti.«
Tudi ko se je končno prvič odločila za pristop k tedanji Skupnosti, je Velika Britanija po prevladujočih ocenah še vedno mislila predvsem na ohranitev svojega »posebnega razmerja« z ZDA in ne toliko na »Evropo«. Britanski ministrski predsednik Macmillanom naj bi tako dokončno sklenil, da »posebno razmerje« ne bi imelo prihodnosti, če bi Velika Britanija ostala zunaj Evropske gospodarske skupnosti, šele aprila 1961 – na sestanku z ameriškim predsednikom Kennedyjem.
Da bo zgodba še zanimivejša, je morda tudi tu ključno vlogo igral evropski »mož izza zavese«, tvorec prvih skupnosti in eno gonilnih motorjev evropskega povezovanja, Jean Monnet. Kennedyjev svetovalec za zunanje zadeve je bil namreč mož po imenu George Ball, ki je nekoč v Odboru za evropsko gospodarsko sodelovanje delal za Monneta in kasneje v ZDA nastopal kot pravni zastopnik Evropske skupnosti za premog in jeklo. Prav sosledje Monnetovega vpliva na Balla, Ballovega vpliva na Kennedyja in Kennedyjevega vpliva na Macmillana naj bi tako botroval prvi odločitvi Velike Britanije, da zaprosi za članstvo. Sicer nemara niso računali s tem, da bo de Gaullova Francija v šestdesetih letih dvakrat dala veto na možnost širitve, a nezadržna pot Velike Britanije v združeno Evropo se je s tem začela.
Med pomembnimi letnicami za evropsko povezovanje in stike združene Evrope z ameriškimi predsedniki se tako kot močan kandidat (in odgovor na uvodno vprašanje) ponuja letnica 1961: leto, ko se je Velika Britanija miselno končno začela dojemati kot potencialni gradnik združene Evrope; leto, ko so začeli graditi berlinski zid kot njeno zanikanje; in leto, ko se je rodil Obama, ki je z izvolitvijo za ameriškega predsednika simbolno vsaj deloma uspel porušiti še en tak »berlinski zid«, tako znotraj ZDA kot v dojemanju njihovega odnosa do preostalega sveta.
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
