Zadeva ESČP Škoberne proti Sloveniji in neselektivna hramba telekomunikacijskih prometnih podatkov

Direktiva je določala, da morajo ponudniki telekomunikacijskih storitev neselektivno hraniti prometne podatke⁴ vseh uporabnikov med šestimi meseci in dvema letoma za namene morebitnega kazenskega pregona.⁵ Način dostopa do teh podatkov je bil prepuščen nacionalnim organom.⁶ V Sloveniji je bilo zadevno preneseno z Zakonom o elektronskih komunikacijah (ZEKom-A⁷ in ZEKom-1).⁸ Šlo je za hrambo prometnih podatkov vseh uporabnikov, če bi postali osumljenci, in torej za instrument preventivne države kot negacije klasičnega kazenskega postopka in domneve nedolžnosti. Primer kaže tudi interakcijo med ESČP in Sodiščem EU glede medsebojnega upoštevanja judikature, saj se je ESČP ekstenzivno sklicevalo na judikaturo Sodišča EU. V nadaljevanju bo prikazano troje, in sicer problematika hrambe prometnih podatkov v EU, odziv Ustavnega sodišča RS in analiza zadevne odločitve ESČP.

Sodišče EU je direktivo razglasilo za neveljavno v zadevi Digital Rights Ireland⁹ zaradi kršitve sorazmernosti glede 7. in 8. člena Listine EU o temeljnih pravicah (varstvo zasebnosti in osebnih podatkov). Menilo je, da se direktiva uporablja tudi za osebe, za katere ni nobenega indica, da ima njihovo ravnanje povezavo, čeprav posredno ali daljno, s hudimi kaznivimi dejanji, in da ni omejena na hrambo bodisi podatkov v zvezi z obdobjem in/ali določenim geografskim območjem in/ali krogom danih oseb, ki so lahko vpletene v hudo kaznivo dejanje, bodisi podatkov v zvezi z osebami, ki bi lahko iz drugih razlogov, s tem da bi se hranili njihovi podatki, prispevale k preprečevanju, odkrivanju ali pregonu hudih kaznivih dejanj.¹⁰ Izpostavilo je tudi odsotnost postopkovnih in vsebinskih pogojev glede dostopa nacionalnih organov. V kasnejših primerov je Sodišče EU pojasnilo dodatne vidike, npr. glede nacionalne varnosti in dopustnosti dokazov, ter dopustilo nekatere izjeme.

V zadevi Tele2/Watson¹¹ je razglasilo, da so tudi splošni in neselektivni nacionalni sistemi, ki so ostali v veljavi po razveljavitvi direktive, v neskladju s pogodbami EU, Direktivo 2002/58/EU¹² in Listino. Menilo je, da je tak sistem dopuščal natančne ugotovitve o zasebnem življenju oseb, ter je dopustilo zgolj ciljno hrambo prometnih in lokacijskih podatkov za boj proti hudemu kriminalu, če se hramba omeji na to, kar je nujno potrebno, in če nacionalna ureditev temelji na jasnih in natančnih pravilih. V zadevah Privacy International¹³ in La Quadrature du Net et al.¹⁴ potrdi veljavnost prava EU na področju nacionalne varnosti ter opredeli izjeme od prepovedi splošne in neselektivne hrambe, in sicer:

- v zvezi z resno grožnjo nacionalni varnosti, ki se izkaže za resnično in sedanjo ali predvidljivo, dopusti sistem, s katerim se ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev naloži splošna in neselektivna hramba podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, pri čemer je sklep o taki odredbi lahko predmet učinkovitega nadzora s strani sodišča ali neodvisnega upravnega organa za določeno obdobje;

- glede zaščite nacionalne varnosti, boja proti hudemu kriminalu in preprečevanja resnih groženj javni varnosti lahko država članica sprejme ureditev, ki preventivno dopušča ciljno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, če se taka hramba omeji na to, kar je nujno potrebno - takšna omejitev lahko temelji tako na kategoriji oseb kakor tudi na geografskem merilu;

- za zaščito nacionalne varnosti, boj proti hudemu kriminalu in preprečevanje resnih groženj javni varnosti za obdobje, katerega trajanje je omejeno na to, kar je nujno potrebno, je dopustna splošna in neselektivna hramba naslovov IP, dodeljenih viru povezave;

- za zaščito nacionalne varnosti, boja proti kriminalu in zaščito javne varnosti je dopustna splošna in neselektivna hramba podatkov o civilni identiteti uporabnikov;

- avtomatizirano zbiranje in analiza, ko se zadevna država članica spopada z resno grožnjo nacionalni varnosti, ki se izkaže za resnično in sedanjo ali predvidljivo, in je uporaba te analize lahko predmet učinkovitega nadzora s strani sodišča ali neodvisnega upravnega organa ter je uporaba zbiranja podatkov o prometu in podatkov o lokaciji v realnem času omejena na osebe, v zvezi s katerimi obstaja utemeljen razlog za sum, da so tako ali drugače vpletene v teroristične dejavnosti, in je predmet predhodnega nadzora, ki ga opravi sodišče ali neodvisen upravni organ.¹⁵

Sodišče EU poudari, da nacionalno sodišče ne more uporabiti določbe nacionalnega prava, na podlagi katere časovno omeji učinke ugotovitve nezakonitosti. Priznava sicer nacionalno avtonomijo glede vprašanja dopustnosti dokazov. Kljub temu pa izpostavi kontradiktornost in meni, da načelo učinkovitosti nacionalnemu kazenskemu sodišču narekuje, da v okviru kazenskega postopka zoper osumljence zavrne informacije in dokaze, pridobljene s splošno in neselektivno hrambo podatkov o prometu in podatkov o lokaciji, ki ni združljiva s pravom Unije, če te osebe ne morejo učinkovito podati stališča o teh informacijah in dokazih, ki izvirajo s področja, na katero se sodišče ne spozna, in ki lahko bistveno vplivajo na presojo dejanskega stanja.¹⁶ Uvede torej de facto skupna merila glede dopustnosti v tem pogledu. Hkrati uvede harmonizacijo glede organa, ki odobri dostop do prometnih podatkov. Meni, da je tak organ lahko le sodni organ oziroma drug neodvisen organ, odreče pa to državnemu tožilcu ali policiji.¹⁷

Podobno kot Sodišče EU je odločila tudi vrsta nacionalnih ustavnih sodišč (npr. nemško, romunsko, češko itd.),¹⁸ tudi slovensko. Ustavno sodišče RS je v zadevi št. U-I-65/13¹⁹ razveljavilo 163.-169. člen ZEKom-1. Menilo je, da obvezna in neselektivna hramba nekaterih prometnih podatkov vseh komunikacij pri telefoniji v fiksnem omrežju, mobilni telefoniji, pri dostopu do interneta, internetne elektronske pošte in internetne telefonije (za 14 oziroma osem mesecev) pomeni izrazit poseg v pravico do varstva osebnih podatkov (38. člen Ustave) zaradi obsega oseb, ki jih ukrep prizadene, in narave podatkov, ki se hranijo, ter dejstva, da se z nastankom obsežnih zbirk osebnih podatkov celotne populacije izrazito poveča tveganje nezakonitega dostopa. Invazivnost posega izostri dejstvo, da osebe, katerih podatki se hranijo, o hrambi in morebitni kasnejši uporabi podatkov niso obveščene, zato lahko taka hramba ustvari neoprijemljivi občutek stalnega nadzora, to pa lahko vpliva na izvrševanje drugih pravic, predvsem pravice do svobodnega izražanja in obveščanja (prvi odstavek 39. člena Ustave). Izpodbijani ukrep ni nujno potreben, saj večina tistih, katerih podatki so zbrani, niso dali povoda za takšen poseg, hranijo se tudi podatki komunikacij, katerih zaupna oziroma anonimna uporaba je nujna, izpodbijana ureditev ni zamejila hrambe podatkov na določeno časovno obdobje, geografsko območje ali krog oseb, ki bi lahko bile v določeni zvezi z namenom, ki ga ukrep zasleduje, ter zakonodajalec obdelave osebnih podatkov ni zamejil na preiskovanje, odkrivanje in pregon hudih kaznivih dejanj.

Kljub temu je v zadevi št. Up-709/15, Up-710/15²⁰ ločilo med neustavnostjo sistema hrambe in načinom pridobitve ter uporabe pridobljenih podatkov v kazenskem postopku. Menilo je, da je bil ukrep pridobitve prometnih podatkov odrejen ob sumu storitve hudega kaznivega dejanja in časovno omejen. Sodišče ga je odredilo z utemeljitvijo razlogov, ki so imeli podlago v objektivnih merilih za dostop do podatkov na podlagi namere izvrševanja kaznivega dejanja, ki se je v času izdaje teh odredb že spremljalo z drugimi prikritimi ukrepi. Nadalje je bil odrejen ukrep na podlagi prvega odstavka 149.b člena ZKP.²¹ Ukrep, na katerega izsledke je sodišče oprlo sodbo, je zajemal podatke iz hranjenih prometnih podatkov za zelo kratek čas pred izdajo vnaprejšnje sodne odredbe sodišča, s katero je bil odrejen. V takih okoliščinah niti hramba teh podatkov, ki se glede kategorij hranjenih podatkov, uporabljenih navedenih komunikacijskih sredstev, vpletenih oseb in trajanja hrambe omeji le na to, kar je bilo nujno potrebno za kazenski postopek, niti ukrep njihove pridobitve, kot je opredeljen v prvem odstavku 149.b člena ZKP, ne nasprotujeta ustavnim zahtevam o sorazmernosti posega v komunikacijsko zasebnost iz prvega odstavka 37. člena Ustave.²²

V zadevi Škoberne proti Sloveniji je ESČP ugotovilo kršitvi 6. člena EKČP glede možnosti zaslišanja razbremenilnih prič²³ in 8. člena EKČP glede pravice do zasebnosti v zvezi z uporabo prometnih podatkov, ki so izšli iz splošnega in neselektivnega sistema hrambe. Prav na slednjem bo poudarek nadaljnje analize. Sodišče je poudarilo, da naročniški, prometni in lokacijski podatki ter njihova hramba sodijo v okvir 8. člena EKČP. Navedlo je, da lahko "komunikacijski podatki danes razkrijejo veliko o osebnih podatkih. V kolikor jih oblasti pridobijo množično, lahko takšni podatki podajo intimno sliko o osebi, npr. z orisom socialnih omrežij, spremljanja lokacije, orisom komunikacijskih vzorcev in vpogledom v stike osebe."²⁴ Takšne podatke je izenačilo z vsebinskimi glede kavtel, kot veljajo za prikrite ukrepe²⁵ in množično prestrezanje ("bulk interception").²⁶ Presojo je opravilo po ustaljenem testu za poseg v 8. člen EKČP, in sicer...

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Anže Erbežnik: Zadeva ESČP Škoberne proti Sloveniji in neselektivna hramba telekomunikacijskih prometnih podatkov

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 11-12, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
----------------------------------

²⁶ ESČP, Big Brother Watch in drugi proti Združenemu kraljestvu [VS],št. 58170/13 62322/14 24960/15, sodba z dne 25. maja 2021, in Centrum för rättvisa proti Švedski [VS], št. 35252/08, sodba z dne 25. maja 2021, in sicer: 1. razlogi, na podlagi katerih je mogoče odobriti množično prestrezanje, 2. okoliščine, v katerih je mogoče prestrezati, 3. postopek, ki se mora upoštevati za odobritev, 4. postopki, ki se jih mora upoštevati pri izbiranju, pregledovanju in uporabi gradiva, 5. previdnostni ukrepi, ki se jih mora sprejeti pri posredovanju drugim, 6. omejitve trajanja prestrezanja, hrambe in okoliščine, v katerih je gradivo treba izbrisati in uničiti, 7. postopki in načini za nadzor nad skladnostjo s strani neodvisnega organa, 8. postopki za neodvisen ex post facto pregled. Škoberne proti Sloveniji, točka 119. Sklicevanje na sodbi ESČP Centrum för rättvisa in Big Brother Watch in drugi; ESČP, Ekimdzhiev in drugi proti Bolgariji, št. 70078/12, sodba z dne 11. januarja 2022