Sodišče Evropske unije (EU) v sodbi v zadevi C-144/23 z dne 15. oktobra 2024 stoji na stališču, da je vsako vprašanje, ki ga je treba predložiti v predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU, samo po sebi (vselej) razlog za dopustitev revizije, je poudarilo Vrhovno sodišče v sklepu v zadevi X DoR 380/2022 z dne 29. januarja 2025.
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-144/23 z dne 15. oktobra 2024 izhaja, da je 367.a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) treba razlagati tako, da se merilo pomembnosti postavljenega pravnega vprašanja za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava razširi na dodaten primer, ki ni izrecno naveden v prvem odstavku te določbe ZPP. To merilo mora vključevati primer, da je treba pri Sodišču EU vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe. Tak primer nastopi, kadar stranka, ki predlaga dopustitev revizije, postavi vprašanje glede razlage ali veljavnosti določbe prava EU in ni podana nobena od dopustnih izjem od obveznosti postavitve takega vprašanja. Te obveznosti ni, če Vrhovno sodišče ugotovi, (1) da postavljeno vprašanje ni upoštevno za rešitev spora, (2) da je Sodišče EU zadevno določbo prava EU že razložilo ali (3) da je pravilna razlaga prava EU tako očitna, da ne dopušča nikakršnega razumnega dvoma, je pojasnilo Vrhovno sodišče.
V povezavi s tem se je vprašalo, ali je tudi to merilo upravičeno uporabiti na enak način kot ostala merila za dopustitev revizije iz ZPP, torej tako, da je upravičeno oceniti tudi širši vidik pomembnosti postavljenega pravnega vprašanja. Drugi primeri iz prvega odstavka 367.a člena ZPP namreč sami po sebi ne pomenijo obveznosti dopustitve revizije, temveč je vselej pomembno presoditi, ali so sočasno izpolnjeni elementi iz generalne klavzule, torej oceniti (najmanj) to, da mora pomen pravnega vprašanja segati prek konkretne zadeve. Vrhovno sodišče je odgovorilo negativno, saj Sodišče EU v svoji sodbi stoji na stališču, da je vsako vprašanje, ki ga je treba predložiti v predhodno odločanje na podlagi 267. člena Pogodbe o delovanju EU, samo po sebi (vselej) razlog za dopustitev revizije. To po besedah vrhovnih sodnikov izhaja iz obrazložitve sodbe, v kateri Sodišče EU večkrat poudari, da je pomen takega sodelovanja med Vrhovnim sodiščem in Sodiščem EU usmerjen v zagotovitev enotne razlage prava EU in preprečitev, da bi se v katerikoli državi članici uveljavila nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila v skladu s pravili prava EU.
Vendar pa, kot je opozorilo Vrhovno sodišče, iz sodbe Sodišča EU tudi ne izhaja obveznost, da bi bilo treba predlogu za dopustitev revizije ugoditi že zato, ker bi bile v njem zatrjevane kršitve prava EU, ki bi bile ob nadaljnji vsebinski revizijski presoji lahko spoznane kot utemeljene. Drugačno stališče bi poleg preobremenitve Vrhovnega sodišča vodilo tudi do nesistemske posledice, da bi se pri odločanju o dopustitvi revizije štela vprašanja pravilne uporabe prava EU kot pomembnejša od pravnih vprašanj uporabe slovenskega prava. Sodišče EU namreč ne nasprotuje uporabi »filtra« dostopa do Vrhovnega sodišča, ki ga vzpostavlja odločanje o dopustitvi revizije na podlagi 367.a in drugih členov ZPP, če se pri tem spoštujejo zahteve prava EU, zlasti iz 267. člena Pogodbe o delovanju EU, je navedlo Vrhovno sodišče.
To je dalje zapisalo, da obveznost presoje predloga stranke za dopustitev revizije na podlagi razširjenega merila, ki izhaja iz 267. člena Pogodbe o delovanju EU, v skladu s stališči iz sodbe Sodišča EU nastopi le, če je stranka v predlogu za dopustitev revizije izrecno predlagala postavitev vprašanja za predhodno odločanje Sodišču EU, in ne že v primeru, ko bi bilo po strankinem mnenju v zadevi treba uporabiti pravo EU, ali zato, ker je bilo to pravo že uporabljeno v posamezni zadevi. Ta obveznost pa po naziranju Vrhovnega sodišča ne izključuje njegove presoje o procesnih predpostavkah glede dovoljenosti samega predloga. Tako je, kot je navedlo Vrhovno sodišče, Sodišče EU jasno poudarilo, da vprašanja za predhodno odločanje ni treba postaviti v primeru, da pravno sredstvo ni dovoljeno, ker se z njim izpodbija le en razlog iz izpodbijane sodbe, medtem ko drugi razlogi lahko že sami po sebi to sodbo utemeljujejo. Prav tako iz prakse Sodišča EU izhaja, da takega vprašanja ni treba zastaviti, če gre za novo vprašanje, ki je nedovoljeno, ker ga je stranka postavila po vložitvi pravnega sredstva pred nacionalnim sodiščem, ki odloča na zadnji stopnji, in se z njim spreminja predmet spora, je razlogovalo Vrhovno sodišče. Sklenilo je, da tako pogoji postopkovne dovoljenosti pravnega sredstva pred Vrhovnim sodiščem, določeni z nacionalnimi pravili, niso izključeni. To po njegovi oceni jasno pomeni, da je tudi v primeru, da je stranka v predlogu za dopustitev revizije postavila predlog, da se Sodišču EU postavi vprašanje za predhodno odločanje, treba (najprej) presoditi, ali je predlog te stranke za dopustitev revizije popoln oziroma dovoljen v skladu z zahtevami ZPP.
Vrhovno sodišče je opozorilo tudi, da je Sodišče EU v zvezi s presojo, ali je treba na podlagi predloga stranke v zadevi postaviti vprašanje za predhodno odločanje, v navedeni sodbi še poudarilo, da ta presoja ne zahteva bolj poglobljene preučitve od tiste, ki jo mora opraviti Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 367.a člena in četrtega odstavka 367.b člena ZPP, saj ta presoja zahteva le, da se Vrhovno sodišče prepriča o upoštevnosti postavljenega vprašanja za rešitev spora, o katerem odloča, in da po potrebi preveri, ali je treba od Sodišča EU pridobiti razlago določbe prava EU, na katero se to vprašanje nanaša, ker navedeno vprašanje ne spada v nobeno od dopustnih izjem od te obveznosti.
Vrhovno sodišče je razložilo, da je, če ob obravnavi strankinega predloga presodi, da glede na podane argumente ni izključeno, da bo treba na Sodišče EU postaviti vprašanje za predhodno odločanje v skladu s tretjim odstavkom 267. člena Pogodbe o delovanju EU, v skladu z navedenim dolžno revizijo dopustiti in dokončno odločitev o tem prepustiti revizijskemu senatu. Hkrati je opozorilo, da ni izključeno, da Vrhovno sodišče predhodno vprašanje postavi tudi v času odločanja o postopku o dopustitvi revizije, vendar kot tako praviloma ne bo koristno za rešitev spora, saj v tej fazi postopka ne more priti do meritorne presoje pravilnosti sodbe nižjega sodišča, niti do posega vanjo. Tak primer lahko nastopi le izjemoma, če se vprašanje pravilne razlage prava EU pojavi v zvezi s samim postopkom odločanja o predlogu za dopustitev revizije, kot se je pojavilo v pričujoči zadevi.
V nadaljevanju je Vrhovno sodišče pojasnilo, da iz obravnavane sodbe Sodišča EU izhaja, da mora Vrhovno sodišče svojo presojo glede postavitve vprašanja za predhodno odločanje obrazložiti. Čeprav Sodišče EU ni postavilo posebnih pravil glede obrazložitve v primeru, kadar Vrhovno sodišče meni, da ni izključeno, da bo tako vprašanje v reviziji glede na navedene zahteve Pogodbe o delovanju EU treba postaviti, je razvidno, da se mora Vrhovno sodišče do tega (pozitivno) opredeliti, je prepričano Vrhovno sodišče. Opozorilo je, da namreč Sodišče EU (a contrario) poudarja, da mora v primeru, da takega vprašanja ni treba postaviti, Vrhovno sodišče v sklepu, s katerim zavrne predlog za dopustitev revizije, ki vsebuje predlog, naj se Sodišču EU predloži vprašanje v predhodno odločanje, navesti razloge, zaradi katerih te predložitve ni opravilo.
Po besedah vrhovnih sodnikov iz sodbe Sodišča EU ne izhajajo podrobnejše zahteve glede vsebine ali obsega obrazložitve navedene presoje Vrhovnega sodišča, ki zadosti navedeni zahtevi. V zvezi s tem je po presoji Vrhovnega sodišča pomembno, da je Sodišče EU v svoji sodbi poudarilo, da presoja tega vprašanja ne zahteva bolj poglobljene preučitve od tiste, ki se nanaša na presojo drugih predpostavk za popolnost oziroma dovoljenost revizije. Ker je ob siceršnji uporabi ZPP v teh postopkih ta presoja osredotočena na kratke in jasne argumente predlagatelja (četrti odstavek 367.b člena ZPP), kar ne zahteva ne podrobne ne obsežne presoje, to torej velja tudi za presojo glede tega, ali je Sodišču EU treba postaviti vprašanje za predhodno odločanje, je prepričano Vrhovno sodišče. Dodalo je, da ker je obrazložitev le odraz vsebine in obsega presoje, bo tudi ta ostala v navedenih okvirih. Vsekakor pa po mnenju Vrhovnega sodišča velja, da mora biti obrazložitev zadostna, da je stranki razvidno, iz katerih utemeljenih razlogov je Vrhovno sodišče štelo, da z njene strani predlaganega vprašanja za predhodno odločanje ni treba postaviti, saj to zahteva 47. člen Listine EU o temeljnih pravicah. Obrazložitve drugih razlogov za zavrnitev predloga za dopustitev revizije pa Vrhovnemu sodišču ni treba navesti, saj se obveznost obrazložitve, ki izhaja iz stališč Sodišča EU, omejuje le na presojo, ali je Sodišču EU treba predložiti vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je izrecno predlagal predlagatelj, je še pripomnilo Vrhovno sodišče.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
