c S

Vodenje evidenc delovnega časa po novem

20.04.2023 Ob zaključku obravnave predloga sprememb Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti v Državnem zboru, na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti beležijo večje število vprašanj o beleženju delovnega časa, nove predloge za dodatne spremembe na Ekonomsko-socialnem svetu že usklajenega gradiva, hkrati pa tudi napačne interpretacije novih predvidenih obveznosti delodajalcev, ki niso nove in že sedaj obstajajo v veljavni zakonodaji.

OBVEZNOST VODENJA EVIDENC OBSTAJA ŽE SEDAJ

Obveznost vodenja evidenc (pogosto imenovana t. i. štempljanje) kot dnevna obveznost obstaja že sedaj, predvideva se le podrobnejša opredelitev, kako jih voditi, da bodo urejene evidence v končni posledici v interesu obeh strank delovnega razmerja, tako delavca kot tudi delodajalca in da bodo upravičevale tudi svoj bistveni namen – verodostojnost evidence.

Z zakonom se ureja iz delovnopravne ureditve izhajajoče obveznosti za beleženje delovnega časa, ki je ena izmed osrednjih institutov zagotavljanja pravic šibkejše stranke. Krovni zakon na področju urejanja evidenc in iz tega izhajajočih obveznosti za delodajalce je zasnovan na način, da ne ustvarja zakonskih izjem. Področna zakonodaja, ki ureja posamezna specifična področja, pa bi lahko nekatere obveznosti, denimo obveznost in vsebino beleženja delovnega časa urejala tudi drugače, če bi to utemeljevale značilnosti delovnih procesov ali druge okoliščine, ki so značilne za neko področje ali dejavnost. To velja tudi v primeru visokošolskega oziroma raziskovalnega področja, ki ga ureja Zakon o visokem šolstvu. Glede na to, da je tudi ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, v medresorski obravnavi podajalo podobna stališča kot visokošolski sindikat in univerza, so izpolnjeni pogoji ter zadostna politična volja, da se z dopolnitvijo Zakona o visokem šolstvu doseže drugačne obveznosti delodajalcev na področju visokega šolstva.

Delodajalec mora sicer v skladu z 12. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) že sedaj dnevno voditi med drugim tudi evidenco o izrabi delovnega časa, v katero se dnevno vpisuje za posameznega delavca podatke o številu ur, skupno število opravljenih delovnih ur s polnim delovnim časom in s krajšim delovnim časom od polnega z oznako vrste opravljenega delovnega časa, opravljene ure v času nadurnega dela itn. Po veljavni zakonodaji je torej že določena obveznost DNEVNEGA beleženja delovnih ur. To, kar se napačno navaja kot »štempljanje«, se, oziroma bi se moralo vršiti že danes na način, da se vsak posamezni delovni dan zabeleži dejansko število ur, ki jih je opravil delavec. Če je praksa drugačna ter se ure pavšalno vnaša, gre že sedaj za kršitev zakonodaje. Novela zakona pa določa, da se na dnevni ravni beleži čas prihoda in čas odhoda z dela ter izraba odmora med delovnim časom. V smislu dnevne obremenitve gre za zanemarljivo majhno spremembo.

DOPOLNITVE ZAKONA PRINAŠAJO VEČJO PRAVNO VARNOST DELAVCEV

Z dopolnjeno zakonodajo se torej le podrobnejše opredeljuje, katere dodatne elemente ta evidenca vsebuje, kateri pa morajo biti delodajalcem, ki želijo napolnjevati verodostojne evidence, znani že sedaj. Delodajalci, ki dosledno sledijo pravilom v delovnem razmerju o organiziranju in izrabi delovnega časa, z vsemi potrebnimi podatki razpolagajo v vsakem trenutku.

Prav tako se spremembe ne predlagajo zaradi abstraktnih potreb inšpektorata, ampak zaradi varstva delavskih pravic. Za ugotavljanje, ali se pravice delavcev po delovnopravni zakonodaji, ki so povezane z delovnim časom, spoštujejo, je predpisana vsebina teh evidenc seveda pomembna, če naj se od inšpektorata pričakuje, da te pravice tudi v praksi uveljavlja ter kršitelje ustrezno sankcionira.

Evidenca o izrabi delovnega časa torej ni namenjena zgolj potrebi obračuna plač, temveč je zelo pomembna z vidika pravilnega zagotavljanja delovnopravnih pravic s področja delovnega časa, odmorov in počitkov. V zvezi s tem pa je treba še posebej poudariti vidik, ki se ga pogosto pozablja, to je vidik varnosti in zdravja pri delu, ki je temelj ureditve organiziranosti delovnega časa. Navedeno izhaja tudi iz mednarodnih pravnih aktov.

SPREMEMBE ZAKONA NE OMEJUJEJO FLEKSIBILNOSTI DELA

V okviru sprememb in dopolnitev zakonodaje na področju vodenja evidenc se pogosto tudi izpostavlja, da se s tem omejuje fleksibilnost dela, še posebej pri delu na dom. Temu zagotovo ni tako, saj vodenje evidenc predpisuje le beleženje izrabe delovnega časa, ki bi moralo biti v interesu obeh strank – delavcu zaradi pravilne izrabe delovnega časa z namenom njegovega varstva, delodajalcu pa zaradi pregleda in spremljanja opravljenega dela. Možna fleksibilnost glede organizacije delovnega časa pa je še posebej poudarjena ravno pri delavcih, ki delo opravljajo na domu. Namreč tovrstni delavci imajo lahko urejen delovni čas, nočno delo, odmor, dnevni in tedenski počitek drugače, če delovnega časa ni mogoče vnaprej razporediti oziroma če si delavec lahko razporeja delovni čas samostojno in če sta mu zagotovljena varnost in zdravje pri delu.

Evidenca delovnega časa je pomembna tudi kot listina, ki jo je treba predložiti na zahtevo pristojnega organa, npr. med drugim v primerih nadzora izvajanja delovnopravne zakonodaje v zvezi z delovnim časom, odmori in počitki in kot listina, na podlagi katere lahko delavci zagotovijo ustrezno izrabo svojih pravic, delodajalci pa na drugi strani izkazujejo skladnost z zakonodajo.

  • Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.