Ustna pogodba v poslovnem svetu - zgolj moralna zaveza ali pravno zavezujoča pogodba?

Prijateljski sporazum¹ in ustna pogodba nista povsem prekrivna pojma, čeprav lahko imata skupne značilnosti. Najpomembnejše je, da sta v bistvenem drugačna, to je v pravni zavezi in izvršljivosti.

Prijateljski sporazum² je neformalni dogovor ali sporazum, ki namesto na pravni zavezanosti temelji na zaupanju med obema ali vsemi stranmi.³ Obstaja kar nekaj virov najbolj zgodnjih zapisov tega izraza, med drugim britanski parlamentarni zapisi iz leta 1821,⁴ javni zapisi Massachusettsa iz let 1835⁵ in 1880 ter revija National Police Gazette (ZDA).⁶

V Sloveniji se je izraz pričel uporabljati v poslovnem svetu v drugi polovici 20. stoletja, še posebej v situacijah, ko pravno formalizirani dogovori niso bili možni ali zaželeni. Izraz »gentleman's agreement« pa se pojavlja tudi v slovenski sodni praksi.

Takšni dogovori so pogosto neformalni in niso nujno pravno izvršljivi, saj ne izpolnjujejo vseh pravnih zahtev za sklenitev pogodbe. V praksi se lahko prijateljski sporazum uporablja v situacijah, ko stranke iz takšnega ali drugačnega razloga ne želijo formalizirati dogovora v pravno zavezujočo pogodbo, ampak se zanašajo na medsebojno zaupanje. Običajno je ustni, lahko pa je tudi napisan ali pa preprosto razumljen kot del nenapisanega dogovora na podlagi običajev ali poslovnega bontona.

Omeniti moramo, da so lahko takšni dogovori problematični, predvsem če imajo značilnosti kartelnega dogovora, kar vključuje dogovore o cenah, razdelitvi trga ali omejevanju proizvodnje, ne glede na to, da gre za neformalni dogovor. Že na ravni Evropske unije (EU) so kartelni dogovori prepovedani. Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) v določbi 101. člena izrecno prepoveduje takšne dogovore, okvir za izvajanje tega člena pa ji daje Uredba Sveta (ES) št. 1/2003.⁷ V slovenski zakonodaji skladno s 85. členom PDEU prepoved kartelnih oziroma omejevalnih sporazumov ureja 5. člen Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2).⁸ Pri takšnih sporazumih ni pomembno, kakšen namen so s sklenitvijo sporazuma zasledovali njegovi sklenitelji. Odločilen je cilj sporazuma, in ne cilj (subjektivni namen) skleniteljev sporazuma. Brez pomena je, ali so sporazum o pogojih poslovanja na trgu sklenitelji pripravljeni izvrševati ali ne. Prepovedana je že njegova sklenitev, in ne le njegovo izvajanje. Za obstoj sporazuma po prvem odstavku 5. člena ZPOmK zadošča že, da se stranke z njim dejansko hočejo zavezati, tudi če pravna zaveza kot takšna ne obstaja.⁹

Pravilno je pojem »sporazum« razložen tudi v nemški literaturi, ki razlaga nemški zakon s tega področja iz leta 1998, ki je že usklajen s pravom EU. V nemški literaturi vlada skoraj popolno soglasje, da pojma sporazuma v smislu kartelnega prava in pogodbe v smislu obveznostnega prava nista enaka. Pojem sporazuma je mnogo širši kot pojem pogodbe.¹⁰ Za obstoj sporazuma zadošča, da se z njim stranke dejansko hočejo zavezati, tudi če pravna zaveza kot takšna ne obstaja. Zadošča celo že moralna zaveza, torej t. i. gentlemen's agreement.¹¹,¹² Če prijateljski sporazum omejuje konkurenco, je prepovedan, ne glede na to, da pravno ni zavezujoč. Po drugi strani pa ni vsak prijateljski sporazum tudi prepovedan, če ni v nasprotju s pravom.

Bistvo prijateljskega sporazuma je torej, da temelji na zaupanju udeležencev, da ga bodo izpolnili, namesto da bi bil na kakršenkoli način izvršljiv (četudi je pisen). To ga ločuje od pravnega sporazuma oziroma pogodbe.

Ustna pogodba pa je pravno zavezujoč dogovor med strankama, ki za veljavnost ne zahteva pisne oblike, razen kadar zakon drugače določa. Ustne pogodbe so veljavne in pravno zavezujoče, če stranki dosežeta soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe.¹³ Pogodba je materialno pravo, ki ga mora sodišče ustrezno upoštevati, če se pravdni stranki nanj sklicujeta.¹⁴ Pomembno je poudariti tudi, da je pri pogodbah o poslovnem sodelovanju ključna dejanska vsebina razmerja med strankama, ne pa zgolj formalna označba pogodbe.¹⁵ To pa je tudi srčika tega članka, kot bo predstavljeno v nadaljevanju.

Za veljavno sklenitev tako pisne kot ustne pogodbe je treba izpolniti več pravnih zahtev, ki so določene v zakonodaji in sodni praksi. Za potrebe tega članka jih bomo le na kratko povzeli. Ključni elementi pravno učinkovite pogodbe so tako soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe, dana ponudba in njen sprejem, dovoljen predmet pogodbe, veljavna pravna podlaga pogodbe oziroma t. i. kavza ter poslovna sposobnost strank.

Soglasje volj o bistvenih sestavinah pogodbe

Po 15. členu Obligacijskega zakonika (OZ)¹⁶ je »pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih vsebinah«. Pravimo, da stranki tedaj dosežeta soglasje volj. OZ sprejema t. i. koncepcijo izjavljene volje, kot izhaja iz 18. člena.¹⁷ Volja se tako lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem.¹⁸ Volji obeh strank morata biti soglasni. Za nastanek pogodbenega razmerja ne zadošča skrita, intimna volja strank, ampak mora stranka oziroma obe stranki to voljo izjaviti.¹⁹ Izjava volje mora biti svobodna in resna, kar pomeni, da mora biti podana brez prisile, zmote ali prevare.²⁰ Potrebna je sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in pravnih posledic, ki jih takšna izjava povzroči.²¹

Bistvene sestavine so tiste, ki so nujne za določeno vrsto pogodbe, kot na primer soglasje volj glede predmeta naročila in njegovega plačila pri podjemni pogodbi.²² Bistveni sestavini pogodbe sta predmet in cena pri prodajni pogodbi (15. člen OZ, 524. člen OZ). Pri drugih pogodbenih tipih so bistvene sestavine določene glede na pravno naravo pogodbe in pravna pravila (15. člen OZ). To pomeni, da je ustna sklenitev pogodbe običajen in dopusten način, razen če zakon predpisuje posebno obliko.²³

Ponudba in sprejem ponudbe

Ponudba je predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine in je naslovljena na določeno osebo (22. člen OZ). Pogodba je sklenjena, ko ponudnik prejme izjavo naslovnika, da ponudbo sprejema (21. člen OZ). Če stranki dosežeta soglasje o bistvenih sestavinah, a pustita stranske točke za kasneje, se šteje, da je pogodba sklenjena, stranske točke pa lahko uredi sodišče (drugi odstavek 22. člena OZ).

Ponudba se lahko poda tudi ustno, kar pomeni, da mora biti sprejeta takoj, razen če okoliščine kažejo drugače (26. člen OZ). Ustna ponudba je tista, ki je dana neposredno prisotni osebi, kar vključuje tudi komunikacijo po telefonu, če je na drugi strani oseba, in ne avtomatski odzivnik. Ponudba je lahko sprejeta izrecno ali s konkludentnim ravnanjem, vendar mora biti sprejetje, da učinkuje, sporočeno ponudniku (28. člen OZ). Sprejem s konkludentnim ravnanjem pomeni, da je pogodba sklenjena, ko je dejanje storjeno, če je storjeno v rokih, ko ponudba še veže (28. člen OZ).

Dopustnost predmeta pogodbe

Dopustnost predmeta pogodbe pomeni, da mora biti predmet pogodbe skladen s pravnim redom in ne sme biti v nasprotju z zakonom ali moralnimi načeli. To izhaja iz splošnih načel obligacijskega prava, ki določajo, da so pogodbe, katerih predmet je nedopusten, nične (34. do 38. člen OZ). OZ tudi v 86. členu določa, da je pogodba nična, če je njen predmet v nasprotju s prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli.

Dopustnost podlage pogodbe oziroma t. i. kavza

Dopustna podlaga pogodbe je ključni element vsake pogodbene obveznosti, kot določa OZ v 39. členu. Podlaga je dopustna, če ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Če podlage ni ali je nedopustna, je pogodba nična. Nedopustna podlaga pa je tista, ki je v nasprotju z javnim redom ali zakonodajo, vključno z izigravanjem zakona. Na primer pogodba, katere edini namen je obid zakona, ne ustreza pojmu dopustne podlage.²⁴ Prav tako je nedopustna podlaga, če je zgolj navidezna ali neresnična.²⁵

V praksi so primeri pogodb z nedopustno podlago različni, na primer družbene pogodbe za prepovedane dejavnosti ali pogodbe, ki izigravajo predpise o najvišjih cenah (OZ s komentarjem, 39. člen). Pogodba z nedopustno podlago je absolutno nična in ne povzroča pravnih učinkov (OZ, člen 39).

Poslovna sposobnost pogodbenih strank

Poslovna sposobnost je ključna pravna predpostavka za sklenitev veljavne pogodbe, kot določa OZ v 41. členu. Poslovna sposobnost pomeni sposobnost osebe, da sama z lastnimi dejanji in lastno voljo pridobiva pravice in prevzema dolžnosti v pravnoposlovnih razmerjih. Temelji na posameznikovi psihofizični zrelosti, da se zaveda svojega vedenja in ravnanja ter razume pomen in posledice svojih voljnih dejanj.²⁶

Morda si v poslovnem svetu nekoliko težje zamislimo, da pogodbena stranka ne bi bila poslovno sposobna, vendar je kljub temu zakonska predpostavka vsake pogodbe in teoretično lahko predstavlja podlago za ničnost oziroma izpodbojnost tudi gospodarske pogodbe.

Obligacijski zakonik v 51. členu določa, da se za sklenitev pogodbe ne zahteva nikakršna oblika, razen če zakon določa drugače. Če je predpisana posebna oblika, mora biti ta za veljavnost pogodbe spoštovana.²⁷

Zakonodajalec bi s predpisovanjem oblike, najpogosteje pisne, omejil avtonomijo volje strank v nasprotju s potrebami poslovne prakse. ²⁸ Med gospodarskimi subjekti se številne pogodbe sklepajo ustno, če ne neposredno, pa po telefonu, z izmenjavo pisnih sporočil po pošti, telefaksu, elektronski pošti, skratka na način, ko vsebina konkretnega pogodbenega razmerja ni pisno oblikovana ob sodelovanju obeh strank. V takih primerih je v poslovni praksi sicer pogosto, da ena od strank pošlje drugi pisno potrditev (ang. letter of confirmation).²⁹ Več o tem lahko preberete v nadaljevanju citiranega članka, mi pa se vračamo k veljavnosti ustno sklenjene pogodbe brez kasnejšega pisnega zapisa volj.

Nadaljevanje članka za naročnike >> Lina Smrkolj: Ustna pogodba v poslovnem svetu - zgolj moralna zaveza ali pravno zavezujoča pogodba?

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 39, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

----------------------------------