c S

Pri pravno vezanih odločitvah poslovodja nima polja proste presoje

18.04.2023

Vrhovno sodišče je s sklepom III Ips 2/2022 z dne 20. 1. 2023 ugodilo reviziji in pojasnilo, da direktorjeva opustitev vsakršnega nadzora in aktivnega ukrepanja v okoliščinah konkretnega primera (per se) pomeni protipravno opustitev dolžne skrbnosti.

Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se lahko direktor in lastnik družbe z omejeno odgovornostjo svoje odgovornosti za povzročitev škode družbi na podlagi drugega odstavka 263. člena > Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) razbremeni s sklicevanjem na nepojasnjeno dejansko odločevalsko (poslovodno in upravljavsko) moč in vpliv druge osebe, ki v družbi nima nobene formalne funkcije, in ali prav direktorjeva dopustitev takšnega položaja pomeni protipravno opustitev dolžne skrbnosti direktorja in s tem njegovo odškodninsko odgovornost do družbe.

Tožnik je z družbo A., PLC (v nadaljevanju: A.) sklenil Pogodbo o opravljanju storitve trgovanja (LMAP-VD) (v nadaljevanju: Pogodba), katere bistvo je bilo izvajanje valutnega trgovanja na londonski elektronski borzi LMAX Exchange in katere izključni družbenik in poslovodja je bil toženec. Tožnik je s Pogodbo podelil trgovalno pooblastilo, na podlagi katerega je bila A. upravičena in dolžna na račun tožnika trgovati s sredstvi na računu tožnika. V Pogodbo je bila dodana klavzula, po kateri je bila A. dolžna takoj prenehati trgovanje, če se sredstva znižajo za 30 % vložka, s tem pa je bilo zagotovljeno izplačilo zajamčenih 70 % vložka (stop loss). Ob izgubi 30 % vrednosti vložka pa A. ni prenehala trgovati, tako da je tožnik izgubil celoten vložek. A. tožniku 70 % vložka ni povrnila.

Toženec je bil v tem času direktor A. in ni bil trgovalec ter v trgovalne račune ni imel vpogleda in dostopa. Na borzi je kot glavni trgovalec trgoval B. B. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bil B. B. t. i. dejanski lastnik, saj je sprejemal vse pomembne odločitve. Toženec je B. B. po izgubi 30 % vložka večkrat odredil prenehanje trgovanja, vendar do tega ni prišlo.

Vrhovno sodišče je odločilo, da je revizija utemeljena in pojasnilo, da čeprav je v dopuščenem revizijskem vprašanju navedeno »s sklicevanjem na (nepojasnjeno) dejansko odločevalsko (poslovodno in upravljavsko) moč in vpliv druge osebe«, je položaj B. B. pojasnjen. Takšen položaj je imel, ker so mu ga tako toženec kot drugi direktorji skupine družb A. de facto dali. Priznavali so mu položaj vodilnega strokovnjaka na področju dejavnosti, s katero se je ukvarjala A. Toženec tudi ni bil t. i. slamnati direktor. Označba »slamnati direktor« se je tožencu v tej zadevi pripisala v zvezi z izvajanjem Pogodbe, tj. trgovanjem, kar je predstavljalo ne samo bistveno (t. i. core business), temveč edino poslovno dejavnost A. Tu pa je bilo ugotovljeno, da je trgovanje izvajal B. B.

Vrhovno sodišče je izpostavilo, da ZGD-1 določa, da mora organ vodenja ali nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe, kar določa prvi odstavek 263. člena ZGD-1, ter še, da so člani organa vodenja ali nadzora solidarno odgovorni družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihovih nalog, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti (drugi odstavek 263. člena v povezavi s šestim odstavkom 515. člena ZGD-1).

Četudi v odškodninskem pravu velja, da vsakdo odgovarja za svoja ravnanja, prepustitev izvrševanja poslov, ki jih je sklenila družba, drugemu, ki je sicer strokovno usposobljen za to, ne pomeni, da je direktor, ki mu zakon nalaga skrbnost in odgovornost, z opravljanjem nalog razbremenjen vsakršne skrbi v zvezi s poštenim izpolnjevanjem pogodbenih zavez družbe v razmerju do sopogodbenikov. Vrhovno sodišče je povzelo, da je že v sodbi III Ips 75/2008 z dne 21. 12. 2010 povedalo, da med naloge uprave spada tudi dolžnost planiranja, koordiniranja in nadzora, kar ne velja za rutinska opravila. Vendar ta dolžnost obstaja pri vseh tistih poslih, ki imajo za družbo poseben pomen in lahko povzročajo ekonomske učinke, ki odstopajo od učinkov vsakodnevnega poslovanja družbe.

Izhajajoč iz tega je bilo v tej zadevi ključno odgovoriti na pomen pogodbene klavzule stop loss in z njo povezane odgovornosti toženca kot poslovodje. Vrhovno sodišče je povedalo, da sta sodišči prve in druge stopnje dejstvu, da je trgovanje vodil B. B., in ne toženec, in da toženec ni imel dostopa in vpogleda v trgovalne račune, pripisali zmoten materialnopravni pomen. Namreč, zmotno sta ocenili pomen klavzule stop loss in toženčevo vlogo kot poslovodje v zvezi z njo, saj izvajanje trgovanja ne pomeni vodenja poslov družbe v smislu prvega odstavka 263. in 265. člena ZGD-1, temveč izvajanje pogodbenih zavez iz konkretne Pogodbe. Že zato ni bilo odločilno dejstvo, da toženec ni trgoval. Po presoji Vrhovnega sodišča je pomembno to, da ima klavzula stop loss zavezujočo pravno naravo in da je njeno učinkovanje samodejno. Za njen obid (overrull) je bilo po izrecni določbi Pogodbe potrebno soglasje tožnika, ki ga ni bilo, kar je nesporno dejstvo. Ta klavzula je v poslu valutnega trgovanja, kjer je šlo za visoko tvegane naložbe, zagotavljala omejitev bistvene izgube in nastop bistvenih odškodninskih terjatev proti družbi. Zato je od toženca kot zakonitega zastopnika treba zahtevati maksimalno intenziteto pozornosti, izvajanja nadzora in tudi ukrepanja (t. i. načelo pomembnosti). Vrhovno sodišče je poudarilo, da sta stopnja in oblika dolžnega nadzora odvisna od različnih okoliščin. Nadzor je lahko temu ustrezno bolj ali manj formaliziran, bistveno pa je, da obstoji in ga uprava učinkovito izvaja. Tožnik tako pravilno opozarja, da je bila vloga toženca kot poslovodje zagotoviti izvajanje učinkovitega nadzora nad izvajanjem trgovanja in s tem spoštovanje pogodbene klavzule stop loss.

Vrhovno sodišče je na toženčevo obrambo z uporabo pravila podjetniške presoje (t. i. bussines judgement rule) odgovorilo, da se to pravilo uporablja, ko gre za presojo podjetniških odločitev. Le pri takšnih odločitvah se lahko poslovodja sklicuje na široko polje lastne svobodne presoje ob izbiri ene izmed takšnih možnosti, pri pravno vezanih odločitvah pa poslovodja nima polja proste presoje. Pri upoštevanju klavzule stop loss ni šlo za vprašanje, ki bi spadalo v t. i. poslovno odločitev, kar je ena od zahtev za uporabo pravila podjetniške presoje.

Vrhovno sodišče je zaključilo, da direktorjeva opustitev vsakršnega nadzora in aktivnega ukrepanja v okoliščinah konkretnega primera (per se) pomeni protipravno opustitev dolžne skrbnosti. Nadzor je lahko ustrezno bolj ali manj formaliziran, bistveno pa je, da obstaja in da ga uprava učinkovito izvaja.

IUS-INFO


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.