Pravni viri, kratice in skupni pojmi
V tem prispevku se sklicujem na veljavna Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP),1 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (ZKUASP)2 in na Obligacijski zakonik (OZ).3 Med pravnimi viri Evropske unije obravnavam Direktivo InfoSoc (2001)4 in Uredbo Rim II.5 O nadomestilih je krovna kolektivna organizacija CISAC leta 2020 izdelala svetovno študijo CISAC Private Copying Global Study 2020 (v nadaljevanju CISAC Global Study 2020).6
V nadaljevanju uporabljam kratice in skupne pojme. Poleg navedenih so pri avtorskih pravicah na avtorskih delih (37. in 50(1) člen ZASP) po njegovem 4(2) členu zajete tudi nekatere sorodne pravice: izvajalcev na izvedbah (123(1)), proizvajalcev fonogramov na fonogramih (131) in filmskih producentov na videogramih (135), saj po teh določbah ter po 46(1) in 31(1) členih ZKUASP tudi njim pripada pravica do pravičnega denarnega nadomestila za zasebno reproduciranje (v nadaljevanju Nadomestilo). V skladu s tem so s pojmom avtor mišljeni tudi našteti imetniki sorodnih pravic, s pojmom avtorska dela ali dela pa tudi predmeti teh sorodnih pravic. Nadomestila se nanašajo na tonsko in/ali vizualno zasebno reproduciranje avtorskih del s strani končnih uporabnikov kot fizičnih oseb, za kar uporabljam izraz (končni) Uporabnik (drugo lastno reproduciranje ustanov za varstvo kulturne dediščine ni zajeto). Za ponudnika storitev v oblaku, ki Uporabnikom omogoča nalaganje vsebin za zasebno uporabo na strežnik, uporabljam okrajšavo Ponudnik. Sklicevanje na naprave pomeni zlasti katerikoli nosilec za tonsko in vizualno snemanje, z njimi pa so smiselno zajeti tudi prazni nosilci zvoka in slike, če niso posebej omenjeni; s pojmom terminalske naprave pa so skupno zajete naprave za reproduciranje, ki jih uporablja končni Uporabnik (npr. telefon, tablica, PC, zunanji disk, pametna ura), s čimer jih razlikujem od strežnikov Ponudnika. S pojmom prve prodaje je zajet tudi prvi uvoz. Za kolektivno organizacijo za upravljanje avtorske in sorodnih pravic uporabljam kratico KO.
Zasebno reproduciranje avtorskih del kot pravni institut ima naslednje konstitutivne znake:
- prvič, da gre za reproduciranje avtorskih del;
- drugič, da to poteka na kateremkoli nosilcu (razen papirju) oz. na napravi;
- tretjič, da to stori fizična oseba;
- četrtič, da je ta uporaba nejavna (reproducirani primerki niso izročeni ali priobčeni javnosti);
- petič, da je ta uporaba nekomercialna (nima namena dosegati neposredne ali posredne gospodarske koristi);
- šestič, da zaradi te uporabe avtorjem nastaja prikrajšanje oz. škoda;
- sedmič, da je za to uporabo plačano (pravično) Nadomestilo.
Glede teh sedmih znakov sta usklajena evropsko (glej 5.2.(b) člen Direktive InfoSoc in sodna praksa) in slovensko pravo (glej 2. točko 50(2) člena v zvezi s 37(1)(2) členom ZASP in sodna praksa).
Pri Nadomestilu je pomemben še pravno-tehnični vidik njegove izterjave. Gre za pravno konstrukcijo, po kateri se Nadomestilo obračunava in izterjuje posredno, preko prvih prodajalcev katerihkoli nosilcev oz. naprav za reproduciranje (neposredni zavezanci), ki Nadomestilo vgradijo v svojo prodajno ceno in ga s tem prevalijo na končne Uporabnike zasebnega reproduciranja (posredni zavezanci).7 Pri tem se izhaja iz domneve, da bodo Uporabniki na opisnih nosilcih oz. napravah pogosto (zasebno) reproducirali (tudi) avtorska dela. To pa zmanjšuje potrebo po nakupu avtorskih del in verjetnost takega nakupa, saj je lastnost naprav za reproduciranje bistven motiv za povpraševanje po tem blagu in razlog, da jih hardverska industrija proda v tako velikem številu.
Zgoraj opisano zasebno reproduciranje del predstavlja vsebinsko omejitev avtorske pravice in privilegij Uporabnikov, saj je dopustno brez dovoljenja avtorjev in brez neposrednega plačila honorarja. Razlog za njegovo uvedbo je v tem, da je v interesu prostega pretoka informacij v družbi in da opisane zasebne uporabe ni mogoče nadzirati. Po sistematiki avtorskih pravic gre pri Nadomestilu za zakonito licenco oz. poplačilno pravico kot premoženjsko jedro in preostanek (residuum) pravice reproduciranja. S pravnega vidika ima torej Nadomestilo avtorskopravno naravo, poleg tega je neodpovedljivo8 (kar obsega tudi neprenosljivost) ter se upravlja obvezno kolektivno.9 Obenem pa je opisanih sedem konstitutivnih znakov glavni ključ za razreševanje vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s tem pravnim institutom, vključno z našim vprašanjem reproduciranja v oblaku. Najbolj sporna podrobneje obravnavam v nadaljevanju.
Urejanje področja zasebnega reproduciranja in Nadomestila je razdeljeno med pravom EU in pravom držav članic (DČ, torej pri nas slovenskemu pravu). Takšna delna evropska harmonizacija10 povzroča težave, saj DČ po svoje urejajo in razsojajo nekatera ključna vprašanja.
Evropskemu pravu pripada glede našega instituta osnovno polje urejanja in presoje. Pravni temelj je Direktiva InfoSoc, ki pa naš institut ureja razmeroma skromno, medtem ko je pomembne smernice sprejelo Sodišče EU.
Glavno pravilo je kot vsebinska omejitev pravice reproduciranja avtorskih del urejeno v 5.2.(b) členu (v obliki reprodukcij teh del v kateremkoli mediju, ki jih izdela fizična oseba za zasebno uporabo in za namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, ob pogoju, da avtorji prejmejo pravično nadomestilo). Ohlapna določila so v njeni 35. uvodni izjavi, da naj se pri določanju oblike, podrobne ureditve in možne ravni Nadomestila upoštevajo posebne okoliščine vsakega primera. Pri ocenjevanju teh okoliščin bi lahko bil koristen kriterij potencialna škoda, ki jo zadevno dejanje povzroči avtorjem. Pri tem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov; v določenih situacijah, ko je škoda avtorja minimalna, pa plačilo ni potrebno. Načelna določba je v 31. uvodni izjavi, ki velja za vse primere omejitve pravic, da je treba zagotoviti pravično ravnotežje pravic in interesov (med drugim) tudi med različnimi kategorijami imetnikov pravic in uporabnikov varovanih predmetov. Načelna določba je v 2. in 5. uvodni izjavi, da je namen te direktive oblikovanje splošnega in prožnega pravnega okvira na ravni Unije, ki bo omogočal razvoj informacijske družbe ter prilagoditev, da bo ustrezala tehnološkemu razvoju, zaradi katerega so se pojavile nove oblike izkoriščanja varovanih del (prav tak primer novega izkoriščanja pa je zasebno reproduciranje v oblaku).
Programske maksime Direktive so v 9.–12. uvodni izjavi, da mora vsakršno usklajevanje avtorske in sorodnih pravic temeljiti na njihovi visoki stopnji varstva, da morajo avtorji ali izvajalci za uporabo svojega dela prejeti primerno nagrado, prav tako pa tudi producenti, če naj nadaljujejo ustvarjalno in umetniško delo oz. da lahko to delo financirajo, da je strog, dejanski sistem varstva avtorske in sorodnih pravic eden glavnih načinov za zagotavljanje, da evropska kulturna ustvarjalnost in proizvodnja prejmeta nujna sredstva. Glavna odločitev Sodišča EU je, da Nadomestilo predstavlja avtonomni pojem prava Unije, ki ga je treba razlagati enotno v vseh DČ, ki so uvedle omejitev zasebnega reproduciranja.11 Enako pomembna je odločitev Sodišča EU, da DČ glede Nadomestila nosijo obveznost rezultata, tj. da morajo te države v okviru svojih pristojnosti zagotoviti učinkovito pobiranje pravičnega nadomestila.12
Slovenskemu pravu pripada glede našega instituta široko polje proste presoje, saj evropski zakonodajalec ni opredelil nekaterih njegovih ključnih pojmov, zlasti zavezancev za njegovo plačilo, njegove oblike, načina in višine.13 Zato ima slovensko pravo pri razreševanju vprašanja reproduciranja v oblaku pomembno vlogo.
Pravni temelji so:
- že citirana 2. točka 50(2) člena v zvezi s 37(1)(2) členom ZASP z opisanimi sedmimi znaki zasebnega reproduciranja;
- nadalje osnovno pravilo 23(1) člena ZASP, da je upoštevno vsako novo reproduciranje na vsakem nosilcu, neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki, npr. tudi v delovnem spominu računalnika (RAM, 1. točka 113(1) člena ZASP);
- temeljno načelo o prepovedi povzročanja škode po 10. členu OZ;
- osrednje načelo neposlovnih odškodninskih obveznosti, da ima povzročitelj škode dolžnost njene povrnitve po 131(1) členu OZ;
- da to velja v obsegu, ki ga določa pravilo popolne odškodnine iz 169. člena OZ, po katerem mora postati premoženjski položaj avtorjev takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja reproduciranja;
- konkretizacijo tega načela, ki obseg škode določa v obliki (izgubljenega) običajnega nadomestila za uporabo avtorskega dela te vrste po 168(2) členu ZASP.
Z vidika avtorjev predstavlja Nadomestilo premoženjsko jedro pravice reproduciranja kot ene od najpomembnejših pravic iz ustvarjalnosti, varovano po 60. členu Ustave RS in 17(2) členu Temeljne listine EU. Zato kot tako uživa ustavno varstvo.14 Z vidika Uporabnikov pa gre za njihov interes in privilegij, da so deležni vsebinske omejitve te pravice in prosto reproducirajo avtorska dela, s čimer se upoštevajo njihovi interesi prostega pretoka informacij ter udeležbe v kulturnem življenju družbe. Ta privilegij pa pripada zgolj njim kot fizičnim osebam in zgolj v pravnem okviru preostalih konstitutivnih znakov instituta zasebnega reproduciranja.
Masovno in hitro rastoče zasebno reproduciranje vs. capljanje rigidnega prava
Posebej je treba poudariti, da je zaradi izuma digitizacije zasebno reproduciranje avtorskih del in drugih varovanih vsebin postalo vseprisotno in neizmerno masovno;15 poleg tega poteka v nenadzorovani in nenadzorljivi zasebni sferi, ki je po 2. členu ZASP relativno obsežna. Ta silovit tehnološki razvoj nenehno prinaša nove oblike izkoriščanja (reproduciranja) del, tokrat v obliki zasebnega reproduciranja v oblaku. To je dalekovidno napovedal že evropski zakonodajalec v 2. uvodni izjavi Direktive InfoSoc z upoštevanjem prožnega pravnega okvira na ravni Unije, ki bo omogočal razvoj informacijske družbe, obenem pa se oblak lahko opredeli kot nova posebna okoliščina zasebnega reproduciranja po 35. uvodni izjavi Direktive InfoSoc. Zato je toliko bolj treba preseči večno vprašanje razvoja prava in njegovih (prav tako večnih) napak, da bi rigidna pravna pravila capljala za tehnološkim razvojem družbe.
Pri institutu zasebnega reproduciranja in njegovega Nadomestila se nenehno opozarja, da gre za t. i. primer grobe pravice (ang. rough justice), saj obstaja vrsta praktičnih težav v zvezi z opredelitvijo končnih Uporabnikov ali drugih podobnih težav.16 Sistemi nadomestila za zasebno kopiranje v zvezi z večino nosilcev za snemanje trenutno niso zanesljivi, ker je v praksi nemogoče ugotoviti, kateri uporabnik je reproduciral katero delo in na katerem nosilcu.
1. Pojem »katerikoli nosilec« oz. »naprava« za reproduciranje
Kot je bilo omenjeno uvodoma, predstavljajo po točki 2 člena 50(2) »katerikoli drugi nosilci za reproduciranje« (oz. take naprave) konstitutivni znak našega instituta, saj so nujna dejanska predpostavka za to, da lahko fizične osebe pridobijo zasebne kopije.17 V sklopu preostalih znakov so to tisti vmesniki, preko katerih (prodajne cene) se izterja Nadomestilo kot odškodnina za nastalo škodo avtorjev. Če so dane na razpolago Uporabnikom v zasebne namene, že sama njihova sposobnost za izdelovanje kopij zadostuje za utemeljitev plačila Nadomestila in nikakor ni treba dokazati, da so te osebe s to opremo dejansko izdelale zasebne kopije in tako dejansko povzročile škodo avtorju.18 Sposobnost teh nosilcev za reproduciranje tako predstavlja izpodbojno pravno domnevo (praesumptio iuris) za nastanek potencialne škode avtorjev; nosilci so domnevni sprožilec (ang. trigger) škode in s tem sistema Nadomestil.
Opisane osnovne misli veljajo tudi za reproduciranje v oblaku. Oblak je računalnik. Sestavljajo ga, s poenostavljenega tehničnega vidika, različni strežniki visokih zmogljivosti, ki jih izdelajo ali kupijo ter upravljajo ponudniki storitev v oblaku (Ponudniki) tako, da na teh strežnikih dajejo Uporabnikom na razpolago prostore za shranjevanje del (npr. za hrambo nasploh, za varnostne kopije, za dostopanje, za posodabljanje gradiv ipd.). Tudi pri oblaku domnevamo, da ta gradiva pogosto vsebujejo avtorska dela, ki jih njihovi Uporabniki s pomočjo terminalskih naprav (PC-jev, tablic, telefonov itd.) naložijo (up-load) na strežnike v oblaku. V zvezi z zasebnim reproduciranjem v oblaku se postavlja več vprašanj.
a) Oblak kot naprava
V prvi vrsti je treba upoštevati, da je naprava sedes materiae za Nadomestilo v slovenskem pravu 2. točka 50(2) člena ZASP, ki govori o »kateremkoli nosilcu za reproduciranje« (enako kot 5.2.(b) člen Direktive o reprodukcijah v kateremkoli mediju); v primerjavi s to osnovno normo predstavlja 37(2) člen ZASP in tam navedeni termin »naprava« zgolj njegovo izvedbeno pravilo. Seveda bi bilo treba slednjega zakonodajno terminološko uskladiti z glavnim 50. členom. Pa že brez tega ni mogoče pojma »naprave« iz 37(2) člena ZASP (črkobralsko) omejiti na zgolj fizične nosilce reproduciranja. Nasprotno, treba je uporabiti zgoraj omenjeno, bolj široko zastavljeno in tehnološko nevtralno19 evropsko besedilo v 5.2.(b) členu Direktive kot reprodukcije v kateremkoli mediju, ki po svojem namenu uživa prioriteto v smislu 288(3) člena PDEU (prejšnji člen 249(3) PES). To vključuje kakršenkoli prostor oz. zmogljivost za shranjevanje podatkov. Zlasti pa ga ni mogoče spreminjati (pretvarjati) z zopet črkobralskim pojmom »opravljanje storitev« Ponudnika v oblaku, saj se slednje tudi v oblaku začnejo in končajo s fizično napravo (beri: strežnikom). Takšen sofizem bi konec koncev lahko uporabili tudi v primeru Uporabnikovega običajnega zasebnega reproduciranja na terminalskih napravah: namesto reproduciranja na telefon bi lahko uporabili dikcijo, da Uporabnik kupi spominski prostor (na svojem telefonu) in da na njem opravi storitev reproduciranja …
Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Miha Trampuž: Pravično nadomestilo za zasebno reproduciranje v oblaku
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 46-47, 2024
>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
--------------------------
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.