Vsaka ženska ima pravico do zdravljenja neplodnosti in oploditve z biomedicinsko pomočjo ne glede na spolno usmerjenost in zakonski stan.
Ustavno sodišče je prejelo dve zahtevi za oceno ustavnosti 5. člena > Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (ZZNPOB), in sicer skupine poslank in poslancev Državnega zbora ter Zagovornika načela enakosti, zaradi neskladnosti z Ustavo RS ter Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP).
V odločbi U-I-418/20 je Ustavno sodišče najprej povzelo ureditev ZZNPOB. Le-ta ureja zdravstvene ukrepe za pomoč pri spočetju otroka, s čimer omogoča uresničevanje svobode odločanja o rojstvih otrok. Zakon zajema pravico do zdravljenja neplodnosti in različne postopke oploditve (pri čemer zakon prepoveduje hkratno uporabo darovanih jajčnih in semenskih celic). Zakon omejuje pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo (umetne oploditve) na heteroseksualne pare v zakonski ali zunajzakonski skupnosti, s čimer so izključene samske ženske in istospolni pari. Prepovedana sta tudi nadomestno materinstvo ter umetna oploditev žensk, ki nameravajo otroka po rojstvu prepustiti tretji osebi.
Ustavno sodišče je najprej presojalo skladnost ureditve s pravico do enakosti iz 14. člena Ustave: ta zagotavlja enakost človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično prepričanje, gmotno stanje ali druge osebne okoliščine. Za obravnavo morebitne diskriminacije ni treba dokazati posega v določeno pravico, temveč zadošča povezava med zakonsko ureditvijo in človekovimi pravicami.
Pri oceni zatrjevane diskriminacije je sodišče upoštevalo, ali gre za uresničevanje človekovih pravic, ali obstaja različno obravnavanje, ali so primerljivi položaji bistveno enaki in ali je razlikovanje ustavno dopustno. Ustavno sodišče je oceno protiustavne diskriminacije presojalo z vidika osebnih okoliščin in pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz 55. člena Ustave.
Sodišče je potrdilo, da pravica do svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz tega člena Ustave zajema dostop do zdravstvenih storitev, ki omogočajo zdravljenje neplodnosti, preprečevanje zanositve ter umetno prekinitev nosečnosti. Pravici do svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz 55. člena Ustave stoji nasproti pozitivna obveznost države, da posameznicam, posameznikom in parom omogoči uporabo zanesljivih tehnik, ki jih na področju umetne oploditve razvija medicinska znanost. Čeprav s tem ni zagotovljena »pravica do otroka«, pa mora zakonodajalec pri urejanju umetne oploditve spoštovati načelo enakosti, prepoved diskriminacije in največjo korist otroka. Kljub temu ZZNPOB omejuje dostop do umetne oploditve zgolj na heteroseksualne pare, kar izključuje samske ženske in istospolne pare. Ustavno sodišče je ugotovilo, da obstaja različno obravnavanje omenjenih skupin, kar pomeni diskriminacijo, ki jo je treba presojati glede na okoliščine primera.
Z vidika presoje primerljivosti položajev žensk v (neplodnih) raznospolnih in istospolnih (lezbičnih) parih glede dostopa do umetne oploditve je sodišče pritrdilo stališču Vlade, da so možni primeri, ko je v lezbični skupnosti ena ali obe partnerki medicinsko neplodna, in so torej v bistveno enakem položaju kot ženske, ki živijo v raznospolnih parih, v katerih je medicinska neplodnost prisotna pri enem ali drugem ali pri obeh partnerjih. V nadaljevanju je sodišče poudarilo še, da niti ženska v lezbičnem niti ženska v neplodnem raznospolnem paru otroka ne more spočeti po naravni poti, brez pomoči umetne oploditve. Poudarilo je tudi, da so istospolne družine po svojih bistvenih značilnostih in z vidika varstva otrokove koristi primerljive s heterospolnimi ter da je postopek umetne oploditve glede na veljavno zakonsko ureditev, ki dopušča heterologno oploditev z darovanimi semenskimi celicami, mogoče izvesti tudi pri ženski v lezbičnem paru. Sodišče je tako zaključilo, da je ženska v lezbičnem paru glede dostopnosti do umetne oploditve v bistvenem v enakem položaju kot ženska v raznospolnem paru iz drugega odstavka 5. člena ZZNPOB.
Enako je sodišče ugotovilo tudi ob presoji primerljivosti položajev žensk v (neplodnih) raznospolnih parih in samskih žensk (žensk brez partnerja ali partnerke) z vidika dostopa do umetne oploditve: niti samska ženska niti ženska v neplodnem raznospolnem paru otroka ne more spočeti po naravni poti, brez pomoči umetne oploditve. Zahtevati, da ženska za dostop do slednje (najprej) poišče partnerja, osnuje zakonsko zvezo ali zunajzakonsko skupnost in poskuša doseči zanositev po naravni poti, bi bilo namreč v očitnem nasprotju z njenim dostojanstvom in zasebnostjo. Sodišče je še poudarilo, da so enostarševske družine z otroki tretji najpogostejši tip družine v Republiki Sloveniji in so po svojih temeljnih značilnostih glede skrbi za otroka primerljive z dvostarševskimi družinami ter da je glede na biološke danosti in glede na veljavno zakonsko ureditev, ki dopušča heterologno oploditev z darovanimi semenskimi celicami, umetno oploditev mogoče izvesti tudi pri samski ženski. Sodišče je zaključilo, da je samska ženska glede dostopnosti do postopkov umetne oploditve v bistvenem v enakem položaju kot ženska v raznospolnem paru iz drugega odstavka 5. člena ZZNPOB.
Skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave je mogoče človekove pravice omejiti samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Ker je zakonodajalec omejil pravico do umetne oploditve zaradi ustavne pravice varstva koristi otrok (zakonodajalec je skušal preprečiti, da bi otrok, spočet z umetno oploditvijo, odraščal brez očeta), je sodišče ugotavljalo utemeljenost omejitve pravice do umetne oploditve na podlagi strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti posega v ožjem smislu. Ugotovilo je, da glede na navedeno izpodbijana ureditev, ki ženskam v lezbičnih parih in samskim ženskam ne omogoča dostopa do umetne oploditve, ni v skladu s pravico do nediskriminatorne obravnave pri uživanju človekove pravice do svobodnega odločanja o rojstvih otrok iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave.
Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da so izpodbijane določbe ZZNPOB v neskladju s pravico partnerk istospolne zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti ter samskih žensk do nediskriminatorne obravnave iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s 55. členom Ustave, ker jim prepovedujejo dostop do postopkov umetne oploditve izključno zaradi osebnih okoliščin spolne usmerjenosti in zakonskega stanu. Sodišče je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje v ZZNPOB odpravi v enem letu po objavi odločbe v Uradnem listu.
V delno odklonilnem ločenem mnenju je ustavni sodnik Šorli opozoril, da pri sprejetju navedene odločitve Ustavnega sodišča ni bila v popolnosti upoštevana največja korist otroka, ki naj bi jo zagotavljala prav tradicionalna družina, ki najbolje uresničuje otrokove interese.
Ustavna sodnica dr. Šugman Stubbs je v svojem pritrdilnem ločenem mnenju dodala, da če se sprejeta odločba nanaša na vprašanja umetne oploditve žensk, ki živijo v lezbični zvezi, pomeni odločitev še zadnji korak k izenačitvi vseh pravnih položajev heterospolnih in istospolnih parov. Opozorila pa je tudi na problem, o katerem bo moral razmisliti zakonodajalec, ko bo urejal to področje. Veljavni zakon namreč preprečuje oploditev, pri kateri bi bili donirani tako ženska kot moška spolna celica. Ženska, ki ne bo mogla zanositi s svojimi spolnimi celicami, bi morala torej uporabiti tuje ženske in moške spolne celice, kar po sedanji ureditvi ni mogoče.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.