c S

Pravica do obrazložene sodne odločbe kreditojemalcev posojil v švicarskih frankih

08.08.2023

Zaradi umanjkanja obrazložitve okoliščin, ki pomenijo, da so se potrošniki morali in mogli konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) za višino prevzetih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita, so sodišča pritožnikom kršila pravico do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Tako je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-54/19 z dne 6. julija 2023, ko je odločalo o ustavnih pritožbah kreditojemalcev posojil v švicarskih frankih.

Splošno o pravici do obrazložene sodne odločbe

Ustavno sodišče je uvodoma pojasnilo, da iz 22. člena URS izhaja obveznost sodišča, da se seznani z navedbami strank, jih pretehta ter se do dopustnih in upoštevnih navedb v obrazložitvi odločbe tudi opredeli. Po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča je samostojna razsežnost pravice iz 22. člena URS pravica do obrazložene sodne odločbe. Sodišče mora namreč na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev, da lahko stranka, še zlasti če v postopku ni bila uspešna, spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes, je razložilo Ustavno sodišče. Ob tem je dodalo, da je, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjega sodišča, sicer zahteva po obrazloženosti sodne odločbe lahko nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, če se je nižje sodišče že opredelilo do upoštevnih trditev in pravnih naziranj stranke in je iz sodbe nižjega sodišča mogoče razbrati razloge za sprejeto odločitev. Ustavno sodišče je dalje opozorilo, da je z vidika vsebine in obsega dolžnosti sodišča do opredelitve do strankinih navedb in dolžnosti obrazložene sodne odločbe pomembno tudi, da sodišče nacionalne predpise razlaga ustavnoskladno, torej ob sprejetem izhodišču uporabe Direktive 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 tudi z njenim upoštevanjem v luči načela skladne razlage.

O obsegu ustavnosodne presoje

Obrazložilo je, da so v konkretnem primeru sodišča spor obravnavala z vidika ureditve stopnje skrbnosti, ki se po nacionalni ureditvi in Direktivi 93/13/EGS zahteva od banke pri sklepanju kreditne pogodbe, in v duhu potrošniškega prava z vidika tega, kaj je mogoče pričakovati od razumnega potrošnika pri sklepanju takšne pogodbe. Ob sprejetem izhodišču prava Evropske unije (EU) mora sodišče vselej preveriti jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja (tudi izpolnjenost pojasnilne dolžnosti), ki se nanaša na glavni predmet pogodbe, ter povezanost pomena tega izhodišča s presojo (ne)poštenosti pogodbenega pogoja in torej ne le v smislu morebitne odškodninske sankcije, je navedlo Ustavno sodišče, ki je glede na očitek pritožnikov svojo presojo omejilo na vidik obrazloženosti izpodbijanih sodnih odločb z vidika razlage nacionalnega prava v luči navedenega pravnega standarda iz prava EU, ki so ga (tudi s časovnega vidika) kot merodajnega za odločitev v sporu sprejela tudi sodišča v pravdnem postopku. Ustavno sodišče je zapisalo, da nobeno od sodišč tudi ni sprejelo stališča, da navedeni pravni standard v obravnavanem primeru ni upošteven. Sodišča so torej morala ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo danih meril Direktive 93/13/EGS in sodne prakse Sodišča EU, ter nato razložiti, zakaj ugotovljena dejstva v konkretnem primeru utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem (v obravnavanem primeru pravni standard pojasnilne dolžnosti), je razlogovalo Ustavno sodišče.

O pojasnilni dolžnosti v praksi Sodišča EU

Pojasnilo je, da ker je potrošnik v razmerju do ponudnika kredita v podrejenem položaju glede ravni obveščenosti in pogajalskih sposobnosti, Direktiva 93/13/EGS varuje njegov pravni položaj z zahtevo po transparentnosti, ki jo Sodišče EU razlaga široko. V skladu s sodno prakso Sodišča EU mora nacionalno sodišče v povezavi s pojasnilno dolžnostjo na podlagi Direktive 93/13/EGS ob upoštevanju okoliščin sklenitve pogodbe preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi zlasti skupne stroške svojega kredita. Glede zahteve po transparentnosti pogodbenih pogojev, kot izhaja iz drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13/EGS, je Sodišče EU poudarilo, da te zahteve ni mogoče zožiti le na njeno formalno in slovnično razumljivost. Finančne ustanove morajo potrošnikom posredovati informacije vsaj o tem, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Ponudnik mora potrošniku navesti mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, neločljivo povezana s sklenitvijo take pogodbe. Posebej pomembna so pojasnila o tveganjih kreditojemalca v primeru velikega znižanja vrednosti valute, ki je zakonito plačilno sredstvo v državi članici njegovega stalnega prebivališča, in zvišanja tuje obrestne mere. Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Tako se mora povprečni potrošnik, ki je običajno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, zavedati možnosti zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, na katero je kredit vezan, in mora oceniti morebitne pomembne ekonomske posledice za svoje finančne obveznosti. Prav tako v okviru valutnega kreditiranja zahteve po preglednosti ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, pa čeprav obširne, če temeljijo na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja te pogodbe, je stališča Sodišča EU povzelo Ustavno sodišče.

Dalje je po oceni slednjega v skladu s predstavljenimi merili Sodišča EU, ki (so)opredeljujejo po naziranju sodišč upoštevno materialnopravno podlago (pravni standard pojasnilne dolžnosti), ključno, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. To se v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti (s tujo variabilno obrestno mero) izraža zlasti v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti zaradi spremembe valutnega tečaja. Čeprav konkretni način izpolnitve pojasnilne dolžnosti ni bil predpisan, je Sodišče EU jasno razsodilo, da mora kreditodajalec pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije domače valute (in povečanja tujih obrestnih mer) na obroke za odplačilo kredita, je prepričano Ustavno sodišče.

Presoja obravnavanega primera

Ustavno sodišče je presodilo, da iz obrazložitve izpodbijanih odločitev ni mogoče razbrati, katero pojasnilo ali gradivo banke je pri povprečnem potrošniku moglo in moralo povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti spremembe višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) za višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Ob tem sta se pritožbeno in revizijsko sodišče po navedbah Ustavnega sodišča tudi sklicevali na sodno prakso Sodišča EU v povezavi z razlago pravnega standarda pojasnilne dolžnosti po Direktivi 93/13/EGS in tudi izrecno zavzeli stališče o upoštevnosti navedene razlage v obravnavanem primeru. Na podlagi navedene sodne prakse Sodišča EU je po mnenju Ustavnega sodišča očitno, da jasno pogodbeno besedilo ne zadošča za izpolnitev standarda pojasnilne dolžnosti. To še toliko bolj velja, če pogodbeno besedilo glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča niti ne vsebuje opozorila o možnosti spremembe mesečne anuitete. Zavedanja dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) za višino potrošnikovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita glede na merila pravnega standarda pojasnilne dolžnosti ni mogoče enačiti z golim številom sestankov in informativnih razgovorov in/ali potekom časa za premislek, (grafično) predstavitvijo preteklega gibanja tečajnega razmerja, predstavitvijo alternativne kreditne ponudbe (v domači valuti), podpisano izjavo o abstraktnem prevzemu tečajnega tveganja, možnim ravnanjem pritožnikov po sklenitvi pogodbe v smislu konverzije in odsotnostjo izrecnih (zavajajočih) zagotovil banke. Tudi opozorilo na možnost spreminjanja mesečne anuitete in glavnice kredita zaradi valutnega (in obrestnega) tveganja brez ponazoritve materializacije tovrstnega tveganja v sferi obveznosti kreditojemalcev ne zadošča za dosego uporabljenega standarda pojasnilne dolžnosti. Tovrstna pojasnila banke namreč ne izrazijo tveganja v realni sferi potrošnikovih kreditnih obveznosti (višini obrokov odplačevanja) ob upoštevanju dolgoročnosti kreditnega razmerja, je bilo jasno Ustavno sodišče.

Dalje je ugotovilo, da pravni standard, ki se nanaša na ravnanje banke, očitno ni postavljen tako visoko, da bi pokrival le primere zavestnega zamolčanja in/ali zavajanja (bančne svetovalke). Zato opustitev trditvene podlage pritožnikov v zvezi s tem po njegovi presoji ne more utemeljiti zaključka izpolnitve pojasnilne dolžnosti. Enako velja glede trditev o hipotetični odločitvi pritožnikov o opustitvi sklenitve pravnega posla v primeru izpolnjene pojasnilne dolžnosti. Ugotovljena dolgoročnost kreditnega razmerja izkazanosti pojasnilne dolžnosti ne more nadomeščati in pomen njene izpolnitve kvečjemu še toliko bolj postavlja v ospredje, je prepričano Ustavno sodišče, ki je opozorilo, da je stališče pritožbenega in revizijskega sodišča, da Direktiva 93/13/EGS ne zahteva točno določenega načina izpolnitve pojasnilne dolžnosti (v konkretnem primeru na primer le in samo več simulacij z vnaprej določenimi parametri), sicer točno, a v ničemer ne spreminja vsebine pravnega standarda pojasnilne dolžnosti in ne nadomešča obrazložitve v nujnem delu zapisa okoliščine ali sklopa okoliščin, ki pomenijo, da so se potrošniki v obravnavanem primeru morali in mogli konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) za višino prevzetih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. Enako velja za splošna stališča o pomenu in položaju pojasnilne dolžnosti v sklopu presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, je še ocenilo Ustavno sodišče.

Kršitev 22. člena URS

Glede na opisano po presoji Ustavnega sodišča sodišče prve stopnje v ključnem delu presoje sodbe ni obrazložilo, s čimer je kršilo pravico pritožnikov do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena URS. S pritrditvijo razlogom prvostopenjske sodbe in utemeljitvijo izpolnitve pojasnilne dolžnosti na ravni možnosti abstraktnega zavedanja pritožnikov glede obstoja valutnega tveganja brez izraza v konkretni sferi kreditnih obveznosti (višine obrokov) tudi drugostopenjsko in revizijsko sodišče nista vsebinsko odgovorili na navedbe pritožnikov v pritožbenem postopku, namreč, da prvostopenjsko sodišče standarda pojasnilne dolžnosti ni ustrezno napolnilo in ni pojasnilo možnosti zavedanja pritožnikov stopnje dejanskega obsega tveganja. S tem sta tudi drugostopenjsko in revizijsko sodišče kršili pravico iz 22. člena URS, je zaključilo Ustavno sodišče, ki je zato izpodbijane sodne odločbe razveljavilo in v razveljavljenem obsegu vrnilo v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Pripravil: Patricij Maček


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.