Evropsko sodišče je odločilo, da se prejeta Erasmusova štipendija ne sme upoštevati pri izračunu dohodnine starša, ki skrbi za dijaka oziroma študenta, ki je to štipendijo prejel.
Hrvaška državljanka, dohodninska zavezanka, v davčnem obdobju za leto 2015 po mnenju hrvaške davčne uprave ni bila upravičena do povečanja osnovnega osebnega odbitka za vzdrževanega otroka, saj je njen sin prejel štipedijo Erasmus+ za študij na univerzi na Finskem. Za ta namen mu je bilo še pred odhodom v to državo konec leta 2014 izplačano predplačilo za pomoč za učno mobilnost v okviru programa Erasmus+ v višini 1840 evrov.
Na podlagi odločbe o odmeri davka naj bi študentova mati plačala dohodnino, saj naj ne bi bila upravičena do povečanja osnovnega osebnega odbitka za vzdrževanega otroka, ker je ta otrok prejemal pomoč za mobilnost v okviru programa Erasmus+. V pritožbi, ki jo je vložila zoper takšno odločbo, je trdila, da se pomoč za mobilnost, ki je bila izplačana študentom za izobraževanje v okviru programa Erasmus+, ne bi smela upoštevati pri določitvi pravice do povečanja osnovnega osebnega odbitka za vzdrževanega otroka. V nadaljevanju postopka so tako upravni organ na drugi stopnji kot tudi upravno sodišče in višje upravno sodišče njeno pritožbo oziroma tožbo zavrnili kot neutemeljeno.
Zaradi navedenega je vložila ustavno pritožbo pred ustavnim sodiščem Republike Hrvaške, v kateri je med drugim navajala kršitev 18., 20. in 21. člena > Pogodbe o delovanju EU (PDEU), saj naj bi bila diskriminirana ter v slabšem položaju, ker je njen vzdrževani otrok uresničeval svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja v državi članici, ki ni njegova matična država članica, za namene izobraževanja. Ker je ustavno sodišče ugotovilo, da je ministrstvo za finance Republike Hrvaške sprejelo stališče, da prejem pomoči za mobilnost za izobraževanje v okviru programa Erasmus+ povzroči, da se njihovim staršem odvzame pravica do povečanja osnovnega osebnega odbitka za vzdrževane otroke, kar je privedlo do zmanjšanja števila vlog študentov, zainteresiranih za takšne ukrepe, se je kot predložitveno sodišče obrnilo na Sodišče EU z vprašanjem, ali je treba 20. in 21. člen PDEU v povezavi s 165. členom PDEU razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, ki pri določitvi zneska osnovnega osebnega odbitka, do katerega je starš, ki je zavezanec za dohodnino, upravičen zaradi svojega vzdrževanega otroka, upošteva pomoč za učno mobilnost, ki jo je ta otrok prejel v okviru programa Erasmus+, kar po potrebi povzroči izgubo pravice do povečanja tega odbitka v okviru izračuna dohodnine.
Sodišče EU je v sodbi C-277/23 najprej poudarilo, da je skladno z ustaljeno sodno prakso neposredno obdavčevanje v pristojnosti držav članic samih ter da pravo Unije načeloma ne nasprotuje temu, da bi države članice obdavčile dohodke, financirane iz sredstev Unije, je pa treba pri takšni obdavčitvi spoštovati evropsko pravo, zlasti določbe PDEU o pravici, priznani vsakemu državljanu Unije, da se prosto giblje in prebiva na ozemlju držav članic.
Državljani Unije (torej osebe, ki imajo državljanstvo ene od držav članic – 20. člen PDEU), ki na podlagi svojega statusa državljana Unije uresničujejo svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja v državi članici, ki ni njihova izvorna država članica, se lahko sklicujejo na pravice, ki jih imajo zaradi tega statusa, zlasti na pravice iz 21. člena PDEU, tudi proti svoji izvorni državi članici. Pri tem pomeni nacionalna ureditev, ki je za nekatere državljane manj ugodna zgolj zato, ker so ti uresničevali svojo pravico do prostega gibanja in prebivanja v drugi državi članici, omejitev svoboščin, ki jih 21. člen PDEU priznava vsakemu državljanu Unije. Ugodnosti, ki jih daje PDEU na področju gibanja državljanov Unije, namreč ne bi polno učinkovale, če bi državljana države članice od uporabe teh ugodnosti lahko odvrnile ovire, ki zaradi njegovega prebivanja v drugi državi članici izhajajo iz ureditve njegove države izvora, ki ga postavlja v slabši položaj zgolj zato, ker je navedene ugodnosti uporabil.
Sodišče je poudarilo, da program Erasmus+ temelji na 165. in 166. členu PDEU, njegov cilj pa je zlasti spodbujati mobilnost študentov znotraj Unije in jim omogočiti, da začnejo ali nadaljujejo študij v različnih državah članicah. Glede na ekonomska sredstva, ki jih imajo na voljo študenti in njihovi starši, pa bodo pri uresničevanju tega cilja verjetno nastali dodatni stroški, ki jih takšna mobilnost povzroča. Finančna podpora, zagotovljena zlasti s štipendijami, namenjenimi olajšanju mobilnosti upravičencev do tega programa, kaže na pripravljenost Unije, da prispeva h konkretnemu in učinkovitemu premagovanju teh ovir. Takšne podpore oziroma štipendije pa naj bi se skladno s 40. uvodno izjavo Uredbe št. 1288/2013 o uvedbi programa „Erasmus+“, program Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport oprostile vseh davkov in prispevkov za socialno varnost. Ob tem je Sodišče EU opozorilo, da pravo Unije državljanu Unije ne zagotavlja, da bo uresničevanje njegove pravice do prostega gibanja z vidika obdavčitve nevtralno, ampak je lahko tudi bolj ali manj ugodno ali celo neugodno. Isto načelo se a fortiori uporablja za položaj, v katerem zadevna oseba ni sama uresničevala svoje pravice do prostega gibanja, temveč tudi, če je žrtev manj ugodnega obravnavanja zaradi uresničevanja pravice do prostega gibanja družinskega člana kot v preučevanem primeru.
Vendar mora država članica, ko sodeluje v programu Erasmus+, zagotoviti, da ureditev dodeljevanja in obdavčitve štipendij, namenjenih olajšanju mobilnosti upravičencev do tega programa, ne omejuje neupravičeno pravice do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic. Ker je v obravnavani zadevi stranka zaradi pomoči za učno mobilnost v slabšem položaju, sodišče ugotavlja, da lahko takšna ureditev državljane Unije odvrne od uresničevanja njihove pravice do prostega gibanja in prebivanja v državi članici in tako škodi mobilnosti študentov znotraj Unije v okviru programa Erasmus+.
Neugodne davčne posledice za starša, ki je davčni zavezanec in ki ima vzdrževanega otroka, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja, namreč pomenijo omejitev prostega gibanja v smislu 21. člena PDEU, ker izhajajo iz tega, da je to svoboščino uresničeval ta otrok. Okoliščina, da te neugodne posledice niso nastale za otroka, ampak za starša, ni upoštevna za ugotovitev obstoja omejitve prostega gibanja. V takšnem primeru se lahko na učinke te omejitve sklicuje ne le državljan Unije, ki je uresničeval svojo pravico do prostega gibanja, ampak tudi državljan Unije, ki – tako kot tožeča stranka iz postopka v glavni stvari – skrbi za tega prvonavedenega državljana in ki je zato zaradi učinkov te omejitve neposredno v slabšem položaju.
Sodišče EU ni zavzelo stališča, da državljan Unije – študent – s prejeto finančno podporo, ki jo dobi, prispeva k svojemu preživljanju iz naslova lastnih dohodkov in da zniža izdatke svojih staršev v okviru njihove preživninske obveznosti. Pri dodelitvi višine finančne pomoči se upoštevajo dejanski življenjski stroški v državi članici gostiteljici, razdalje med glavnimi mesti držav članic in uspešnost študenta, njihov namen pa naj bi bil prispevati h kritju dodatnih stroškov, ki ne bi obstajali, če te mobilnosti ne bi bilo. Zato prejemanje takšne pomoči ne povzroči zmanjšanja izdatkov staršev, ki so davčni zavezanci, v okviru njihove obveznosti preživljanja vzdrževanih otrok niti ne povečuje davčne sposobnosti teh staršev.
Glede na vse je Sodišče EU zaključilo, da 20. in 21. člen PDEU v povezavi s 165. členom PDEU nasprotujeta ureditvi države članice, ki pri določitvi zneska osnovnega osebnega odbitka, do katerega je starš, ki je zavezanec za dohodnino, upravičen zaradi svojega vzdrževanega otroka, upošteva pomoč za učno mobilnost, ki jo je ta otrok prejel v okviru programa Erasmus+, kar lahko povzroči izgubo pravice do povečanja tega odbitka v okviru izračuna dohodnine.
Pripravila: mag. Jasmina Potrč
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
