c S

O videzu nepristranskosti sojenja

27.12.2024

Podaja pobude za začetek postopka pred Komisijo za etiko in integriteto pri Sodnem svetu je nedvomno taka objektivna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari upravičen dvom o nevtralnosti te osebe do zadeve, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-429/23 z dne 24. oktobra 2024, ko je odločalo o ustavni pritožbi vrhovnega sodnika zoper sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo njegovo tožbo zoper načelno mnenje Komisije za etiko in integriteto.

Okoliščine konkretnega primera

V obravnavanem primeru je bil po navedbah Ustavnega sodišča predmet ustavne pritožbe sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo pritožnikovo tožbo zoper načelno mnenje Komisije za etiko in integriteto. Sprejelo je stališče, da načelno mnenje ni upravni akt, zato vložitev tožbe po 2. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ni pravi način za varstvo pritožnikovih pravic. Kot je navedlo Ustavno sodišče, je pritožnik med drugim navajal, da pri predsedniku in podpredsedniku Vrhovnega sodišča obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njuni nepristranskosti. Ker sta predsednik in podpredsednik Vrhovnega sodišča odločala o predlogih za izločitev sodnikov senata, ki je odločal o njegovi tožbi, naj bi s tem vplivala na sestavo senata. Zato naj bi bila kršena pravica do nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije (URS)).

O nepristranskosti sodnikov

Ustavno sodišče je pojasnilo, da je sestavni del poštenega postopka tudi zahteva, da je v njem spoštovano temeljno procesno jamstvo nepristranskega odločanja. Zahteve ustavnega procesnega jamstva nepristranskega odločanja po navedbah Ustavnega sodišča izhajajo iz ustavnosodne presoje prvega odstavka 23. člena URS. Nepristranskost sodnikov je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih, temveč tudi po zunanjem izrazu, namreč kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako javnost. Za obstoj nepristranskosti sojenja sta, kot je navedlo Ustavno sodišče, odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti. Po prepričanju Ustavnega sodišča je pomembno tudi to, da se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven, tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Gre za zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati v javnosti. Pri presoji teh vprašanj, ali obstaja dvom o videzu nepristranskosti, je stališče stranke pomembno, vendar ni odločilno, je razlogovalo Ustavno sodišče. Meni, da je odločilno, ali je mogoče ugotoviti, da je ta strah objektivno utemeljen. Navedlo je, da je torej pomembno, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodnega odločanja kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. V nekaterih primerih, ko je težko zagotoviti dokaze, s katerimi bi se ovrgla domneva subjektivne nepristranskosti sodnika, zahteva po objektivni nepristranskosti zagotavlja dodatno pomembno jamstvo. Čeprav ima videz nepristranskosti določen pomen, sam po sebi ni odločilen. Zato se je vedno treba osredotočiti na dejanske razmere in ugotoviti, ali so strahovi stranke glede pristranskosti objektivno utemeljeni, in videz nepristranskosti preveriti z objektivnimi dejstvi, je razložilo Ustavno sodišče.

Presoja konkretnega primera

Ugotovilo je, da v pričujoči zadevi predsednik in podpredsednik Vrhovnega sodišča nista bila člana senata Vrhovnega sodišča, ki je odločal o pritožnikovi tožbi. Pritožnik tudi ni zatrjeval nobenih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost kateregakoli od sodnikov v tem senatu. Dvomil pa je o nepristranskosti Vrhovnega sodišča zato, ker sta predsednik in podpredsednik tega sodišča sama odločala o predlogih za izločitev vrhovnih sodnikov in s tem vplivala na sestavo senata, hkrati pa je bil podpredsednik Vrhovnega sodišča pobudnik postopka pred Komisijo za etiko in integriteto. Predsednik Vrhovnega sodišča pa se je tej pobudi podpredsednika pridružil. Iz navedenega je po presoji Ustavnega sodišča izhajalo, da osebna nepristranskost sodnikov, ki so odločali o pritožnikovi tožbi, v tej zadevi ni bila sporna, zato je očitek o kršitvi pravice do nepristranskega sodišča preučilo z vidika objektivnega testa nepristranskosti.

Ustavno sodišče je moralo ugotoviti, ali bi okoliščine, povezane s predsednikom in podpredsednikom Vrhovnega sodišča, lahko ogrozile nepristranskost celotnega sodišča kot takega. Ob sklicevanju na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) je najprej preverilo, ali obstajajo okoliščine, iz katerih bi lahko izhajalo, da sta predsednik in podpredsednik Vrhovnega sodišča s stranko ali spornim predmetom povezana tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da nista nepristranska do pritožnikove zadeve. Ustavno sodišče je pojasnilo, da predsednik in podpredsednik Vrhovnega sodišča nista odločala v senatu, ki je odločal o pritožnikovi tožbi, zato ne gre za položaj, ko bi sodnik opravljal dvojno nalogo v eni zadevi (a single set of proceedings). Vendar pa, da iz sodne prakse ESČP izhaja, da pri presoji povezanosti predsednika sodišča, ki odloča o zadevi stranke, s spornim predmetom ali stranko, ESČP uporablja primerljiva merila. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je treba pri presoji dvojne vloge sodnika upoštevati časovni vidik in vsebino zadeve, ki je predmet odločanja, ter morebitne druge okoliščine, ki bi lahko povzročile dvom o nepristranskosti, je opozorilo Ustavno sodišče.

Izpostavilo je, da je Vrhovno sodišče v pričujoči zadevi odločalo o tožbi zoper načelno mnenje, ki ga je izdala Komisija za etiko in integriteto. Ta pa je organ Sodnega sveta. Iz prvega odstavka 49. člena Zakona o Sodnem svetu (ZSSve) izhaja, kot je navedlo Ustavno sodišče, da je bistvena naloga te komisije, da sprejema stališča, povezana z vprašanji sodniške etike in integritete, ter oblikuje priporočila sodnikom, kako naj v prihodnje ravnajo. Med drugim ta komisija sprejema tudi načelna mnenja glede ravnanj, ki pomenijo kršitev kodeksa sodniške etike. Ustavno sodišče je pojasnilo, da pritožnik z vloženo tožbo zahteva sodni nadzor nad izdanim načelnim mnenjem in si prizadeva za njegovo odpravo. Zato po presoji Ustavnega sodišča nedvomno obstaja vsebinska povezava med obema postopkoma. Ustavno sodišče je razložilo, da je v tem primeru Komisija za etiko in integriteto presojala ravnanja, ki jih je storil pritožnik, in o tem sprejela načelno mnenje. Iz tega pa po navedbah Ustavnega sodišča izhaja, da se je postopek pred to komisijo začel na podlagi pobude podpredsednika Vrhovnega sodišča, ki se mu je pridružil tudi predsednik. ZSSve pa omogoča začetek postopka le na podlagi dveh vlog, in sicer zahteve in pobude, je spomnilo Ustavno sodišče.

Dalje je navedlo, da čeprav podpredsednik in predsednik Vrhovnega sodišča navajata, da vlagata predlog za sprejetje načelnega mnenja v vlogi vrhovnih sodnikov in v vlogi podpredsednika oziroma predsednika Vrhovnega sodišča, njune vloge ni mogoče šteti za zahtevo, ki jo lahko vloži predsednik Vrhovnega sodišča. Ker sta podpredsednik in predsednik Vrhovnega sodišča vložila pobudo, ki jo lahko vloži vsaka fizična ali pravna oseba, po mnenju Ustavnega sodišča ni mogoče šteti, da bi podala pobudo v okviru izvrševanja svoje uradne funkcije predsednika ali podpredsednika Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je upoštevalo tudi, da je od vložitve pobude do sprejetja izpodbijanega sklepa Vrhovnega sodišča minilo le leto dni, zato ne gre za časovno oddaljeno povezavo. V takem primeru pa po prepričanju ustavnih sodnikov z vidika pritožnika ni mogoče šteti, da sta predsednik in podpredsednik Vrhovnega sodišča nevtralna do pritožnikove zadeve. S podajo pobude sta po mnenju ustavnih sodnikov postala pritožnikova nasprotnika. Podaja pobude za začetek postopka pred Komisijo za etiko in integriteto je nedvomno taka objektivna okoliščina, ki pri razumnem človeku lahko ustvari upravičen dvom o nevtralnosti te osebe do zadeve, je opozorilo Ustavno sodišče.

Pojasnilo je, da ima predsednik Vrhovnega sodišča številne pristojnosti. Predsednika sodišča pa v njegovi odsotnosti nadomešča podpredsednik (drugi odstavek 31. člena Zakona o sodiščih (ZS)). Vendar iz ZS in Sodnega reda, ki urejata dodeljevanje zadev posameznemu sodniku, po navedbah Ustavnega sodišča izhaja, da praviloma predsednik in podpredsednik Vrhovnega sodišča ne moreta neposredno vplivati na sestavo senata. Iz tretjega in četrtega odstavka 15. člena ZS izhaja, da se zadeve, v katerih Vrhovno sodišče odloča o rednem ali izrednem pravnem sredstvu, sodnikom dodeljujejo po dnevnem zaporedju prispelih spisov, upoštevaje abecedni red začetnic priimkov sodnikov. Zadeve se po teh pravilih sodnikom dodeljujejo takoj po zaporedju vložitve začetnega procesnega akta oziroma prispelih spisov. Podrobnejša pravila za dodelitev zadev določa tudi III. poglavje Sodnega reda. Iz 156. člena Sodnega reda izhaja, da se zadeve sodnikom dodeljujejo po objektivnih merilih, zato predsednik Vrhovnega sodišča oziroma podpredsednik Vrhovnega sodišča, če bi nadomeščal predsednika, ne moreta dodeljevati zadev po lastni volji, je bilo jasno Ustavno sodišče.

Zatem je razložilo, da so v konkretnem primeru posamezni vrhovni sodniki, ki jim je bilo reševanje pritožnikovega upravnega spora dodeljeno ali kot sodniku poročevalcu ali so bili v skladu s Sodnim redom ter Letnim razporedom dela sodnic in sodnikov Vrhovnega sodišča razporejeni v senat, ki naj bi odločal o pritožnikovi tožbi, predlagali svojo izločitev. Izločitev je predlagalo šest sodnikov Vrhovnega sodišča. Ena sodnica je predlagala izločitev zaradi obstoja izključitvenega razloga (3. točka 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), pet sodnic in sodnikov pa je svojo izločitev predlagalo zaradi obstoja odklonitvenih razlogov (6. točka 70. člena ZPP). O predlogih za izločitev odloča predsednik sodišča (prvi in drugi odstavek 71. člena ZPP). V konkretnem primeru sta o izločitvah odločala tako predsednik Vrhovnega sodišča kot tudi njegov podpredsednik, ki je zaradi odsotnosti nadomeščal predsednika Vrhovnega sodišča. Ta je ugodil enemu predlogu za izločitev in zavrnil dva predloga za izločitev. Podpredsednik pa je odločil o izločitvi sodnice, ki je predlagala izločitev zaradi obstoja izključitvenega razloga, in predlogu ugodil. Poleg tega je odločil o predlogih sodnic, ki jima je bilo reševanje pritožnikovega upravnega spora dodeljeno kot sodnicama poročevalkama in ki sta predlagali izločitev zaradi obstoja odklonitvenih razlogov. Podpredsednik je enemu predlogu ugodil, drugega pa je zavrnil.

Ustavno sodišče je razlogovalo, da če sodnik predlaga izločitev zaradi obstoja izključitvenega razloga, predsednik sodišča le v skladu s Sodnim redom ter Letnim razporedom dela sodnic in sodnikov Vrhovnega sodišča določi namestnika tega sodnika. V tem primeru so razlogi taksativno našteti v zakonu in se ne ugotavlja, ali razlogi sodnika vplivajo na njegovo nepristranskost. Odklonilni razlogi pa so opredeljeni z generalno klavzulo. Predsednik sodišča mora oceniti, ali so razlogi sodnika taki, da vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti. Če je pri obstoju izključitvenega razloga še mogoče sprejeti stališče, da predsednik sodišča nima dejanskega vpliva na določitev sodnika poročevalca in članov senata, saj sodnik, pri katerem obstajajo izključitveni razlogi, že po samem zakonu ne sme opravljati sodne funkcije, nadomestni sodnik pa je določen po objektivnih merilih, pa je položaj drugačen pri odločanju o predlogih za izločitev zaradi obstoja odklonitvenih razlogov. V tem primeru je od presoje predsednika sodišča odvisno, ali bo posamezni sodnik postal sodnik poročevalec v konkretni zadevi oziroma član senata ali ne, je poudarilo Ustavno sodišče.

Zaključek

Zato je ocenilo, da ker ni mogoče šteti, da sta predsednik in podpredsednik Vrhovnega sodišča nevtralna do pritožnikove zadeve, ugotovitev, da sta z odločanjem o predlogih za izločitev imela vpliv na določitev sodnika poročevalca in sestavo senata, ki je odločal o pritožnikovi tožbi, pomeni tako okoliščino, ki ne izpolnjuje standarda objektivne nepristranskosti in zato pomeni kršitev pravice do nepristranskega sodišča (prvi odstavek 23. člena URS). Ustavnemu sodišču tako niti ni bilo treba presojati, ali bi obstajali še kakšni drugi elementi, ki bi lahko omejili notranjo neodvisnost članov senata, ki so odločali o pritožnikovi tožbi. Točko 1 sklepa Vrhovnega sodišča je zato razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

Pripravil: Patricij Maček


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.