Očitke, da Uredba o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov (v nadaljevanju: Uredba) družbi Petrol, d. d. (v nadaljevanju: pobudnica), povzroča premoženjsko škodo, mora ta izčrpati v odškodninski pravdi, razen če bi jo nadaljnje izvrševanje predpisa pred verjetnim zaključkom pravde verjetno pripeljalo v stečaj, je odločilo Ustavno sodišče v sklepu v zadevi U-I-95/24 z dne 19. septembra 2024.
Pobudničine navedbe
Bistvo trditev pobudnice je bilo po navedbah Ustavnega sodišča, da od nje ni mogoče pričakovati, da bi pred vložitvijo pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe sprožila in izčrpala sodne postopke, v katerih bi od pristojnih sodišč zahtevala, da spregledajo sporno Uredbo v skladu z načelom exceptio illegalis, in tako poskusila že pred rednimi sodišči odpraviti kršitve ustavnih pravic in načel, ki jih je zatrjevala. Ta zahteva naj bi jo izpostavljala nesprejemljivemu pravnemu tveganju.
Presoja Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je pobudnica glede na javno dosegljive podatke velik, uspešen in finančno stabilen poslovni subjekt, ki za zdaj uspešno obvladuje tveganja, izhajajoča iz oblastne regulacije cen naftnih derivatov, čeprav ni mogoče zanikati, da ima ta določene negativne vplive, ki pa jih blaži zadnje zvišanje najvišje dovoljene marže. Ustavno sodišče je nato zapisalo, da glede na podatke iz javnih objav in računovodskih poročil same pobudnice njene trditve o bistveno zmanjšani solventnosti in likvidnosti kot posledici ukrepa kontrole cen naftnih derivatov ter celo o mogoči morebitni njeni insolventnosti iz istega razloga niso izkazane. Verjetnosti tako katastrofalnih izidov zaradi sporne kontrole cen pobudnica po besedah ustavnih sodnikov na primer v svoji komunikaciji s poslovno javnostjo in vlagatelji (kjer mora nastopati verodostojno) ne omenja. Pobudnica po navedbah Ustavnega sodišča prav tako ne navaja, da je prišlo do pravnih dejanj, ki jih po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) narekuje položaj grozeče insolventnosti. Sicer pa niti strokovna analiza pobudnice dejansko ne kaže na to, da bi ukrepi kontrole cen z razumno verjetnostjo lahko ogrozili sam obstoj pobudnice. Niti ni jasno, kako bi lahko do tega prišlo, če ni pobudnica v celotnem obdobju regulacije niti enkrat poslovala z izgubo, se je še vprašalo Ustavno sodišče.
To je zapisalo, da ne dvomi, da omejevanje maloprodajnih cen za pobudnico ni koristno in ji povzroča določeno škodo. Torej dobiček pobudnice bi v primeru odsotnosti omejevanja cen verjetno bil večji. Vendar je po presoji Ustavnega sodišča za odločitev bistveno naslednje. Napotitev pobudnikov, ki izpodbijajo uredbe o regulaciji cen, (in ne le njih) na izčrpanje rednih pravnih sredstev nikakor ni sama sebi namen. Po besedah ustavnih sodnikov je namenjena temu, da se bodo sodišča opredeljevala tudi do ustavnopravnih vprašanj, ker je le tako zagotovljeno resnično učinkovito varstvo človekovih pravic in s tem uresničitev namena 125. in 156. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Prav v zadevah regulacije cen pa je namenjena tudi temu, da Ustavno sodišče ne bo prvi organ, pred katerim se bodo obravnavala (med drugim tudi) kompleksna strokovna vprašanja, pri katerih gre za prepletanje različnih strok, predvsem pravne in ekonomske. Ko pobudnica poziva Ustavno sodišče k vsebinski obravnavi pobude, ker naj sicer ne bi nikoli mogla doseči povrnitve vse škode zaradi regulacije cen, Ustavnemu sodišču pripisuje vlogo, ki je nima, je bilo jasno Ustavno sodišče. Poudarilo je, da ta razlog ni in ne more biti pravi razlog, da bi Ustavno sodišče odstopilo od dosedanje ustaljene presoje. Oblikovanje ustaljenih doktrin Ustavnega sodišča o presoji ustavnosti in zakonitosti predpisov, torej izvrševanje temeljne pristojnosti Ustavnega sodišča, po prepričanju slednjega ne more biti prilagojeno ciljem preprečevanja ali povrnitve premoženjske škode v smislu civilnega obligacijskega prava, če je ta škoda vsaj v temelju »povratna« in lahko stranka sčasoma (lahko tudi čez dolgo časa) doseže njeno sanacijo prek pravnih poti, ki so temu namenjene. Dosedanji pristop Ustavnega sodišča do argumenta, da uredba o regulaciji cen ali celo niz konsekutivnih uredb te vrste poslovnemu akterju povzroča premoženjsko škodo, je mogoče kratko in jedrnato povzeti z napotilom: te očitke je treba izčrpati v odškodninski pravdi, razen če te bo nadaljnje izvrševanje predpisa pred verjetnim zaključkom pravde verjetno pripeljalo v stečaj, je svoje stališče povzelo Ustavno sodišče.
Presodilo je, da s tem, ko pobudnica zatrjuje temeljno neučinkovitost in neuporabnost odškodninske pravne poti za povrnitev domnevno nastale in bodoče škode, dejansko zatrjuje, da so določeni deli sistema odškodninskega prava protiustavni, ker ji – kljub skrbnemu pravdanju – ne omogočajo povrnitve protipravno povzročene škode. V zvezi s tem pa je Ustavno sodišče opozorilo na svoje stališče iz sklepa v zadevi U-I-226/23 z dne 21. marca 2024: poleg izčrpanja očitkov o protiustavnosti in nezakonitosti Uredbe lahko pobudnica pred rednimi sodišči izčrpa tudi morebitne očitke o protiustavno omejujočih merilih za uspeh tožnikov v odškodninskem postopku zoper državo (ali gre za protiustavno razlago sodišč ali za protiustavni predpis).
Po presoji Ustavnega sodišča pobudnici ni mogoče pritrditi niti tam, kjer zatrjuje neustreznost in neučinkovitost alternativne pravne poti za izčrpanje očitkov o protiustavnosti in nezakonitosti Uredbe, to je pravde za plačilo nadomestila zaradi regulacije cen naftnih derivatov, češ da je tožba mogoča le, ko tožnik sprejme, da je sprejeti ukrep kontrole cen pravno pravilen (takrat pa naj se vprašanje ustavnosti in zakonitosti Uredbe v njem sploh ne bi moglo zastaviti). Kot je pojasnilo Ustavno sodišče, je pobudnica sama na drugem mestu navedla, da bi lahko sprožila pravdo za plačilo nadomestila in v njej zatrjevala protiustavnost pogojev za njegovo plačilo iz 14. člena Zakona o kontroli cen (ZKC). V takem postopku bi se po mnenju Ustavnega sodišča lahko zastavilo tudi vprašanje ustavnosti Uredbe, na primer zato ker je bila sprejeta na podlagi protiustavnega zakona in ne predvideva polnega nadomestila podjetjem za vsako, ne le občutno, škodo zaradi ukrepa kontrole cen, in sicer tudi če ni prepovedi prenehanja prodaje zadevnega blaga.
Zaključek
Ustavno sodišče je v zaključku pojasnilo, da ko predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, in sicer hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS). Ustavno sodišče je zato zavrglo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
