c S

O pričakovanju zasebnosti na posameznikovih smeteh

17.04.2023 Ob vse večjih poudarkih evropskega prava na varovanju ustavnopravne pravice do zasebnosti se evropski pravni prostor presenetljivo nikoli ni soočal s problematiko zasebnosti, ki jo (lahko) posameznik pričakuje na zavrženih smeteh.1

Pri teorijah in obširni sodni praksi o tem, kaj vse o posamezniku lahko izdajo lokacijski podatki, prometni podatki ob uporabi spleta in prekomerno zbiranje osebnih podatkov, je smiselno primerljiva in očitno pozabljena količina informacij, ki jih o posamezniku izda ena sama vreča njegovih smeti. Skoraj vsaka človeška aktivnost se namreč končno izkaže v njegovih odpadkih. Zaokrožen kup odpadkov lahko prikaže posameznikove navade o njegovi prehrani, hobijih, predvsem pa intimne podrobnosti o posameznikovem spolnem življenju, zdravju in osebni higieni, njegovem finančnem in poklicnem statusu, političnem in verskem prepričanju, zasebnih mislih in romantičnih interesih.2 Uporaba ameriške doktrine o posegih v zasebnost osumljenca s preiskavo smeti nam v slovenskem kazenskem postopku ponuja dve nasprotni rešitvi. Ali se to obravnava kot poseg v ustavno pravico do zasebnosti, ki je torej zaščiten pred nepričakovanimi vdori države, ali pa z zavrženjem smeti z njimi zavržemo tudi vso povezano zasebnost, ki se ji očitno prostovoljno odpovemo. Ker za preiskavo osumljenčevih odpadkov zadošča že najnižji dokazni standard (razlogi za sum), se postavlja vprašanje zakonitosti tako pridobljenih dokazov.

Razvoj tuje teorije in sodne prakse

V sodni praksi ameriških in kanadskih sodišč je vprašanje varstva zasebnosti in posledično potencialne ekskluzije na ta način pridobljenih dokazov v teoriji že dolgo sporno. Vrhovno sodišče Združenih držav je v zadevi California v. Greenwood leta 1988 postavilo približno ločnico, kdaj lahko posameznik na svojih smeteh upravičeno pričakuje zasebnost. Dejansko stanje se pojavlja kot vzorec tudi v vseh odločbah nižjih sodišč. Greenwood je bil osumljen trgovine s prepovedanimi drogami, vendar policija zaradi nezadostnih informacij in manjkajočih dokazov ni dosegala dokaznega standarda, potrebnega za nadaljnja preiskovalna dejanja (konkretno: hišno preiskavo). Zato so večkrat naročili prevoznikom smeti, naj njegove vreče ločijo od drugih, saj jih bodo policisti naknadno preiskali. Odkrili so stvari, ki so indicirale na uporabo in preprodajo drog, Na podlagi novo pridobljenih dokazov so zadostili dokaznemu standardu za pridobitev odredbe za opravo hišne preiskave. V njej so zasegli večje količine mamil in Greenwooda aretirali.

Vrhovno sodišče je za analizo, ali je šlo v predmetni zadevi za prekomeren poseg v zasebnost, uporabilo doktrino upravičenega pričakovanja zasebnosti, skladno s katero sodišče ne upošteva zgolj osumljenčevega subjektivnega pričakovanja zasebnosti, temveč tudi, ali je bilo njegovo pričakovanje s stališča družbe upravičeno. Kot najpomembnejša okoliščina je bilo izpostavljeno dejstvo lociranja smeti v zaprtih črnih plastičnih vrečah ob robu ulice, kjer naj bi bile na voljo komurkoli. Večinska odločitev je zato pričakovanje zasebnosti ocenila kot neupravičeno, saj so bile smeti prostovoljno odložene na javno dostopnem območju, pri čemer niti ne bi bilo nenavadno, če bi po njih posegel kakšen brezdomec, otrok, žival ali naravni dejavniki, ki bi zasebnost okrnili. Poleg tega posameznik smeti neposredno prepusti v obdelavo tretji osebi (pobiralcem in obdelovalcem odpadkov), zato a fortiori do njih lahko dostopa policija.

Vrhovna sodnika Brennan in Marshall sta v ločenem odklonilnem mnenju podala argumente, ki lepo ilustrirajo potencialno razsežnost raziskovanja in analize odvrženih odpadkov. Primarno izpostavljata, da skrunitev tujih smeti ni le v nasprotju s splošno sprejetimi civilizacijskimi standardi, ampak je redoma in praviloma tudi kaznovana z globo za prekršek.3 Smetarje sodnika primerjata s poštnimi uslužbenci in prenosom zaprtih pošiljk, saj so tako eni kot drugi le posredniki za prenos zaprte vsebine. Analogno primerjavo postavita med smetnjaki in poštnimi nabiralniki, ki so oboji dostopni vsakemu mimoidočemu, vendar bi za razliko od smetnjakov preiskava nabiralnikov takoj vzbudila pozornost. Ni jasno, zakaj bi se posameznik v zaupanju javnemu odvozu smeti zasebnosti odrekel, medtem ko bi lahko vreče smeti sam odnesel na odlagališče in jih brez posegov v njegove pravice zavrgel. Vse, kar je osumljeni Greenwood izpostavil javnosti, so bile zaprte črne vreče. Le majhna verjetnost, da bi tretje osebe odprle vrečo in jo pregledale, ne zmanjšuje obsega pričakovane zasebnosti nič bolj kot možnost, da bi (po navodilu policije) vlomilec preiskal stanovanje, poštar odprl tuj paket ali operater pridobival naše komunikacijske prometne podatke.4

Bistveni argument, zakaj gre pri preiskavi smeti za poseg v zasebnost, pa verjetno izhaja že iz predhodne sodbe California v. Krivda (1972), ki je kot precedens predmet razprave med sojenjem.5 Kot zapiše sodišče, ni potrebnih obsežnejših pojasnil, zakaj posamezniki ne bi želeli, da se po zavrženju pregleduje njihova pisma, zdravila, račune in predmete, ki izkazujejo spolne prakse ali spolno usmerjenost, vsaj ne dokler ne izgubijo povezave z identiteto tistega, ki jih je zavrgel, in postanejo del smeti na odlagališču (oz. v tovornjaku) ter jih ni več mogoče povezati z nekdanjim lastnikom. Z drugimi besedami, ta, verjetno prezrt argument pomeni, da morda posameznik res ne more upravičeno pričakovati zasebnosti pri tem, da njegovih smeti nihče ne bo videl, vendar lahko pričakuje zasebnost v povezavi z zavrženimi smetmi neposredno z njegovo identiteto. Pričakuje se, da bodo smeti zavržene, uničene in pozabljene ter ne bodo predmet preiskave za potrebe analize posameznikovega zasebnega življenja. Res sicer ni mogoče zanemariti možnosti preiskave smetnjaka s strani tretje osebe, a to ne dopušča enake pristojnosti tudi policiji z izključnim namenom pridobivanja dokazov.6

Podobno je Vrhovno sodišče Kanade v nekoliko novejši odločitvi R. v. Patrick (2009) presojalo zakonitost odkritih dokazov o nakupu pripravi amfetamina namenjenih kemikalij, ki so jih policisti našli pri preiskavi smeti osebe, osumljene upravljanja laboratorija za pripravo mamil.7 Osumljenčeve inkriminirajoče smeti so bile prav tako v vrečah, ki so se nahajale celo na njegovem zemljišču. Če posameznik svoje stvari odvrže (abandon), so te le izjemoma lahko varovane v smislu zasebnosti. V tehtanju celote vseh okoliščin se je Vrhovno sodišče Kanade med drugim oprlo na zgoraj navedeno sodbo ameriškega sodišča in ocenilo, da ni in ne more biti upravičenega pričakovanja zasebnosti, če posameznik svoje stvari zavrže in jih izpostavi vsem na voljo. Kanadsko sodišče vseeno pojasni, da bi vrečo smeti lahko presojali tudi kot vrečo informacij, ki lahko pokaže dokaj natančno in popolno sliko odlagalčevih aktivnosti in načina življenja. Ponovno je prav tako omenjeno stališče, da posameznik sicer lahko utemeljeno pričakuje zasebnost, vse dokler njegove smeti ne postanejo anonimne, a ta argument zavrnejo, ker nekatere smeti, kot so kuverte ali osebna pisma, nikoli ne postanejo anonimne. Poleg tega bi bila ločnica, v katerem trenutku smeti dejansko izgubijo povezavo z identiteto nekdanjega lastnika, težko določljiva. Vprašljivo je, ali takšne navedbe prepričajo, saj se zdi pravilneje razlikovati med primeri smeti, ki de facto do uničenja ne morejo postati anonimne (kuverte in ostale smeti z osebnimi podatki osumljenca), in vsemi ostalimi, ki same po sebi ne morejo privesti do konkretne osebe.8 Smeti in z njimi povezane informacije so zaupane kvečjemu posredovanju pobiralcev odpadkov, in ne splošni javnosti.9 Tako je razmerje med smetarjem in odlagalcem smeti podobno razmerju med pacientom in zdravnikom, kjer o zaupnosti izdanih informacij ni dvoma. Tu navedbe obrambe padejo, ker pobiralci odpadkov nikakor niso zavezani k zaupnosti ugotovljenih informacij, zato je vsakršno objektivno pričakovanje zasebnosti izključeno.10

Praksa nižjih sodišč severne Amerike je zelo razvejana in zadevo presoja od primera do primera. Pri tem največjo težo nosi lokacija smeti v času preiskave, in ne morebiti zaprtost ali način odlaganja smeti (npr. ali so bile te v vrečah ali smetnjaku, ali so bili papirji razrezani ali ne).11 V več sodbah namesto ali poleg teorije upravičenega pričakovanja zasebnosti ameriški sodniki posežejo po t. i. trespass doktrini zasebnosti, ki kot poseg v zasebnost razume vsakokraten fizičen poseg v zasebnopravno varovan prostor.12 Ker lahko to teorijo vsaj pri nas označimo za preseženo, se ni treba spuščati v konkretne podrobnosti, kateri deli okolice in vrta posameznikovega stanovanja spadajo pod njegovo okrilje...

Nadaljevanje članka za naročnike >> Luka Vitamvas, O pričakovanju zasebnosti na posameznikovih smeteh
>> ali na portalu Pravna praksa, št. 11-12, 2023

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!

----------------------------------------------------------
Opombe:

1 Poudarek gre zlasti Evropskemu sodišču za človekove pravice.
2 California v. Greenwood, 486 U.S. 35 (1988), str. 16.
3 Tako na primer tudi pri nas Odlok o zbiranju komunalnih odpadkov v Mestni občini Ljubljana za brskanje, razmetavanje ali odnašanje tujih odpadkov določa globo v višini 400 evrov (Ur. l. RS, št. 73/20).
4 California v. Greenwood, 486 U.S. 35 (1988), str. 20.
5 V zadevi Krivda je Sodišče prepoznalo prekomeren poseg v zasebnost. California v. Krivda, 409 U.S. 33 (1972).
6 Posameznik na primer lahko v zdravstvenem domu ali hotelu voljno dopušča, da v njegovo sobo nenadzorovano vstopa sobarica, ne pa tudi policisti.
7 R. v. Patrick, 2009 SCC 17, 1 S.C.R. 579.
8 Glej 64. točko sodbe R. v. Patrick, 2009 SCC 17, 1 S.C.R. 579.
9 V sodni praksi ni povsem enotno mnenje niti o prostovoljni odpovedi zasebnosti napram pobiralcem odpadkov, saj ti v veliki večini primerov ne vidijo vsebine vreč. Četudi jih izjemoma vidijo, pa tako pridobljenih informacij nikakor ne morejo postaviti v ustrezen kontekst njihove morebitno inkriminirajoče narave. Dopustiti je treba tudi možnost vprašanja t. i. doktrine third party za informacije, ki jih posamezniki izdajo tretjim osebam. O upravičenem pričakovanju zasebnosti na takšnih informacijah glej sodbi Smith v. Maryland, 442 U.S. 735 (1979) in Carpenter v. United States, 585 U.S. ___ (2018).
10 Tako v 67. točki sodbe R. v. Patrick, 2009 SCC 17, 1 S.C.R. 579.
11 Vrhovno sodišče s sodbo United States v. Scott, 437 U.S. 82 (1978) zavrne objektivno pričakovanje zasebnosti celo pri dokumentih razrezanih na trakove, ki končajo v smeteh. Za primerjavo sodb, kjer nižja sodišča preiskavo smeti ocenijo za poseg v zasebnost glej npr. State v. Hempele, 120 N.J. 182 (1990), State v. Boland, 115 Wn.2d 571 (1990), State v. Morris, 243 S.C. 225 (1963), State v. Tanaka, 701 P.2d 1274 (1985).
12 Tako v sodbi Commonwealth v. Ousley, 392 Pa. Superior Ct. 549 (1990) sodišče po trespass teoriji kot poseg v zasebnost označi preiskavo smeti, ki se nahajajo na vrtu oz. notranji okolici posameznikovega doma (v izvirniku: curtilage).


Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.