Kazenski zakonik (KZ-1) je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (URS), ker pri izreku pogojne obsodbe ne določa vštevanja časa preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne sodne odločbe, je presodilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi Up-410/21-24, U-I-79/24-10 z dne 20. novembra 2024.
Presoja Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je pojasnilo, da je pogojna obsodba uvrščena v peto poglavje KZ-1, ki ureja opozorilne sankcije. Navedlo je, da KZ-1 v petem poglavju ne vsebuje posebnega člena, ki bi urejal vštevanje pri opozorilnih sankcijah, in da takšne določbe tudi ni med pravili, ki splošno urejajo pogojno obsodbo, torej v 57. do 62. členu. Ustavno sodišče je zato preverilo, ali bi bilo mogoče preizkusno dobo všteti na podlagi ustavnoskladne razlage 56. člena KZ-1, ki se nanaša na vštevanje kazni iz četrtega poglavja KZ-1. Zapisalo je, da ima 56. člen KZ-1 naslov Vštevanje pripora in prejšnje kazni ter da je njegov namen v preprečitvi kršitve ponovnega kaznovanja iz 31. člena URS. Pravili, ki omogočata vštevanje, sta določeni v prvem in tretjem odstavku 56. člena KZ-1.
Ustavno sodišče je razlogovalo, da je v prvem odstavku 56. člena KZ-1 določeno pravilo, da se »čas, prestan v priporu, ter kakršen koli odvzem prostosti v zvezi s kaznivim dejanjem, […] všteva v izrečeno kazen zapora in denarno kazen«. Pomen te določbe je, kot je spomnilo Ustavno sodišče, v zagotovitvi spoštovanja prepovedi dvojnega kaznovanja iz 31. člena URS na način, da ureja pravila, na podlagi katerih se izrečeni posegi v prostost vštejejo v izrečeno kazen, celo če sama izrečena kazen ni prostostne narave. Ker po presoji Ustavnega sodišča pomeni tudi izrek pogojne obsodbe kaznovanje, je ponovni izrek pogojne obsodbe po tem, ko je bila pravnomočna pogojna sodba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena, v bistvenih elementih primerljiv s položaji, ki jih ureja prvi odstavek 56. člena KZ-1. Obakrat namreč po presoji Ustavnega sodišča nastopi kaznovanje, ki je »v zvezi s kaznivim dejanjem«, zato 31. člen URS zahteva, da mu sledi tudi »vštevanje«, kar pri pogojni obsodbi po naravi stvari lahko pomeni izključno vštevanje preizkusne dobe. Vendar bi po oceni Ustavnega sodišča razlaga, po kateri bi bilo mogoče iz navedenih zakonsko urejenih primerov vštevanja pripora ali kakršnega koli odvzema prostosti v izrečeno kazen zapora ali denarno kazen sklepati, da enako pravilo o vštevanju velja tudi za zakonsko neurejen primer vštevanja preizkusne dobe, prebila jezikovni okvir prvega odstavka 56. člena KZ-1.
Ustavno sodišče je nato navedlo, da poleg prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštevanje omogoča tudi tretji odstavek 56. člena KZ-1. Ta določa, da se »globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, […] všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline«. Tudi pomen tretjega odstavka 56. člena KZ-1 je, kot je opozorilo Ustavno sodišče, v prepovedi dvojnega kaznovanja iz 31. člena URS, saj gre za pravila, na podlagi katerih se izrečeni posegi v prostost ali druge vrste sankcij, ki so kaznovalnega značaja (sankcije za prekršek ali disciplinsko kršitev), vštejejo v izrečeno kazen. Jamstvo iz 31. člena URS je po navedbah Ustavnega sodišča pravni element, ki povezuje vštevanje navedenih posegov v človekove pravice obsojenca v izrečeno kazen, pri čemer pride do teh posegov v različnih pravnih postopkih (prekrškovnem, disciplinskem), ki so zaključeni, še preden pride do obsodbe v kazenskem postopku. Novo sojenje po tem, ko je bila pravnomočna obsodilna sodba v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti razveljavljena, je po mnenju Ustavnega sodišča v bistvenih elementih primerljivo s položaji, ki jih ureja tretji odstavek 56. člena KZ-1, s to razliko, da ne gre za različne pravne postopke, ampak za ustavno dopustno ponovno sojenje na podlagi obtožbe za isto kaznivo dejanje. Tudi v tem primeru bi po naziranju Ustavnega sodišča razlaga, po kateri bi iz zakonsko urejenih primerov vštevanja posegov v pravice obsojenca v drugih postopkih sklepali tudi na zakonsko neurejen primer vštevanja preizkusne dobe, če je obsojencu potekla preizkusna doba po pogojni obsodbi, nato pa je bil v novem sojenju ponovno obsojen na pogojno obsodbo z enako preizkusno dobo, prebila jezikovni okvir tretjega odstavka 56. člena KZ-1.
Ustavno sodišče je zatem pojasnilo še, da prvi odstavek 28. člena URS določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. S tem URS določa načelo zakonitosti v kazenskem pravu, ki se nanaša tudi na zakonitost kaznovanja. Sodišče z izrekom nove pogojne obsodbe po tem, ko je preizkusna doba delno ali v celoti potekla, na novo določi obseg kaznovanja. Po presoji Ustavnega sodišča je po 31. členu URS nujno, da se obseg kaznovanja določi tako, da se upošteva prepoved dvojnega kaznovanja. Hkrati načelo zakonitosti iz 28. člena URS zahteva, da vsako kaznovanje temelji na pravni podlagi, ki jo zakonodajalec predvidi vnaprej, z zakonom, in spoštuje načelo določnosti (lex praevia, lex scripta, lex certa). Ta jamstva vključujejo položaje, v katerih mora sodišče pri določanju obsega kaznovanja pri sojenju upoštevati prejšnje izrečene kazni ali, kot velja za obravnavano zadevo, da je po prejšnji obsodbi že tekla preizkusna doba, je poudarilo Ustavno sodišče.
Protiustavna pravna praznina
Spomnilo je, da morata biti za obstoj protiustavne pravne praznine izpolnjena dva pogoja: (1) neurejenega življenjskega primera ni mogoče rešiti z ustaljenimi metodami razlage, hkrati pa (2) ustavnopravni razlogi zahtevajo, da bi zakonodajalec moral sprejeti zakonsko ureditev, ki bi izrecno uredila tudi ta življenjski primer. Zatem je ugotovilo, da nobena zakonska določba v KZ-1 sodišču pri izreku nove pogojne obsodbe v novem sojenju na podlagi 426. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ne omogoča, da bi v novo izrečeno sankcijo vštelo že pretečeno preizkusno dobo. Hkrati pa je razlaga, po kateri naj bi sodišče lahko vštelo preizkusno dobo na podlagi prvega ali tretjega odstavka 56. člena KZ-1, v nasprotju z načelom določnosti (lex certa) iz prvega odstavka 28. člena URS. Zato je ugotovilo, da ni mogoče vštevati že pretečene preizkusne dobe z ustavnoskladno razlago 56. člena KZ-1. Hkrati je Ustavno sodišče ugotovilo, da bi bila pravna ureditev, ki bi omogočala upoštevanje že pretekle preizkusne dobe, nujna zaradi preprečitve kršitve ponovnega kaznovanja iz 31. člena URS. Zato KZ-1 po presoji Ustavnega sodišča vsebuje protiustavno pravno praznino.
Zaključek
Ustavno sodišče je tako odločilo, da je KZ-1 v neskladju z URS, ker pri izreku pogojne obsodbe ne določa vštevanja časa preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne sodne odločbe. Državnemu zboru je naložilo, da mora ugotovljeno protiustavnost odpraviti v letu dni. Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve pa morajo sodišča pri izreku pogojne obsodbe vštevati čas preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne sodne odločbe.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.