Odločitev Upravnega sodišča
Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je Upravno sodišče z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot preuranjeno zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo o odmeri dohodnine za leto 2019 z dne 9. marca 2021. O pritožbi zoper to odločbo namreč v času vložitve tožbe 9. marca 2022 še ni bilo odločeno. O njej je bilo odločeno z odločbo Ministrstva za finance z dne 18. marca 2022, ki je bila tožniku vročena 29. marca 2022.
Pritožbene navedbe
Po navedbah Vrhovnega sodišča je tožnik zato zoper sklep Upravnega sodišča vložil pritožbo. Ob sklicevanju na 22. člen ZUS-1 je navedel, da po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ni mogoče zavreči preuranjene tožbe, če so v času odločanja sodišča nastopili pogoji za njeno vsebinsko obravnavanje. Ko je sodišče prve stopnje 31. januarja 2024 odločalo o tožbi, je vedelo, da je drugostopenjski upravni organ pritožbo zavrnil. Zato bi moralo šteti, da so pogoji za vsebinsko obravnavo tožbe izpolnjeni. Tožnik je dodal, da je bil sklep sodišča zanj presenečenje.
Presoja Vrhovnega sodišča
Vrhovno sodišče je razlogovalo, da ZUS-1 v okviru prehodnega preizkusa tožbe v prvem odstavku 36. člena določa razloge, zaradi katerih sodišče tožbo zavrže. Na podlagi 2. točke prvega odstavka tega člena to stori, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno ali prezgodaj. Pojasnilo je, da se v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, pri čemer upravni akt postane dokončen po izčrpanju rednih pravnih sredstev, torej po odločitvi organa druge stopnje o pritožbi. V obravnavani zadevi ob vložitvi tožbe 9. marca 2022 po presoji Vrhovnega sodišča nesporno še ni bilo odločeno o tožnikovi pritožbi zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, kar pomeni, da ta takrat še ni bila dokončna. Posledično tudi ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev izpodbojne tožbe v upravnem sporu. Zato jo je sodišče prve stopnje po 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pravilno zavrglo kot preuranjeno, je ocenilo Vrhovno sodišče.
Poudarilo je, da na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 18. marca 2022 zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopenjski upravni akt, saj bi morale biti vse procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči, izpolnjene že ob vložitvi tožbe, v konkretnem primeru torej 9. marca 2022. Ob tem je Vrhovno sodišče dodalo še, da izpolnjevanja te procesne predpostavke ni mogoče obiti s sklicevanjem na ZPP, ki preuranjenosti tožbe ne določa kot razloga za njeno zavrženje. Kot že pojasnjeno, je preuranjenost tožbe kot razlog za zavrženje urejena v 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki torej v tem delu odstopa od ureditve iz ZPP, zato je v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 treba upoštevati ureditev v ZUS-1, in ne v ZPP, je bilo jasno Vrhovno sodišče.
Po presoji slednjega so bile neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bil sklep o zavrženju tožbe za tožnika presenečenje, ker je od sodišča prve stopnje zahteval izvedbo glavne obravnave. Vrhovno sodišče je razložilo, da je izvedba glavne obravnave v upravnem sporu sicer pravilo (51. člen ZUS-1) ter ni namenjena le izvajanju dokazov, ampak tudi zagotavljanju splošne pravice strank do izjave in enakega obravnavanja (22. člen Ustave Republike Slovenije (URS)). Vendar se ta zahteva oziroma pravilo nanaša zlasti na vsebinsko odločanje o tožbi, kar izhaja tudi iz sistematike zakona (določbe o predhodnem preizkusu tožbe so uvrščene v drug oddelek kot določbe o glavni obravnavi) in iz samega 51. člena ZUS-1, ki se že nanaša na vsebinsko odločitev v upravnem sporu, torej po tem, ko je tožba že uspešno prestala predhodni preizkus, je opozorilo Vrhovno sodišče in dodalo, da se le izjemoma ta zahteva nanaša tudi na postopek predhodnega preizkusa tožbe po 36. členu ZUS-1, na primer kadar so sporna dejstva, ki vplivajo na izpolnjenost procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe. V konkretni zadevi, kot je navedlo Vrhovno sodišče, dejstva glede preuranjenosti tožbe niso bila sporna, saj jih je priznaval tudi sam tožnik, izdaja sklepa o zavrženju tožbe pa zanj tudi ni mogla predstavljati presenečenja, saj je moral pričakovati, da bo vsaka tožba deležna predhodnega preizkusa predpostavk za njeno vsebinsko obravnavo.
Zaključek
Vse to po mnenju Vrhovnega sodišča pomeni, da razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik zoper v tej zadevi izpodbijani sklep, niso bili utemeljeni. Vrhovno sodišče tudi ni naletelo na kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča.
Pripravil: Patricij Maček
Članki izražajo stališča avtorjev, in ne nujno organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva portala IUS-INFO.
