Nova pravila EU za preprečevanje zelenega zavajanja

Svetovna raziskava je pokazala, da si 85 odstotkov potrošnikov želi okolju prijazne izdelke in storitve.¹ V drugi raziskavi pa jih je le 3 odstotke odgovorilo, da so vedno sposobni odkriti lažne okoljske trditve.² Razmah zelenega zavajanja v zadnji letih potrjujejo raziskave Komisije EU, ki je ugotovila, da je kar 53 odstotkov okoljskih trditev neutemeljenih oz. zavajajočih.³ Gre za poskuse izkoriščanja naraščajočega povpraševanja po okolju prijaznih izdelkih in trajnostni potrošnji. Podjetje spravi kupca v zmoto glede svojih naporov za varstvo okolja. Izraz »greenwashing« je nastal v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je okoljevarstvenik Jay Westerveld v hotelu naletel na letak s prošnjo, naj gostje zaradi varstva okolja ponovno uporabijo brisače, v resnici pa je bil namen le znižanje stroškov pranja.⁴ Nekaj drugih primerov zelenega zavajanja:

- oznaka »reciklabilno« na plastičnem paketu z zaveso za prho ne pove, ali je reciklabilna embalaža, zavesa ali oboje;
- lažne navedbe, da je plastenka za pijačo 100-odstotno reciklabilna;
- preproga z oznako »50 % več reciklirane vsebine kot prej«, vsebnost recikliranega materiala pa je povečana le z 2 na 4 odstotke;
- trditev, da so kavbojke »ekološke«, čeprav je le 35 odstotkov njihovega materiala iz organskega bombaža;
- izpostavljanje le pozitivnih in zamolčanje negativnih vplivov na okolje;
- navajanje kupovanja ogljičnih izravnav za zmanjšanje ogljika drugje, kot da gre za zmanjšanje v lastni proizvodnji;⁵
- zavajanje o spremembi plastenk v tkanine ob odsotnosti t. i. »zaprte zanke«, ko gre za manjvredni, t. i. downcycling ipd.⁶

Čeprav se nova pravila EU za preprečitev zelenega zavajanja še ne uporabljajo, to ne izključuje sodnih sporov po obstoječih splošnih prepovedih nepoštenih praks po Direktivi 2005/29/ES pred njeno spremembo in nacionalnih zakonodajah. Smernice Komisije za razlago in uporabo te direktive vsebujejo tudi pravila, kdaj je okoljska trditev zavajajoča.⁷

Sodišče v Amsterdamu je pritrdilo kolektivni tožbi proti letalski družbi Royal Dutch Airlines (KLM), da so njene trditve v kampanji »Fly responsibly«, kot sta »Bodi heroj, leti CO₂ ZERO« in »CO₂ nevtralno«, nepoštene in zavajajoče, saj ustvarjajo vtis, da je KLM bolj okolju prijazna kot v resnici.⁸ Evropska potrošniška organizacija je vložila pritožbo na Evropsko komisijo z razkritjem zelenega zavajanja 17 evropskih letalskih družb.⁹

Podjetje za ustekleničeno vodo FIJI Water Company je zatrjevalo, da je od leta 2008 prvo in edino večje podjetje, ki je sprejelo zavezo o ogljični nevtralnosti in nadaljnjem izravnavanju 120 odstotkov emisij. Razlagalo je, da z nakupom dobropisov za izravnavo ogljika¹⁰ ne blaži le lastnega vpliva na okolje, ampak tudi delov emisij drugih podjetij. V kolektivni tožbi pred sodiščem v Kaliforniji se je ugotovilo, da je ta trditev zavajajoča, saj FIJI v resnici ne odstrani več ogljika iz ozračja, kot ga vanj sprosti, ampak uporablja sporno metodo predhodnega kreditiranja prihodnjih okoljskih projektov za zmanjšanje emisij TGP, ki pa niso vedno tudi uresničeni.¹¹

Organizacija Global Witness je pri ameriški Komisiji za vrednostne papirje in borzo (U.S. Securities and Exchange Commission) družbo Royal Dutch Shell obtožila zavajanja vlagateljev, ker je v letnih poročilih neutemeljeno vključila naložbe v plin, ki je zaradi metana močno onesnaževal, med »obnovljive vire energije in energetske rešitve«.¹² Ta družba se je znašla v preiskavi tudi zaradi uporabe ogljičnih dobropisov za gojenje riža, ker je ob računovodskih trikih lažno trdila, da zmanjšuje ogljično intenzivnost svojih izdelkov na fosilna goriva.¹³

Evropska potrošniška organizacija je skupaj s potrošniškimi organizacijami članicami iz 13 držav EU, tudi iz Slovenije, pozvala Komisijo, naj preko Evropske mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov (CPC) sproži preiskavo o zavajajočih okoljskih trditvah glede plastenk, kot so »100-% recikliran material«, »100-% reciklabilen material« in uporabe krožnih/zelenih podob z generičnimi okoljskimi izjavami. Plastenke so sestavljene iz različnih komponent, vključno z zamaškom, etiketo, lepili in tiskarskimi barvami. Vseh teh komponent ni mogoče reciklirati, zato so takšne trditve zavajajoče.¹⁴ Zveza potrošnikov Slovenije je zato pozvala k ukrepanju Tržni inšpektorat RS,¹⁵ sicer pa se naša sodna praksa za specifike zelenega zavajanja potrošnikov še ni razvila.

Francoski Zakon o podnebju in odpornosti iz leta 2021 zahteva za trditve o ogljični nevtralnosti javno objavo ocene ogljičnega odtisa v celotnem življenjskem ciklu izdelka ali storitve in ukrepih, ki se izvajajo predvsem za preprečevanje in zmanjšanje emisij TGP. ¹⁶

Za preprečevanje zelenega zavajanja je pomembna tudi Uredba (EU) 2023/2631 o evropskih zelenih obveznicah z enotnimi zahtevami za izdajatelje, ki uporabljajo oznako »Evropska zelena obveznica« ali »EuGB«.¹⁷ Posredno je v zvezi s preprečevanjem zelenega zavajanja tudi Direktiva (EU) 2022/2464 glede poročanja podjetij o trajnosti (CSRD), ki vlagateljem zagotavlja verodostojne podatke o vplivu podjetij na okolje in ki v skladu z Akcijskim načrtom EU za financiranje trajnostne rasti¹⁸ prispeva k naložbam v trajnostno rast.¹⁹

Po točki 2.1.3. Evropskega zelenega dogovora²⁰ morajo podjetja zelene trditve utemeljevati glede na standardno metodologijo. Industrijski načrt v okviru Zelenega dogovora za neto ničelno dobo,²¹ točka 2.1, in Akcijski načrt za krožno gospodarstvo,²² točka 2.2, zahtevata utemeljevanje prijaznosti do okolja na podlagi metod okoljskega odtisa.

Mednarodna trgovinska zbornica (ICC) je kot največja svetovna poslovna organizacija tudi glavni tvorec mednarodnih samoregulatornih pravil na področju oglaševanja in marketinga. Njen Kodeks oglaševanja in tržnega komuniciranja, ki je leta 2024 dobil že enajsto izdajo²³ in se ga označuje kot zlati standard, v poglavju D vsebuje pravila utemeljevanja in tržnega sporočanja okoljskih trditev, ki jih dodatno razlaga Vodnik ICC za odgovorno okoljsko-trženjsko komuniciranje.²⁴

Na ta kodeks ICC se navezuje tudi Slovenski oglaševalski kodeks,²⁵ ki področje okoljskega oglaševanja ureja v več podčlenih člena 17 in med drugim določa, da so trditve »prijazen do okolja«, »popolnoma biološko razgradljiv«, »bolj zelen«, »prijaznejši«, »organski« ipd., sprejemljive le, če jih oglaševalec lahko dokaže.

Praksa je pokazala, da navedeni in drugi obstoječi pravni okviri ne zadoščajo za učinkovito ukrepanje zoper vedno bolj specifične primere zelenega zavajanja, zato je bilo treba z Direktivo (EU) 2024/825 spremeniti in dopolniti Direktivo 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah in Direktivo 2011/83/EU o pravicah potrošnikov. Spremembe morajo biti prenesene v nacionalno zakonodajo do 27. marca 2026, uporabljati pa se začnejo 27. septembra 2026. V nadaljevanju bomo povzeli glavne novosti.

V členu 2 je dodana nova točka ca), ki povzema široko definicijo »blaga« po členu 2, točka 7 Direktive (EU) 2019/771 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, in ki se navezuje na nespremenjeno točko c), ki pod pojmom »izdelek« vključuje vsako blago ali storitev, vključno z nepremičninami, digitalnimi storitvami in digitalno vsebino. Pojem »trgovec« ostaja po točki b) nespremenjeno široko opredeljen kot vsaka fizična ali pravna oseba, ki v s to direktivo zajetih poslovnih praksah deluje za namene svoje trgovske, poslovne in obrtne dejavnostjo ali svobodne poklicne dejavnosti. To pomeni, da se preprečevanje zelenega zavajanja nanaša na zelo širok krog podjetij in njihove dejavnosti, tudi na storitvene in finančne.

Nove točke od o) do w) člena 2 razlagajo pojem »okoljska trditev«, »splošna okoljska trditev«, »znak trajnosti«, »shema certificiranja«, »priznana odlična okoljska uspešnost«, »trajnost«, »posodobitev programske opreme«, »potrošni material« in »funkcionalnost«. Med njimi izpostavimo »okoljsko trditev« in »splošno okoljsko trditev«:

- okoljska trditev je vsakršno sporočilo ali predstavitev, ki ni obvezna na podlagi prava EU ali nacionalnega prava, vključno z besedilom, slikovno ali grafično predstavitvijo, s simboli, kot so oznake, blagovne znamke, imena podjetij ali imena izdelkov, v okviru tržne komunikacije, in ki navaja ali namiguje, da ima izdelek, kategorija izdelka, blagovna znamka ali podjetje pozitiven ali ničelni vpliv na okolje ali je manj škodljiv za okolje od drugih izdelkov, kategorij izdelkov, blagovnih znamk ali trgovcev ali je svoj vpliv sčasoma izboljšal;
- splošna okoljska trditev je v pisni ali ustni obliki, tudi prek avdiovizualnih medijev, ki ni vključena v znak trajnostnosti, če ni podrobneje utemeljena z jasnimi in vidnimi besedami na istem mediju.²⁶

V členu 6/1, ki določa, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije ali če na kakršenkoli način zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, četudi je informacija točna za en ali več elementov, je dodano, da primeri zavajanja o glavnih značilnosti izdelka vključujejo tudi:

- zavajanje o njegovih okoljskih ali družbenih značilnostih,²⁷ dodatkih in vidikih krožnosti, kot so trajnost, popravljivost ali zmožnost recikliranja (točka b).

V členu 6/2 sta dodani še naslednji dve praksi, ki se štejeta za zavajajoči, če v konkretnem primeru ob upoštevanju vseh svojih značilnosti in okoliščin povzročita ali bi utegnili povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel:

- navajanje okoljskih trditev v zvezi s prihodnjo okoljsko uspešnostjo brez jasnih, objektivnih, javno dostopnih in preverljivih zavez po tej točki (točka d);
- oglaševanje koristi za potrošnike, ki niso pomembne in ne izhajajo iz nobene značilnosti izdelka ali poslovanja (točka e).²⁸

V členu 7 pa je med zavajajoče opustitve bistvenih informacij dodan nov odstavek 7, ki določa,

- da kadar trgovec pri informiranju potrošnika primerja izdelke glede okoljskih in družbenih značilnostih ali vidikov krožnosti, kot so trajnost, popravljivost ali zmožnost recikliranja, povezanih z izdelki ali dobavitelji teh izdelkov, se informacije o metodi primerjave o izdelkih, ki se primerjajo, in o dobaviteljih takih izdelkov štejejo za bistvene informacije, kakor tudi vzpostavljeni ukrepi za posodabljanje takšnih informacij.

Seznam poslovnih praks v PRILOGI I, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene, pa je razširjen z naslednjimi, ki poleg okoljskih vključujejo tudi druge trajnostne vidike:

- prikazovanje znaka trajnostnosti, ki ne temelji na shemi certificiranja²⁹ ali ga ne določijo javni organi (2a);
- navajanje splošnih okoljskih trditev, za katere trgovec ne more dokazati priznane odlične okoljske uspešnosti, pomembne za trditev (4a);
- navajanje okoljskih trditev o celotnem izdelku ali o celotnem poslovanju trgovca, kadar trditev zadeva le določen vidik izdelka ali določeno dejavnost trgovca (4b);
- navajanje trditev, ki temeljijo na izravnavi emisij toplogrednih plinov, da ima izdelek nevtralen, zmanjšan ali pozitiven vpliv na okolje v smislu emisij toplogrednih plinov (4c);³⁰
- predstavljanje zahteve, ki jih nalagajo predpisi za vse izdelke v zadevni kategoriji izdelkov na trgu EU, kot posebnost ponudbe trgovca (10a);
- prikrivanje potrošniku informacij o tem, da bo posodobitev programske opreme negativno vplivala na delovanje blaga z digitalnimi elementi ali na uporabo digitalnih vsebin ali digitalnih storitev (23d);
- predstavljanje posodobitev programske opreme kot nujne, kadar zgolj izboljša funkcionalnost (23e);
- vsaka tržna komunikacija v zvezi z blagom, ki vsebuje značilnost, uvedeno za omejitev njegove trajnosti, čeprav so informacije o značilnosti in njenih učinkih na trajnost blaga na voljo trgovcu (23f);³¹
- navajanje neresničnih trditev, da ima blago ob običajnih pogojih uporabe določeno trajnost z vidika trajanja uporabe ali intenzivnosti rabe (23g);
- predstavljanje blaga, kot da ga je mogoče popravljati, kadar to ne drži (23h);
- napeljevanje potrošnika k zamenjavi ali obnovi potrošnega materiala blaga prej, kot bi to bilo treba iz tehničnih razlogov (23i);
- prikrivanje informacij o poslabšanju funkcionalnosti blaga, če se uporabljajo potrošni material, rezervni deli ali dodatki, ki jih ni dobavil izvirni proizvajalec, ali lažno trditi, da bo prišlo do takega poslabšanja (23j).

Med spremembami te direktive omenimo le uvedbo tržne garancije trajnosti, ki je po novi točki 14a) v členu 2 definirana kot proizvajalčeva tržna garancija trajnosti iz člena 17 Direktive (EU) 2019/771 o nekaterih vidikih pogodb za prodajo blaga, na podlagi katere je proizvajalec, ki se je zanjo zavezal poleg svojih zakonskih obveznosti glede jamstva o skladnosti blaga, potrošniku neposredno odgovoren za popravilo ali zamenjavo blaga tudi v celotnem obdobju veljavnosti tržne garancije trajnosti v skladu s členom 14 Direktive (EU) 2019/771.

Kadar proizvajalec potrošniku ponuja tržno garancijo trajnosti, ki zajema celotno blago in velja več kot dve leti, je treba to informacijo po novi točki ea) v 6. členu skupaj z opozorilom o obstoju zakonskega jamstva o skladnosti v skladu z novim členom 22a predstaviti potrošniku z uporabo posebne usklajene oznake. S tem je potrošnik seznanjen, da dodatna tržna garancija trajnosti ne odpravi ali skrajša minimalne zakonske garancije. Da bi se preprečila zmeda med obema vrstama jamstev, novi člen 22a določa, da se o zakonski garanciji obvešča z »usklajenim obvestilom«, o tržni garanciji pa, kot rečeno, z »usklajeno oznako«. Obliko in vsebino usklajene oznake in usklajenega obvestila bo določila Komisija.

Komisija je marca 2023 objavila predlog Direktive o utemeljitvi in sporočanju izrecnih okoljskih trditev (t. i. Green Claims Directive),³² ki kot lex specialis dopolnjuje Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah. Čeprav poteka o njej še usklajevanje med Komisijo, Svetom in Parlamentom, pa se vsi trije strinjajo, da bo treba uvesti predhodno preverjanje izrecnih okoljskih trditev z znanstvenimi pristopi preko neodvisnega preveritelja.

Nadaljevanje članka za naročnike >> dr. Andrej Friedl: Nova pravila EU za preprečevanje zelenega zavajanja

>> ali na portalu Pravna praksa, št. 45, 2024

>> Še niste naročnik? Preverite uporabniške pakete!
------------------------------